Mene pa zanima, komu vse ste povedale, da imate težave s plodnostjo? Vedo prijateljice, starši, sorodniki? Poveste vsakomur ali nikomur?

< Sporočilo je popravil Bonnie_RR -- 21.5.2009 12:52:27 >

vedo moji starši in stari starši, sorodniki, prijatelji, direktorja, sodelavci,..v bistvu skoraj vsi, ki me poznajo.
nimam kaj skrivati, saj nisem sama kriva, da je tako..

Jaz nisem tega razlagala nikomur, šele takrat, ko sem zanosila sem povedala, da je bilo nekaj težav

Sicer že imam sina, tako da sem najprej 2.leti poslušala "Sedaj pa je že čas za kako punčko" ali pa "ne predolgo čakat z drugim"....sedaj pa vsakemu povem da imava težave in greva na umetno...in pika. Kaj me briga, naj si mislijo kaj hočejo, samo da me pustijo na miru.

Samo midva z možem veva, ker mislim, da se drugih nič ne tiče

Jaz na srečo nisem imela težav. Kolegica, ki se že dve leti neuspešno trudi, pa je povedala vsem in o tem govori neobremenjeno. Pravi, da je bolje tako, kot pa poslušat " A pri vas ne boste nič naročili?"... Tako jo vsi pustijo pri miru. Ko bo vesela novica, bo pa tudi povedala.
Včasih je težje probleme v sebi držati, kot govoriti o njih.
Pa srečno vsem, ki se trudite!

Jaz sem tudi povedala večini prijateljev, nekaj sodelavcem, sorodnikom. Mi je bolje tako, da vejo. Zdaj ne poslušam več tistega "kaj pa vidva čakata". Vsi vejo in ne sprašujejo in imam mir. Tisti najožji pa vejo tudi kdaj sem v postopku in držijo pesti.

jst sm mela pa tako izkušnjo da nism hotla da kdo ve za moje težave -po 1.ss sm šla v bolnišnico in je ena "kolegica" ki dela tam v lab. vidla moje izvide in povedala naokol... 2.nosečnost sem imela težave s pritiskom in omedlela pred znancema - in seveda so vsem povedal da sem noseča in kmalu je sledil tudi ss...in pol so me vsi spraševal (pomilujoče) a zdej si vredu? ... ojoj, če bi se dal bi želela da noben ne ve razen res najbližnjih, ker me to ful moti k te pol vsi sprašujejo kuk si pa kaj je narobe - skor tako kot izjave kot je že ena napisala "kaj pa vidva čakata???" folk se čist preveč z drugimi ukvarja...

za tretjo ki še traja sva se pa z mojim zmenla da povema samo najinim staršem in seveda je moja tašča že obvestila javnost - sicer pa dolg itak nebi mogla več tajit se že mal pozna

včasih pač ne gre drugače in se ne da prikrit takih stvari, kot je blo pr men npr, pa nism nobenem razlagala, še doma n iso vedl, ker sem še sama en teden vedla da sm noseča in nism vedla kuk povedat... so ble mal drugačne razmere. če bi pa loh izbirala, definitivno bi raje to delila samo s partnerjem in starši ter prijateljicam, za katere vem da so diskretne, ne pa da vsi vedo, ki v končni fazi nimajo popolnoma nič s tem, razn nova tema za opravljanje!!!!

Midva na začetku nisva povedala nikomur. Potem počasi mami in tašči. Potem sem bila precej na bolniški in sem povedala direktorju. Počasi so zvedeli še sodelavci, sedaj se pa počasi odločujem ali bi povedala še prijateljem ali ne. Ker živiva v majhnem kraju in slej ko prej bodo itak zvedeli, tako, da mislim, da je boljše, če zvejo od naju.

Sicer to res ni nič za skrivat, ampak meni se ne da potem vsem razlagat kako in kaj.

