Forum: Družinsko življenje

Naš vsakdan

Ko čas postane umetnost

1

22.12.2005, 19:38

Anonimen

...moj e-dnevnik...

http://www.eDnevnik.si/sunqueen

ps komentarji dobrodošli

22.12.2005, 20:13

Gina

12402

Alo, bejba, zdaj pa hitro zberi ves pogum in energijo, poglej na sončno stran življenja - pa spokaj v zgornje nadstropje. Tja odnesi vse veselje in zadovoljstvo in prijaznost vašega doma. Drobnarije pa še pridejo. Brez skrbi. Vsako boš z veseljem prinesla v nov dom in spet boš zadovoljna, ker si nekaj lepega kupila. Do takrat pa nariši na en velik papir eno veliko žareče sonce. Boš videla, da bo vedno svetilo iz tvojega srca v vaš dom. Srečno! user posted image

22.12.2005, 20:29

Primoza

4733

Jaz sem pa mislil, da greste na Kitajsko.

26.12.2005, 20:21

niki5

1902

Upam, da si že napolnila svojo 'culo' in se dvignila bližje sončku. Če še nisi, kaj še čakaš.. user posted image

Pritegnil me je tvoj naslov, ker sem v zadnjem mesecu živela v ''poplavi'' dela, s katere sem komaj nos molila in lovila zrak.

Čakam na tvoje nadaljevanje

27.12.2005, 20:19

Anonimen

Sem se odločila, da bom svoj dnevnik kopirala tudi sem. Če se že nekaj gremo, dejmo se it tako kot se zagre, a ne? user posted image

27.december 2005 - torek

Katastrofa. Danes se je dan že začel malo čudno. Sanjala sem človeško blato. Že cel dan mi tudi vonj sanj ne gre iz možganov. Bljak in fuj. To bo gotovo od tega, ker na dan vidim vsaj 4 plenice drekca. Drekca, ki je začelo blazno smrdeti. Uf, pa ta taprava hrana. Skratka, noč je bila lepa. Mirna. Gašper je celo dobro spal (v prevodu: vstala sem samo 3x, da popravim dudo). Ob petih sva mu naredila stekleničko, komaj sva pojedla, že zaslišim; "Hrsssk Hrsk Hrrrrrsssskkkkk.." Za znoret! Moj predragi Oče je ob 5.30 kidal dvorišče. Ob pol šestih! Takrat, ko jaz komaj čakam, da bom končno trdno zaspala za eno uro in pol. Sicer pa, kaj naj? Naj v copatih letim ven pa vpijem pa skačem pa vriskam? Ne pomaga.
Ko se je Gašper zbudil (ob 7.15) sem ga (kot vsako jutro) dala k sebi v taveliko posteljo. Obožujem te trenutke. Te pol urice, ki si jih vzamemo vsi trije ali pa samo midva. Božanski pogled skozi okno. Snega neomejeno, kamor pogledaš.
Dan bi bil lahko krasen, ja, ampak kaj ko smo bili zmenjeni s prijatelji, da pridemo na obisk (v Ribnico), pa midva pametnjakoviča na avtu letne gume. Jasno, vso pravico imam bit sitna, ker ne bom objela moje dobre prijateljice, ki je rodila na isti dan kot jaz. Ali pa jaz na istega kot ona. Rodila je Gašperjevo punco, Karolino. Rada te imam, punčka moja.
Cel dan že poslušam: "Sitna si. Zakaj si sitna?" Nisem. No, sem. Pa ne morem rečt, da je to PMS, ker ni. Kaj je? Kaj me sekira?
Moj Oče, ki zdaj cele dneve tukaj okoli hodi z metrom in svinčnikom in papirjem. Pa aha-ja, pa mhm-ja, pa ja-ja-ja,...madoniš, težko je tole. In potem se z Mamo sredi najine kuhinje kregata, kam bosta dala štedilnik, kam hladilnik, kje bo jedilna miza...
Hej, ja, preselili se bomo. V sonce. Bližje soncu.
Komaj čakam. Mama in Oče sta že naročila kuhinjo. Zato taka panika. Pa en element levo, pa drugega desno. Pa kako bomo s Siol TVjem (joooj, pa imejte jo, saj jaz tako ne gledam TVja), pa kako bomo z lučmi. A bosta vidva tukaj pustila reflektorje? A bosta imela take kljuke? Ajoooj, saj vem, ne pritožuj se, gospa fina, tole si zakuhala, tole pogoltni, da boš lahko uživala, ko bo vse za tabo.
Komaj čakam, da bo Gašper brezskrbno kobacal po tleh. Da ne bo spet dobil ječmena na očki. Da mu ne bo svečka tekla iz noska. Da bo fantek vesel, ker bo imel v življenju veliko sončka, veliko prostora, čisto svojo sobo, taveliko banjo in mamico, ki bo srečna, ker so srečni njeni fantje.
No, si pa vzemam pravico do sitnih dni, jasno. Pa kaj. Sem pač sitna. Kdaj pa kdaj sem pa lahko, kajne?

