Naša prva  je stara leto in pol. Razmišljava od drugem . Tehtava možnosti za in proti. Glede na to, da bom letos 37, kaj veliko časa nimam. S prvo punčko imamo probleme s spanjem. Stara je leto in pol, odkar jo imamo pa je prespala le eno celo noč. Vsako noč 5-6 krat auf. To je navečji faktor, ki govori proti.

Kdaj ste se odločile za drugega? Predvsem v primerih, ko ste imeli s prvim res težke noči - je res, da je z drugim lažje?

Prosim kakšno spodbudo.

Mi smo o drugemu začeli razmišljat tudi nekje pri letu in pol starosti prvega. Tudi naš mali je prvo prespano noč prespal šele pri 18mesecih, ko se je nehal dojit. Poprej se je zbujal nekje 12x na noc, ce je bilo potrebno  Tak da smo najprej pri malemu 'odstranili dojenje', potem pa smo zaceli delat na drugem. Sedaj je mali star 2 leti in 3mesece, pa se vedno cakamo na plus. 

_____________________________

Menda bomo zibali...drugič ;)

Otroci so si med sabo različni. Lahko, da boš imela še enega, ki ne bo spal, lahko pa da bo ravno obratno. Nima smisla kaj dosti ugibat.

Glede na to, da čas hitro mineva in da ni nujno, da ti v prvo rata, bi jaz na vajinem mestu šla kar v akcijo. Se boš že potem obremenjevala z spanjem ali ne spanjem. Vse se preživi, ko se mora.

Če nimate dugih problemov in si otroka želita, potem jaz ne bi odlašala.
Pri nas je bila osnovna želja, da bi bila med otroci razlika 2 leti, pa se je vse skupaj prestavilo za eno leto, ker je imel mali res malo več težav (spali itak nismo do 2. leta, pa še zdaj, ko jih bo imel 3 redko kdaj prerspi celo noč). Problem je bil v njegovem razvoju, saj je shodil šele pri 20ih mesecih, pa še po tistem ga je bilo potrebno kar precej dvigovat in prenašat in še dobro, da se nisem takrat odločila za novo nosečnost, ker bi bila kar huda. Zdaj sem 1 mesec pred rokom, spimo še vedno ne, ampak bomo že našli sistem in energijo, da se "uvedemo" kot 4-članska družina.

Tore, moje mnenje je, če je problem samo nočno zbujanje - le pogumno naprej

Ma, pojavljajo se še številna druga vprašanja: otroško sobico imamo samo eno, pa še ta ni velika, denar je že zdaj precej na tesno, kako je ponavadi če si že noseča: je prvi otroček v času nosečnosti, če si na bolniški v vrtcu ali ga imaš doma (ne vem, če lahko nosečnica dviguje skoraj 12 kg)....

V kolikor si želita še enega otročka, mislim, da razlika v starosti niti ni toliko pomembna. Res je, da leta hitro minejo in nismo vsako leto mlajši, zato bi se jaz kar odločila kmalu še za enega. Tudi midva sva si želela, da bi bilo med otročkoma ene dve leti razlike. In tudi je. Jah, ni ravno lahko, sploh ker je prvi naspidiran 100 na uro in res non stop v gibanju. Če je pri drugem lažje? Ne bi rekla, da je kaj lažje, saj imaš pač isto dela kot s prvim, je pa res, da si že navajena previjati, hraniti, se ukvarjati z njim,... torej, nekako je vse že utečeno. Je pa vsaj pri nas res, da sedaj pri drugem veliko manj kompliciramo.  Mogoče je zaradi tega lažje.

no, še odgovor na tvoj dodatek.

Jaz sem imela prvega že prej v vrtcu in ga imam tudi sedaj, ko sem na porodniški. To pa zato, ker je zelo rad v vrtcu, ker se lahko bolj razživi in ker imam tako popoldan več energije tudi zanj. In se ne čuti prikrajšanega. Jaz sem prvega občasno popestovala do zadnjega dne, ko sem šla rodit, pa ni blo zarad tega nič narobe - ampak to je blo pri meni, ne morem reči, da je to pri vseh. Če si želite še enega niti prostor meni ne bi predstavljal problema (mi smo v garsonjeri sedaj štirje - ampak nikoli ne veš, kaj bo v prihodnje).

No, glede prostora in finnc morate doma sami razčistit. kar se pa dvigovanja tiče - prav dobro zagotovo ni, če imaš kakšne težave, je sploh "prepovedano", ampak tiste ki smo v 2. noseče, kljub temu svoje prvorojence dvigujemo, kolikor je to pač potrebno. No, če bi imela kakšne resne težave in bi mi posebej zabičali, da ne smem dvigovat, potem verjetno ne bi, čeprav mi ni jasno, kako. Našega skoraj 3-letnika, ki ima skoraj 13kg, pa redno dvigujem iz posteljice, na previjalno in iz avta (v avto zleze sam) - je pa čisto odvisno, koliko ti otrok pri tem pomaga - mene se oklene z rokami okoli vratu in nasloni težo na moje telo in tega sploh ne občutim kot veliko breme - če pa spi in ga dvignem (zdaj, ko je bolan), je pa občutek, kot da je 10kg težji in tudi sama čutim da tak dvig za mojih 35 tednov nosečnosti  ni dober.

