Pogost odgovor je: v glavi. Seveda si jih sami postavljamo. Ampak do kod greste? Npr. v službi. Sploh kot starši, še posebej mame - si dopustite dopovedat, da je otrok dodatna služba in mogoče zdaj res ni čas za napredoavnje in posvečanje karieri, čeprav menite, da ste sposobni dosečt višji nivo?
Oz. ste znižale mejo od kar imate otroke ali se vam zdi služba in napredovanje v poklicu enako pomembno?
Namreč sem v dilemi, ker pred otrokom in pred 30tim letom sem imela višje cilje. Zdaj se pa ne morem znebit slabe vesti, ker čutim, da popuščam in dajem družino na prvo mesto, ostalo se mi ne zdi več enako pomembno?
Zato se počutim slabo, čeprav mi je ok, ampak vedno si želim kar nekaj več... 
Nočem bit slaba mama, hkrati pa bi rada bila uspešna tudi v službi, ampak žal dajejo prednost v veliki večini predvsem moškim, tudi če imajo manj delovnih izkušenj...
Naj si rečem - ok, ta nivo je dovolj, saj sem mama itd.

Nikoli nisem bila karieristično naravnana in preveč ambiciozna, torej vse v mejah normale, ker sem želela tudi živet, tako, da mislim, da tudi po rojstvu otroka s tem ne bom imela pretiranih težav.

Po moje so od tebe veliko pričakovali predvsem drugi, najbrž starši. Tako da ti je nekdo vcepil v podzavest, da ti pa res nekaj moraš postati in se zdaj tega ne moreš znebiti. Ozri se vase in najdi svojo srečo.