27.12.2005, 22:24

jakaracman

2011

Mali komentar, če sanjaš drekec user posted image baje potem dobiš denar (pri meni to drži).Drugače te rada berem, kar tako naprej!

28.12.2005, 16:06

Anonimen

28. december 2005 - sreda

"...morda se spomniš še 1x na me...uauuuu..bela snežinka, ki pada, spominja me nate in na vse tiste dni, noči..."

Uf, ene miline. V stanovanju je taka tišina. Samo brnenje računalnika in zvok tipkovnice pod mojimi prsti. Pogledam skozi okno...wau, noro, bi se oblekla pa šla skakat po snegu. Pa bi se metala v tiste tavelike kupe snega, pa lovila pa kepala, pa smejala...vriskala...če bi imela čas, če bi imela možnost, če bi se mi ljubila iz toplega stanovanja. Malo mi piha pod noge. Joj, samo še en mesec (da Mama dobi kuhinjo), potem pa popokamo culje in gremo eno nadstrpoje višje. Komaj čakam.
Danes je sreda. Ob sredah Dragi popoldneve preživi s svojo prinscesko iz prvega zakona. Sta se šla drsat. Zato je takšna tišina. Nisem navajena imet srede za sebe. Gašper spi. Priden fantek je ratal. Danes ponoči sem samo ob polnoči popravila dudo. Potem smo spali neprekinjeno do petih. Jeeeee. Upam, da tako ostane.
Sitnoba včerajnega dne se je izgubila v beli noči. Šla je in je ne bo nazaj kakšen teden. Se mi zdi.
Tale prednovoletni čas me tako spominja na otroštvo. Ko smo imeli počitnice, smo vsi komaj čakali na sneg. Zdaj, ko sem že zakorakala v 30+ sneg pada, kot za stavo.
Evo, konec pisanja. Gašper se je zbudil. Mogoe mi uspe napisat zaključek z njim v naročju.
Veselim se dnevov, ko bomo lahko z našim palčkom malčkom skupaj skakali po tistih tavelikih kupih snega.
Grem. Uživat popoldne z nekom, ki ga brezpogojno ljubim. Pa-Pa

03.01.2006, 19:38

Anonimen

3. januar 2006 - torek

Vse diši po prvič pečenih piškotih. Takih v obliki zvezdic. Rožic. Srčkov. Lunic.

