Pozdravljeni!
Bolj kot kakršnokoli nerganje ali potrebovanje pozornosti, pišem tole zase..da mi poveste iz vašega zornega kota, izkušenj..Cenim vaša mnenja, pri meni se pa vleče že zelo,zelo dolgo in ostanete mi samo še vi. Za pogovor..

Mlada sem še. Nekaterim se bo vse skupaj zdelo povsem enostavno,mene pa boli srce..Imam fanta, skupaj sva 7 let, že več kot eno leto pa čutim in vem,da to ni to. Enkrat sem že vsemu naredila konec, se preselila, a sem prišla nazaj. Zaljubljena sem bila v drugega, no, še vedno sem..Tokrat ne bom prikrivala, skrivala ali tajila, zato sem tudi anonimna.
Nazaj sem prišla,ker sem si vtepla v glavo,da sem prizadela nekoga, ki si to ne zasluži, ker me je ljubil, imel rad..Rekla sem si, da bo konec mojih muh in premišljevanj o tem,da je trava drugje bolj zelena. Da se bom potrudila, ga vzljubila nazaj kot fanta (kot oseba je krasen človek) in ne bom več premišljevala o fantu, v katerega sem se zaljubila, s katerim prijateljujem, se imam lepo,se lahko obrnem nanj, itd. Ko sem prišla nazaj, se ni nič spremenilo. Enostavno ne ljubim ga več. Ne moreš reči,da ljubiš nekoga medtem, ko misliš na drugega in ga prevaraš. To vem. Dnevi, tedni in meseci premišljevanj so za mano. Postala sem izredno občutljiva oseba, razpoloženje mi  nonstop niha in nimam več ciljev..Potem pa je prišlo kot strela z jasnega. Nosečnost. V redu, znak, da se moram umiriti in nehati razmišljati o tem, da nisem srečna. Konec koncev mi nič ne manjka, da ga ne ljubim, bom pa že preživela. Na otroka nisem bila pripravljena. Ne jaz, ne on. Sprijaznila sva se z dejstvom,da ga bova imela in živela življenje dalje. Ne vem več, kaj je bilo, usoda ali pač samo nenehno razmišljanje, nekega dne se je zadeva po naravni poti zaključila. Seveda me je bolelo, neznansko hudo mi je bilo, ker sem se pripravila na to, da ne bova več sama. Danes pravim,da je šlo za nek znak..Zadnji znak,da vzamem življenje v svoje roke in se zavem,da bom jaz tista, ki ga bo živela. A kljub temu,da je to že mesece nazaj, sem jaz še vedno tu. Vsak dan znova si rečem,da bom šla, v mislih pakiram stvari, a ko pride do tega, obnemim. Ljubim drugega, a ne upam stran. Bojim se, da bom izgubila varnost, da bom obžalovala to dejstvo, najbolj od vsega pa me je strah, da bom prizadela fanta. Seveda ga bom, a je bolje,da ga tako kot,da ga varam in ne spoštujem. Vse to vem, veste. Kljub vsemu temu pa ga ne upam pustiti. Saj mi ni slabo ob njem. Velikokrat si rečem,da bi morala biti zadovoljna s tem,kar imam, ne pa da drugje iščem srečo. Ampak misli in želja ne morem potlačiti, postala bi zagrenjena.
Tako. Danes sem spet na tem,da grem. Če me ne bi ves čas klical in planiral najine prihodnosti, bi spokala in šla. A ne grem. Stara sem 25 let in nimam nobene moči, nobenega poguma ali veselja več..Če pogledam prihodnost..Če ostanem z njim, bom imela mirno življenje, varno in predvidljivo. Če grem stran..bom zaživela. Najprej mi bo sprva težko,ker ga bom prizadela in se bom s tem ubadala in se sovražila,ker sem to naredila, kasneje pa bom dihala. Vem. Ampak, povejte mi..Zakaj potem enostavno ne grem? Zakaj vedno znova in znova poslušam njegove želje, upanja in načrtovanja? Kdaj pride človek do te točke, da ne gleda več nase?

Punca, ne boš mu zapravila življenja s tem, da boš odšla. Ampak s tem da boš ostala. In zapravila boš še svoje življenje. Spravi se spakirat kufre. Ker ni fer do fanta, niti do tebe.



_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

nekateri prej drugi kasneje. pri tebi pa tole res traja.

je že skor zadnji čas, da se odločiš kaj boš. pa kolikor poudarjaš, da fanta nočeš prizadeti - še bolj ga boš čez par let, oz. z nesrečnim zakonom.

_____________________________

ko ko ko ko daaaak

verjamem, da je težko zaključit in it.. Ampak če VEŠ, da to ni to, da nisi srečna, potem POJDI in ne glej nazaj... Ja, itak ga boš prizadela... Ampak kaj pa če bi on tako čutil in te zapustil?? A misliš, da bi bil s tabo pač zato, da ne boš prizadeta??? Dvomim..

Če čutiš in veš, da bi ZASE prav naredila potem pojdi.. Vem da je težko... Ampak boš menda ja naredila tisto, kar bo TEBI prav..

šele ko boš z nekom, ki ga boš ljubila.. boš šele zaživela..

trenutno pa ne živiš.. sorry.. ampak lutaš..

Cel čas ponavljaš, kako nebi rada prizadela drugih, se pa ne vprašaš a sebe pa lahko? Pa tudi pošteno ni do partnerja, ko bo živel z osebo,ki ga ne ljubi . Trenutno si najbž na dnu, zato gre sedaj lahko samo navzgor. Prvi korak je težko storiti, naprej gre samo. Srečno!  

< Sporočilo je popravil Enolla -- 4.6.2007 13:56:25 >

Nočem te obtoževat, ampak kar sedaj počneš je zelo nefer tako do tvojga sedanjega partnerja kot tudi do sebe. S tem, da greš boš naredila uslugo obema in vama dala šanso, da oba najdeta ljubezen, ki si jo zaslužita, saj to zgleda drug za drugega nista. 

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Se midve mogoče poznava? Ker poznam en par, skoraj identična zgodba....

Ja, samo pogum moraš zbrati.
Če ostaneš: fant je že itak prizadet, zagotovo čuti, da ni vse tako kot bi moralo biti. Mogoče se slepi in zatiska oči, ampak v sebi mora čutiti, da stvari ne štimajo. Ti tudi veš, kako zadeve stojijo.
Če greš: ja, bo težko na začetku, fantu, ker te bo izgubil, ampak izgubil te je že davno, sedaj bo izgubil iluzijo. Težko bo tudi tebi, ampak vse življenje živeti v zanikanju samega sebe? Na zunaj videz sreče, znotraj kaos.

< Sporočilo je popravil Ankica -- 4.6.2007 14:16:01 >

Tanikaa je vse napisala že.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Ti v bistvu veš kaj je prav, samo nimaš dovolj moči da karkoli narediš! Zato bodi pogumna čeprav bo hudo ( če vztrajaš v zvezi bo pa še huje). Želim ti , da se čimprej odločiš za ta korak in potem ti bo v življenje posijalo sonce . DRŽI SE!!!!!!!