Mene hitro razžalosti, morda ujezijo teme, kjer ni upoštevana Ženska, enakopravnost žensk, delitev dela strogo na m/Ž.  Da je mama edina ki bi naj skrbela za otroke in se predala družini, vse ostalo pa mora počakat za obdbobje po odraščanju otrok.  Žalitev glede službe, brezposelnosti,....

No, noseča glih nisem, ali pa imam posebno obdobje občutljivosti. Kaj je vzrok, vzgoja, ne pravo otroštvo,.... gruntam !?


_____________________________

malo igrivosti in veliko barv nam polepša dan... pa tudi če je samo firtuh... prijetno poletje


http://taja-tekstilneustvarjalnice.blogspot.com/

odvisno KDO kaj reče, ranijo me tisti, ki jih imam rada: NPR. če mi mama reče nekaj kar mi ne paše sem užaljena, ranjena, jezna....če mi reče prodajalka v trgovini jo nekam pošljem in grem naprej...
Bolelo bi me , če bi kdo kaj rekel čez mojega otroka - kot vsako mamo

če je kdo nesramen do mene...grem takoj v jok pa na drevo

TAke teme tudi mene bolj ujezijo kot razžalostijo. PA nisem neka feministka, daleč od tega ( mi gredo celo malo na živce ) samo me pa vseeno pogrejejo stvari kot so npr: za svojega moža/fanta moraš pa to in to, jest pa npr: v pojstli naredim zanga vse tud če meni najbolj ne paše,... Groza.

Res je tud da sem blazno občutljiva včasih, me lohka kdo samo grdo pogleda pa že jokam. Sploh babica in mami znata to zelo dobro.

< Sporočilo je popravil lemavrica -- 1.2.2007 13:22:49 >

Trenutno je tako hudo, da bi lahko rekla, da "krvavim"., evo, tako zelo sem ranljiva. Pa tudi secer sem zelo občutljiva, prehitro si vzamem vse k srcu, kaj pa vem.

Ma bo že...

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Hmm, široka tema...
Jaz sem izredno "ranljiva" takrat, ko imam menstruacijo. Še reklama za Aspirin me spravi v jok. Vse krivice in trpljenje sveta takrat občutim in mi je zelo, zelo težko.
Sicer pa nisem sploh ranljiva in me nič ne prizadene ali užali. Ledena kot špricer.

Me pa teme, ki jih omenjate zgoraj, npr. pravice žensk, delitve dela, poniževanja ipd. znajo zelo ujeziti in se prelevim v borko za pravice. Potem sem pa jaz tista, ki ranim. In pri tem morda tudi uživam.

Mene najbolj prizadane, če slišim kake krite novice oz. tragedije v katerih so udeleženi otroci ali živali. Naprimer...enkrat je po netu krožila slika enega afriškega otročka, ki ga je ptica "roparica" čakala, da umre in ga poje. Jao....še nekaj dni sem bila čisto preč zaradi tega. Grozno!

In danes me je hudo ganila zgodba, ko so zdaj končno našli pogrešanega planinca na Blegošu...en teden so ga pogrešali, ker je zmrznil gor..njegov pes je pa ves ta čas čakal ob njem. Ko so mu pa očitno če čisto pojenjale moči, se je le odločil, da gre v dolino "povedat", kje je umrl lastnik. In je pripeljal ljudi gor do njega, da so ga končno našli. Zvestba do groba. Grozno me je ganila ta pasja ljubezen.

No, take stvari mene "nesejo".


JA, pa blazno me prizadane, če kdo spusti kako neprimerno opazko o mojem otroku. Huje, kot bi to rekel o meni. Bi ga kar potolkla.

< Sporočilo je popravil CUKRČEK -- 1.2.2007 13:43:21 >

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Mene je pa dones prizadel članek na 24.ur o kužku ki mu je nekdo odtrgal smrček in ogulil rep. Grozljivo, sem se kar zjokala zraven

Itak sem preveč čuvstvena  zdaj pa v nosečnosti še bolj. Dost mi je samo ena napačna beseda a je to od mojih bližnjih  ali od drugih  eto solze na oči.Kriv prst pa jok  

_____________________________

Najdojenček

Joj mene tud. Vceri sem gledala nek cisto nov film: Blood Diamant (Krvavi diamant). Take stvari me zeeelooo stisnejo pri srcu.  Oz taki filmi, take zgodbe... po resnicnih dogodkih. In zelo ranljiva sem, ko se gre za mojega psa. Bohnedej da mu kdo kej hoce... Grrr..

Ups.. Blood Diamond.

Pri denarju, bojim se, da ga ne bom več imela, in pri mučenju živali.