Naš  je star 4 leta, jaz 32 pa si tudi želim še enega. Meni je osebno bolj všeč večja razlika, tako da bova z drugim najbrž še počakala eno leto. Se pa strinjam, da naj odločitev ne bo toliko odvisna od razlike v letih, temveč bolj tega, kdaj vidva začutita, da je čas.

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Midva sva začela o drugem otorku razmišljati, ko je bila starejša hči stara leto in pol. POtem sva odločitev prenesla za kakšni dve leti, ker sva ravno odpirala svoj ofirmo in bi bilo preveč vsega na enkrat. Pa je narava odločila drugače, očito otroček sedaj mora biti, ker sem en mesec po najinem odlogu nosečnsoti nenačrtovano zanosila . Razlike bo sedaj 28 mesecev med prvim in drugim otrokom.

Našo prenašam sem in tja že celo nosečnost, ker v določenih situacijah ne gre drugače, se pa seveda skušam temu čim bolj izogibat. Zaenkrat ni bilo nobenih posledic. Je v vrtcu, ko rodim, bo en čas doma, potem pa bomo videli. Smo pa zadnjih nekaj mesecev izkoristili za navajanje na samostojnost, vsako njeno pobudo, da b nekja delala sama, smo zagrabili. Tako se v precejšni meri sama preobleče, znebili smo se plenic in dude, tudi spati hoče sama v svoji posteljici, sama pripravi mizo in pospravi z nje, pač karkoli je možno, da 2,5 letnica zna že sama in da se s tem olajša življenje cele družine.
Kako bo, ko rodim, ne vem. Nimam nekih velikih planov, prilagajali se bomo trenutni situaciji.

Naša bo stara 13 mesecev in bo čez 3 mesece dobila bratca - tako da bo samo 16 mesecev razlike med njima. Je pa res, da s spanjem nimamo nekih težav. Pri 7 mesecih sem ji enostavno ukinila dojenje ponoči in je začela spati od 22h-5h, potem je jedla in spala še naprej do 8h. Ko se je pri 10-ih mesecih čisto nehala dojiti (se je sama odstavila), je pa začela spati od 20h do 8h in tako spi še zdaj.

Otroka kljub nosečnosti brez problema dvigujem, je pa res, da nima več kot 9 kg. Pa mislim, da je dr. Pušenjak na MON-u napisal, da nekje do 15 kg ni noben problem pri normalni nosečnosti.

Sobico imamo tudi samo eno - sej kaj pa tisti, ki še ene nimajo. V vrtec naša še ni šla, ker jaz delam od doma, pa itak imam vmes samo 3 mesece prekinitve, potem bom pa spet na porodniški, tako da je sploh ne bom še uvajala v vrtec pri njeni starosti. Bosta potem šla naslednjo jesen oba skupaj v vrtec, ko bo ta večja stara 2 leti in 8 mesecev, ta mlajši pa 16 mesecev.

Če si še enega otročka želita in ga v vsakem primeru v prihodnosti načrtujeta, ne oklevajta...Do poroda je v vsakem primeru še kar nekaj časa in deklica si bo verjetno do tedaj že uredila nočni urnik (lahko pa tudi ne, a tu ni moč ugibati, dejstvo pa je, da bo s povečano aktivnostjo v prihodnjih letih potrebovala več spanca),vi2 tudi ne bosta mlajša, glede ostalih reči pa se morata pogovoriti in pripraviti načrt, ali bo šlo ali ne (da otročka ne bi čutila kot breme). 

Da bi se odločila pravilno vama želim.... 



_____________________________

Če hočeš biti srečen, bodi!

mi smo razlike 28 mesecev in se mi zdi da je taprava razlika, tavelika ni ljubosumna, zabava maleg...
Odločili smo se za drugega otroka, ker sva pač tako želela, tudi nam finančno ni lih juhuhu, se pa da - vsaj za enkrat, se bo pa moglo tudi naprej - optimizem.
Kar se pa tiče, da tvoja ne spi, to pomoje sploh ni problem, ker boš itak za drugorojenca morala vsatjat, če ne vsaj za podojit. Moja zdaj tavelika, je v moji nosečnosti imela cca.15 kg in sem jo lih tako dvigovala, mal stežka ma je šlo. Na dan PDP sem jo nesla po stopnicah, ker me je tako lepo prosila, da ji nisem mogla reči ne. Se da, itak smo navajene držat to njihovo pezo, seveda, če nosečnost poteka normalno.
Nekja argumentov za .

tudi mi imamo doma nadobudneža, ki je pri svoji 22-mesečni starosti, vsega skupaj prespal celo noč - recimo - skoraj 10 prstkov . Zdaj julija pričakujemo drugega.
Moram priznat da sva z možem kronično utrujena, pa vendarle si s tem, kako bo še z drugim, ne delava nekih prehudih preglavic.
Sin ima 14 kg, in odkar sem vnovič zanosila, imam občutek, da se še raje nosil in pleza po meni. Ampak to je narava ženskega telesa - vse zmore.
Predlagam takojšnjo akcijo, saj se tudi zanosi ne takoj, ko si to želimo, mar ne?
Pa srečno!