Na začetku nisem povedala nobenemu. Potem pa sem zaradi boljšega razumevanja povedala v službi . Ko so se pa začele preiskave sva pa povedala še mojim staršem, sestri in najboljšim prijateljem. Ti vem da me razumejo.
Ne razlagam pa ostalim, pač rečem da ne rata da je štorklja izgubila naslov itd. Je malo tečno ko te sprašujejo " a dojenčka pa ne mislita naročit?", ampak po mojem mnenju pa vsak res ne rabi vedeti.
To je čisto moje mnenje, ti pa se sama odloči kako in kaj.

Jaz sem povedala le svojim staršem in sestri. Potem sem pa tudi v službi nekaj namignila, ker sem bila zaradi preiskav in posega tudi na bolniški in potem že moraš nekaj povedati, ko te vprašajo, kaj ti je. Res pa je težko in po mojem nepotrebno govorit vsem vse povprek, ker so nekateri preveč firbčni, predvsem se pa radi "hranijo" s težavami drugih ...

ojla...

jes kr odkrito povem...domačim povem o vseh postopkih in o špikah in vsem,  povem tudi prijateljem, sodelavcem, šefom tudi o detaljih če vprašajo...če kdo ta tretji vpraša o otrocih pa povem, da delamo na tem in da se zelo trudimo....vsi pa si lahk mislijo, da je neki narobe, ker obožujem otroke in je mal "čudno" , da še nimam svojih

pa lep pozdrav

evo, kot da bi jaz napisala...

je pa tko, da se moje sodelavke obračajo name, ker tudi same nekatere počasi stopajo na to trnovo pot...žal...


_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

Oprostite za anonimnost, to naj bo prvo. Ne bi se namreč rada izpostavljala.

Sem prijateljica osebam, ki imajo težave z neplodnostjo. Eni o tem govorijo, drugi ne. Mi pa vsi vemo, tudi če ne povejo. Ne toliko zaradi govoric ali bežnih srečanj na ginekoloških pregledih ali odkritih namigov drugih, ki komaj čakajo, da razširijo govorice. Enostavno se te stvari nekako ve. Ne bom rekla zagotovo za vse, ker zagotovo ni nič, vendar že to nekaj pove, da je par dlje časa skupaj in da še nima otrok, da vsi ostali nekako ustvarjajo družine, da se ta par postopoma umika družinskim srečanjem, da je nekaterim odveč pogled in druženje z nosečimi prijateljicami - no, ne vem če za vse to velja, vendar sem jaz doživela vse od tega. In nikoli nisem silila v nič, ker mi je bilo dano, da čutim to stisko.

Ne me razumet narobe. Na tem forumu sem zato, ker imam prijatelje, ki se zdravijo za neplodnostjo in mi je pomembno, da vem, kaj se jim dogaja. Ker nekateri ne povejo niti osnovnega problema in če prijatelji ne vejo, potem ne vejo kako ravnat. In možno je celo to, da res padajo neokusne "kdaj boste pa vi kaj naštimali?". No, jaz tega ne želim delat prijateljem, zato pa vam svetujem, da bodite odkriti. Morda vam bo odleglo. Zase lahko rečem, da sem hitro nehala vabit prijateljico na obiske, ko sem bila noseča in ko sem imela malega dojenčka. Je potrebovala čas in kmalu mi je bila to zmožna sama povedati. Prijatelji so navadno ljudje, katerim lahko zaupamo. Jaz zase lahko rečem, da me boli, ko vidim njiju, da sta obupana a hkrati si ne dovolita tega pokazat.

Oprostite za moje mnenje, jaz tako čutim. Velikokrat prebiram vaše poste, nikoli se ne oglašam, a le tako spoznavam in prepoznavam stisko, v kateri živijo moji bližnji a se jih o tem ne upam obremenjevat. vsakič, ko vidim, da kakemu paru uspe, me ima da bi jima povedala, da UPANJE JE!