Hm, ranljiva...To odkrivam sproti. Za besede, ki me ranijo, je važno, kdo jih izreče in na kakšen način. Velikokrat me zaboli kakšna krivica, ki jo doživljajo drugi, ponavadi pa gre tu za kakšne sorodstvene zadeve, zato sem bolj občutljiva nanje.
Najbolj me potre brezbrižen odnos do živali, mučenje in pretepanje psa na verigi npr., to se mi zdo zverinsko in ob takih spominih bi lahko jokala vsak dan, če jih ne bi potisnila nekam vstran. Zato poskušam to žalost in tudi potrtost predelati  s prostovoljnim delom v društvu za zaščito živali.
Potrejo me večkrat stvari in spomini, katere še nisem bila zmožna predelati, dogodki iz preteklosti, pa me kdo ali kaj spomni nanje.
Boli me, če me kdo izda, oz. izda moje zaupanje.

Pa gajbo pira vzameš za sabo.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Tudi mene je ta slika popolnoma čustveno "uničila".

Kje sem ranljiva? Tam kot vsaka mama - če kdo daje neumne opazke o mojem otroku.
Če mi nekdo farba oči in mi razlaga drugo kot pa misli ali pa če kdo privleče tudi najbolj intimne podrobnosti o meni, da bi se zagovarjal. In če nekdo pod vsako ceno hoče imeti prav in je potem tudi žaljiv, samo da ga uveljavi. Ampak ne morem reči, da me take teme razžalostijo, prej mi dvignejo pritisk. Zakaj? Ker enostavno ne razumem človeškega bitja, ki je lahko tako.

Potem pa so tukaj še tisti, ki mi solijo pamet, kako je nekaj dobro in da jaz, ki delam nasprotno, ne delam prav...

Je pa seveda odvisno od tega, kdo je to naredil.

Jaz sem zelo občutljiva na temo ''moška dela'' ''ženska dela'' ... kar popXXXXX , če mi začnejo kaj naj bi bla moška in kaj ženska ''dela'' (mišljeno predvsem na domača opravila) in to je največkrat mama, ki žal živi še vedno v neki svoji eri varianta ''ženske pucajo, moški pa plačujejo račune'' ...

Ja kuga pa drucga ! Nažrem se ga, pa **** gleda cel svet!

Angellina = pijandura!!

Razen ce ni nikol noben nesramen do tebe... V tem primeru oprosceno.

Dej bejž se že previt enkrat opica mala!

Najbolj sem ranljiva, ko mi osebe, ki so mi zaradi različnih razlogov blizu, lažejo v oči. To me vedno znova skoraj ubije. No, delček mene takrat umre.

Zelo me užalostijo, bolj primerna beseda je ujezijo, teme in ljudje, ki ne priznavajo žensk...na smrt sem se pripravljena skregati z moškim ali z žensko, ki sveto zagovarja delitev del na moške in ženske!!!!Razjezijo me pedofili, te zgodbe se me zelo dotaknejo in ranijo mojo dušo...za takšne delikte sem takoj za smrtno kazen!

Zelo pa sem ranljiva, ko se gre za mojega otroka...takrat pa lahko postanem celo hudobna...

Kaj je vzrok, da smo nekateri občutljivi za ene stvari, drugi za druge? Kaj pa vem...verjetno ima vzgoja kar precej prstov vmes...

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Mali princ)

Najbolj me razžalostijo zgodne, kjer zvem, da je bila spet nekje nesreča in je nekdo umrl...Potem, ko sem zvedela, da so od moje nečakinje prijateljici najdli raka... V glavnem take stvari me resnično razžalostijo in se sprašujem kako je lahko življenje tako kruto.... Solze v oči sem pa dobila prele, ko sem gledala poročila in sem videla, da je v včerajšnji prometni nesreči umrl očka in njegova 14 let stara hči... ..

_____________________________

...KO TI ŽIVLJENJE PRINESE LIMONE ,ZAPROSI ZA TEQILO,SOL IN SEVEDA ME POKLIČI…

Na Ahilovi tetivi. Ne moreš verjet.

Najbolj me zaboli takrat ko se z dedom kaj spričkama, pa mi vrže pod nos moje domače. Takrat pa popizdim. Res je da niso popolni ampak so MOJI

Ranljiva? Mogoče se ne bi ravno tako izrazila, ampak mi pa dvigne pritisk, kadar kdo kaj reče čez mojo pokojno mamo (ne glede na to, kako sva se ali kako se nisva razumeli in ne glede na to, kakšna je bila).

Na poskuse žalitev mojega videza, lastnosti ali dejanj sem že nekaj časa odporna. Osebi, ki poskuša kaj takega, ponavadi preprosto rečem, da naj se obrne stran, če ji kaj ni prav. Nihče mi ni ne mama ne Bog ne banka, da bi mi govoril, kakšna naj bom in kaj naj počnem. Ne glede na to, ali gre za popolnega neznanca ali pa za mojega partnerja. Samo s to razliko, da bi se pri slednjem zamislila, ali ima prav ali ne. Rezultat bi bil pa še vedno odvisen samo od mene.

Razžalosti me pa krivica. Vedno sem bila na strani šibkejših. Ta žalost zna včasih prerasti tudi v bes. Se je že zgodilo, da sem koga kresnila po nosu. O posledicah ne bi pisala.

Pod tole se pa podpišem, ja.