Po vašem mnenju, seveda...
Kaj je potrebno, poleg štirih sten, da lahko rečete, da je to vaš dom in ne vaše stanovanje?

Jaz se, recimo, v tem stanovanju, kjer živimo, ne počutim doma. In mislim, da na prvem mestu zato, ker nisem lastnica, ampak najemnica. Tako, da je po mojem mnenju lastništvo nepremičnine prvi pogoj, dabi jaz lahko stanovanju rekla dom.
Da pa potem v svojem stanovanju živim (in ne samo stanujem), bi pa lahko rekla takrat, ko bi stanovanju dodala "svojo noto", če razumete, kaj mislim. Takrat, ko bi se že po samem stanovanju oz. domu videlo, da v njem živim JAZ in ne nekdo drug.

Zame je stanovanje dom,ko se v njemu resnično počutiš doma in ko se tja z veseljem vračaš.Tudi to,da dodaš svojo noto pripomore k temu,da se počutiš doma. Ker ko si ga uredil po svoje kakor ti želiš,se lahko v stanovanju udobno počutiš in veš da je to tvoj Dom.

(kolikokrat sem uporabila besedo počutiš )

podobno vprašanje kot iz Ikeine reklame  
"Wohnst du noch oder lebst du schon?" 

na to ne gledam tako kot ti - meni je dom tam kamor se rada vračam, tam kjer mi je lepo, kjer so ljudje, ki jih imam rada  
lastništvo gor ali dol  sva od začetka tud mi2 živela v najemu, a sem si znala stanovanje tako uredit, da sem mu dodala nekaj svojega, tako, da je tudi izgledalo po mojem okusu

moj dom je tukaj kjer imam svojo družino in moj dom je še vedno pri mojih starših, čeprav tam ne živim že...  ...čaki, da zračunam...  ...12 let  

Meni je moje stanovanje moj dom..po vsem..počutim se krasno, končno sem si ga uredila po svojem okusu..rada se vračam..moj mož, moji otroci..vsi smo radi skupaj doma..to je moj dom..pred 18 leti sem bila tudi jaz podnajemnica, vendar je bil lastnik zelo korekten človek..vse sem si opremila po svojem okusu in se dobro počutila..zdaj tudi sama oddajam eno stanovanje in sem ga zelo lepo opremila..ljudem, ki so notri sem rekla, da želim, da se počutijo kot doma..zaradi mene ga lahko postavijo na glavo..do takrat ko bodo šli ven..Tudi najemnina je bolj nizka kot visoka - nisem nobena socialna ustanova-ampak se mi zdi brez veze ljudi skubiti.Prav mi pride denar od najemnine, če bi ga bilo 20.000 več tudi nebi obogatela ne?? Sploh pa so mi najbolj pri srcu vikendi in popoldnevi, ko lahko skupaj kosimo, kaj počnemo..pa četudi je to samo pospravljanje...

Moj dom je ta, v katerega se rada vračam in vem, da se tam imamo lepo. Da sem zaželjena v njem.....da tam počnem kar želim, da me nihče pri ničemer ne ovira.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Tudi midva sva v najemniškem stanovanju, vendar je to najin dom, najin prvi dom.
V njem je vse kar imam rada, najina postelja, rože, najin morski prašiček, najine žive barve sten, najine najljubše skodelice za kavo, najine stvari,... in nenazadnje moj dragi.
Rada imam vonj najinega doma, vse kar je del naju. 

Zame pomeni dom dom, kamor se rada vračami iz službe,... Kjer se počutim lepo, kjer me nihče ne komandira, ne ovira pri ničemer,... kjer se počutim ljubljena, dobrodošla,...
Dom je tam, kjer je  in najini      in smo srečni.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Jaz te pa čist razumem Kerensa. Tudi meni to tukaj ni dom.... preprosto, ker pač ne smeva narest vse po svojem in potem je nekaj kar pač ni čisto najino.... polno stvari je not ker morajo biti (čeprav so edino za na smetišče...).... ni to to. Pa čeprav mi živimo tu, se imamo fajn in uživamo, a ni to moj dom.

Meni bo dom takrat ko bom lahko zaprla vrata svojega (pa magar najemniškega) stanovanja, pobarvala stene kakor bom želela (ne da moram prej sprašvat če lahko), dala not pohištvo ki ga bom želela (pa čeprav ne bo čist tisto uau)..... to bo meni dom.... za enkrat je to še vedno pri moji mami.... tam sem pač jaz doma.

