Ne vem, iščem odgovore za nenehna nesoglasja, zadirčnost, nepotrpežljivost,... med partnerjema- nama.

  Ko se spomnim samih začetkov, zdaj že 15letne veze (5 poročene), se kar prevečkrat tako oddaljiva da sva ledeno hladna eden do drugega. Gredo mi na živce tudi tako drobne stvari, da je res brezveze.

Razmišljala sem, če ima kaj veze to, kdo je koga osvajal, kdo je hodil za kom, da je morda tukaj potem večja naklonjenost, trdnejša ljubezen,....

Sigurno pa je posledica premalo pogovorov, družbe samo naju eden z drugimi, morda tudi seksa. Vedno je sto in ena stvar. Utrujen od službe, od bajte, zahteve enega ali drugega otroka. In tako se prelaga in prelaga in pripelje do rutinskega življenja eden z drugim.

  Vzeti si čas zase za partnerja, miren pogovor in najti varuške za otroke- res umetnost??
Ali je res toliko odvisno od seksa- res tako zbližuje ljudi. Ali res le bolj bližnji  odnos, ki je del tega?

Ne bi rekla, da ima to kaj veze.

Poskušajta kljub utrujenosti najti čas eden za drugega, predvsem pa tiste drobne stvari, ki ti grejo pri njemu na "živce", poskušaj spremeniti v nekaj "pozitivnega". Saj veš, nihče ni idealen in verjetno tudi ti kdaj kaj rečeš ali delaš, kar njemu ni najbolj všeč.

To je to.
Najprej se morata zavedati, da je odnos kot vrt, ki potrebuje stalno nego. Drugače ga prej ali slej preraste robida. A tudi robido je možno izkrčiti in vrtu vrniti cvetočo podobo, če sta oba za to. Nekdo pa mora začeti. Z iskrenim pogovorom.

Menim da je strah tisti, ki omejuje da se ne upamo pogovoriti odkrito, ker če si odkrit, si ranljiv in odpadejo maske. Če pa glumiš ali se zapreš da ti ne more blizu, ne narediš nič za zvezo.

Odločiti se morata oba, da se odkrijeta in sta ranljiva. Zato je potrebno v prvi vrsti odpreti srce... Sliši se enostavno, a vem, da mene najlažje (kdorkoli) pripravi do pogovora s tem, da mi odpre srce. S tem, da mi dotična oseba dovoli, da "vstopim" v njen svet. Sem del njenega sveta.

Uvodi v stilu: morava se nekaj pogovoriti, me zablokirajo. Manj, kot so me, a še vedno... Všečno mi je, da slišim: o tem želim govoriti s teboj - želim slišati tvoje mnenje - ...
Všečno mi je, da oseba pove svoje mnenje. Ne napadanje, mnenje. Iz sebe. Svoje dojemanje situacije.
Mi dovoli, da jaz izrazim svoje. Posluša. Ne prekinja. Dovoli, da končam in skuša razumeti. Vpraša...

Midva sva skupaj 10 let. Pa sva mela tud tako obdobje lani. Je blo vse na kupu. Rihtat stanovanje, nove službe(naporne), razmišljanje o otrocih....
Je blo vsega preveč.
No sva vse rešila. Se bolj malo vidiva ampak imava pa petkove večera sam zase pa če se nevem kaj zgodi. Naročiva pico se spraviva na kavč, jeva, debatirava kaj se je dogajal čez teden, delava načrte za naprej.....
Pač če ni časa je vsaka urca dobrodošla da se odklopiš od zunanjega sveta.

Ti svetujem da si vsak kkšno urco na teden vzameta časa zase. Pejta ven, na sprehod, na kavo, pico...karkoli, sam da sta skupej pa da se pogovarjata.
Za sex pa ne verjamem da zbližuje ljudi. No ja mogoč za tiste pol ure

Tudi midva imava trenutno probleme glede najine 20-letne zveze (skoraj 18 let poročene). Še do prejšnjega tedna sva se super razumela in sem še sama pri sebi pomislila, da imava super zakon. A glej ga zlomka od petka naprej pa se ne pogovarjava, ker me je pač na nek način prizadel, potem pa posledično seveda tudi jaz njega. Sicer me je že ogovarjal, a jaz ostajam hladna. Spremenila sem se. Včasih, ko sva se skregala in ko nisva recimo dan dva govorila me je žrlo, tiščalo na skrivaj sem jokala...., zdaj pa ne. Ja me stisne pri srcu, samo, da bi se pa ne vem kako sekirala se pa ne in mi je kar nekako vseeno. Ne vem kaj to pomeni, a zgleda, da me je preveč prizadel.
Naj povem, da imava dva že skoraj odrasla otroka in svojo hišo in da jaz ne hodim v službo, ker sva se pred leti zaradi otrok tako odločila skupaj.

LP žalostna

Karin24 midva počneva isto. Petek zvečer je najin.  dava spat se usedeva pred televizijo, gledava filme, se pogovarjava in naročiva pico. Je tako prijetno, da že v sredo oba komaj čakava na petkov večer. Človek potrebuje čisto malo, nekaj skromnega pa je lahko srečen.
"Kdo je koga ..." po mojem s tem nima nobene veze.
Tudi midva se večkrat skregava in imava "tihe ure", vendar ponavadi je do večera jeza že mimo. Mi je vseeno, kdo popusti, da je le vse po starem. V takih trenutkih pomislim, kako bi bilo, če ne bi imela mojega  in takoj vem, kako se imava rada, kljub občasnim prepirčkom.


_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)