Srečno, kakorkoli, odločitev komu povedati je vedno vaša, kot rečeno pa - se navadno te stvari nekako razumejo, čutijo...

anonimna, jaz sem taka da mi ni problem o tem govorit...ne več...po treh letih se "navadiš"...res pa je da se odprt človek...niso pa vsi taki. in kar nekaj punc poznam, ki niti mamam niso povedale...ampak pomoje mame čutijo, vejo... niso vsi ljudje taki da bi se lahko odkrito pogovarjali o tem...je boleče...

sem tudi jaz že to marsikateri prijateljici to svetovala...ampak to je stvar posameznika.



_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

v bistvu ve samo ena prijateljica, ki je šla tudi sama čez vse to...ostalim ne razlagam, ne maram pomilovanja...in nočem biti glavna tema familjarnih opravljanj

_____________________________

[img]http://lb1f.lilypie.com/hVkrp2.png[/img]

Se strinjam z napisanim! Res je, da velikokrat kdo reče kaj kar zaboli, predvsem zaradi tega, ker ne ve za najine težave. Jaz to nekako vzamem v zakup, razen če se to ponavlja in ponavlja. Takrat se ponavadi samo obrnem in grem, ker se mi sploh ne da odgovarjat. Pri nas je problem v tem, da sva doma v majhnem kraju, kjer ljudje nimajo pojma o teh stvareh in bi v primeru, da bi jim povedala, najbrž mislili, da se bo rodil "vesoljec". Še več je pa takih, ki bi nama to privoščili, ker imava drugače vse kar si drugi želijo.

Je pa tako, da se ljudje na to različno odzovejo. Ene zanima vse od prve špike, do zadnje, eni pa enostavno "preslišijo". Je pa pri naju padel že tudi tak komentar, kao zakaj rineva z glavo skozi zid.  Da če ne gre, pač ne gre, da naj pustiva in se sprijazniva. Da otroci niso smisel življenja in, da naj dobro premisliva preden se zanje odločiva in jih spraviva na ta "slab" svet.  In to od njegovega dobrega prijatelja, ki je oče dveh otrok.  

kreten...to ziher ni dober prijatelj....če mene vprašaš....




_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

pod tole se tudi jaz podpišem...

kot bi brala sebe...

_____________________________

" Neka bude, što biti nemože."
P.P.Njegoš

Načeloma je, samo tukaj je pa res brcnil v temo.

tudi jaz se strinjam z napisanim

midva tudi nisva na začetku najinega boja o tem povedala nobenemu. potem pa, ko so naju doma začeli spraševat, kdaj bodo stari starši, pa sva rekla, da imava težave in da bova povedala veselo novico, ko bo pač prišlo do tega.

v službi nisem povedala takoj in tudi nisem nekako nameravala, ampak ko sem tudi jaz občasno malo več manjkala, sem povedala, kaj je narobe. in moram rečt, da mi je bilo lažje pri srcu, ker sem vedela, da se lahko obrnem na nekoga, ki me bo poslušal.

nikoli si nisem mislila, da bom tudi jaz imela težave z zanositvijo in moram priznat, da sem tudi jaz že zelo težko gledala najine prijatelje, kako veselo oznanjajo, da so noseči al pa da so rodili, naju pa so spraševali, kdaj pa midva misliva naročit. nazadnje sem tudi ugotovila, da sva se odmaknila od najinih prijateljev ravno zaradi tega, ker so oni že imeli otroke, midva pa še ne, ker enostavno nisem mogla bit dolgo v družbi otrok.

sedaj, ko sem izvedela, da bova tudi midva končno zibala, se je vse seveda spremenilo. ampak moram pa rečt, da brez mojih res zvestih prijateljev, staršev in nekaterih sodelavk mogoče ne bi bila zmožna tako pozitivno razmišljat kot sem. zato mi tudi ni žal, da sem jim zaupala moje težave.