Tko da dom je tam kjer se dobro počutiš..... jaz se tu ne!

Midva sva se pravkar vselila v najino prvo lastniško stanovanje in končno se v njem počutim doma. Tako da menim, da ima lastništvo res prste tukaj vmes. Že ko sva ga urejala, prenavljala, mi je srce kar pelo , kadar sem prišla sem.

Prej sva živela skupaj 7 let v najemniških, pa se nisem počutila tako.

Jaz sem za današnje razmere zelo dolgo živela pri starših (do 28. leta), pa čeprav sem se veliko švercala pri svojem . Ko sem se končno res preselila, pa nism mogla dojeti, kako hitro se svoj prejšnji domek zamenjala za sedanji. Preprosto, ko sem bila pri svojih, pa čeprav sem velikokrat, ni bilo več isto. Sem mislila, da se bm težko navadila na novi dom, pa se je zgodilo obratno.

tudi midva živiva v najemniškem stanovanju in čeprav ni vse tako, kot bi midva želela-npr. stene pa okna,nekaj pohištva sva pa itak prestavila, noben ni kompliciral, pa še pohvaljena sva bila, da zdej pa čisto drugače izgleda-bolje. Tu se počutiva doma, domače..prvo zato ker, ko vrata zakleneva, naju nihče ne moti..če pustim razmetano, mi noben ne bo težil, če gledava TV do treh zjutraj, ne bo nobenega motilo, če greva že ob osmih spat pa tudi ne...imava svoj mir, sem se rada vrneva od koderkoli..na srečo imava dobre sosede in dokaj dobro >gazdarico<, ki ne zahteva nič nemogočega.

< Sporočilo je popravil Nasy -- 16.2.2006 10:19:14 >

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

Evo sedaj bom naklofala eno zgodbico.
Moj dom je stra hiša,nikakor nam ne znese,da bi jo renovirali do konca.
Naredili smo najnujnejše in se zapufali do konc življenja.Streha,fasada,
ogrevanje.Ni pa ostalo nič denarja,za večjo novejšo kopalnico,
novo stopnišče in podest,umesne plošče ne bo nikoli ostalo bo leseno.
Pohištvo sem privlekla iz prejšnega stanovanja.
Moja prijateljica pa ima novogradnjo,vsak šteker na pravem mestu,
čudovite lesene podove,talno ogrevanje,nikjer se ne vidi cevi centralne
kurjave,kar pri nas se.Pohištvo po meri,vse na svojem mestu.
Pa zadnjič pridejo na obisk znanci.Najprej k nam na večerjo.
Dva dni sem glancala in pospravljala,vsa živčna,že skoraj sem se
sramovala moje skromne hiške.Naslednji dan smo šli pa k prijateljici
z obiski na kosilo.Pohvalila sta lepo opremljeno in prostorno hišo
moje prijateljice.Mene je stisnilo pri srcu.Pri meni,kot pri ciganih,pri njej
pa kot v graščini.<zelo velika razlika.
Kakšen dan kasneje smo se s temi obiski pogovarjali.Pravita:Nočem
žalit nobenega,tvoja prijateljica ima lepo hišo,ampak,brez zamere,
pri tebi se počutiva prijetno,kot doma,tako domače in toplo.
Pri tvoji prijateljici,je res vse ultramodernoin pospravljeno,ampak
tako hladno in pravnič domače,čisto brez duše je hiša,kot,da nihče ne živi v njej.
Torej je moj dom le moj dom,kjer živimo dan na dan,diha z nami,živi z nami.
Mi smo tu doma.

Ta dilema sploh ni trivialna.

Problem je samo v dojemanju - ce nisi lastnik, se ne mores pocutiti kot doma, zato slovenci placujemo do 85. leta kredite, da smo lahko na svojem. To je kar mal zalostno, ampak zal resnicno.

Sama nikoli nisem bila v najemnini, se ko sem pri fantu zivela mi je slo na jetra, da ni moje (jaz imam zgleda se mocnejsi efekt slovencev, kot ostali), zato vas cist razumem.

Zdaj z mozem stanujeva v super stanovanju - nekoc je bilo to stanovanje od mojih starsev in se zelo dobro pocutim v njem. Dom po moje naredijo tud otroci, dokler jih nimas, je vseeno manj dom, kot potem, ko jih vidis, kako so oni tam doma.