Joj, dnevnik se piše vsak dan, a ne? Saj zato je pa dnevnik. Dne-vnik.
Prazniki so bili najlepši do sedaj. Sem se poskusila spomnit praznikov svojega otroštva. Nimam nekih specifičnih spominov. Ostali so samo koščki življenja neke punčke, ki jo mati nikoli ni stisnila k sebi. Ki ji nikoli ni rekla, da jo ima rada.
Rada bi svojemu sinu dala toplino, pripadnost, vednost, da je tukaj doma. V mojem srcu. In srcu njegovega očeta.
Letos sem prvič prespala novo leto. Z Dragim sva se zbudila 15 minut čez polnoč. Malček je spal. Petarde in rakete so bile letos nenormalno glasne. Ne gre mi iz glave, zakaj za hudiča ljudje zapravijo polovico svoje plače za rakete? Da lahko sosed reče: "O, Lojze ima pa letos več petard kot mi." Halo. Da jih tri ure nepretrgoma spuščajo v zrak, da so uboge živali čisto prestrašene. Mi imamo vsako leto za Silvestrovo gnečo v spalnici. Pride naš kuža in se trese in ne upa niti uhlja dvigniti. Katastrofa. Če se postavim v kožo kožuh psa, bi mi bilo zelo grozno. Sem pa vesela, da je vsaj Gašper prespal vso to norijo petard in raket.
Kako sem se počutila? Fantastično. Z Dragim sva kuhala po J.Oliverju, pekla piškote, se ljubila in si šepetala vse tiste besede, ki so nama narisale nasmeh na obraz. Bilo je lepo. Želim si, da bi bilo več takih dni. Samo mi trije pa nič, popolnoma nič drugega. Popolna sproščenost in ugotovitev, da si pripadamo. Da sva vesela, da sva se našla. Pa čeprav sva po treh dneh poznanstva že načrtovala svojo zlato poroko. Po treh mesecih se poročila. Po štirih mesecih izvedela, da ne bova nikoli več sama. In po točno enem letu se nama je rodil otrok. Gašper.
Ja, to ne smem pozabit napisat, Gašper je za svoj polovični rojstni dan (6.mesecev) dobil svoj PRVI ZOBEK. Sem ponosna. Ker vsaka mama je ponosna, ko se njen palček spreminja v fantina. Uf, porodniška se izteče čez 5 mesecev. Hudiča. Jaz pa že vsa nesrečna, kako bo. Nikoli, ampak res nikoli ne bi zamenjala tole življenje za življenje hoditvslužbo. Rada bi imela finančno varnost do konca življenja, rada bi skrbela za sina, moža in psa. Pekla piškote, kuhala po receptih J.Oliverja, pasirala hruške, kuhala jabolka in bučke, vonjala svojega otroka, se ljubila s svojim Dragim, vedela, da brez mene bi bilo nemogoče. Vse to bi rada. Pa se moram soočit z realnostjo. Enkrat bo potrebno it nazaj v službo. In pustit otroččka v varstvu moji Mami. Uf. Bom sploh zmogla?
Grem. Ležat. Končno. Danes je bil težak dan. Gašper dobiva zobke in je noro. revček se joka in joka, jaz mu pa skoraj ne morem pomagat. Rabim mesažo. Eno tako, ki jo zna samo moj Dragi. Grem se prilizovat. Mogoče mi uspe. Ah, sigurno. Moj Dragi je najboljši mož, kar sem jih imela :)

07.01.2006, 20:06

Anonimen

7. januar 2006 - sobota

Korenjak, velik fantin, njegov nasmeh nikoli več ne bo tisti brezzobi. Za svoj polovični rojstni dan je dobil prva dva zobka. Moj moj.

Ko takole obsedim pred računalnikom, že tretjič danes, ko se končno lotim pisanja svojega dnevnika, ne vem, kje začeti. Kaj se je zgodilo tako pomembnega, da je to treba zapisat? Je to tisti stavek mojega zobozdravnika, da se ne rabiva videt sigurno ne eno leto. Sta to prva dva zobka mojega fantka, ki se spreminja v malčka? Je to prva sobota v mesecu, ko Princeska prespi pri nas, ampak danes ne, ker si je prebila glavo in sta šla na urgenco? Ali je to, da sem spet v nekem čudnem stanju, da se mi ne ljubi nič. Rada bi spala, pa ne morem. Rada bi brala, pa nobena knjiga ni zadosti zanimiva. Rada bi si nalakirala nohte, pa ne vem, zakaj. Rada bi enega prižgala, pa ne bom samo zaradi principa, ker že več kot 16 mesecev ne kadim. Rada bi "kr kej". Hm. To še nekako najbolj opisuje tisto, kar bi rada. Kr kej. Kr neki.
Ali je mogoče, da si želim nežnosti, ampak si jih v resnici ne želim? Ali je možno, da hrepenim po Dragem, pa v resnici ne? Sem v resnici tako utrujena, da mi na kraj pameti ne pade crkljanje? Ga res lahko ljubim iz dna duše, brez da si vsak dan, dan za dnem, želim njegovega telesa? Puf. Kr neki.
Res, da se nisva ljubila že en teden, ga ljubim, si ga želim, ampak ne vsako uro, ne vsak dan, ne vsak večer. Kr neki.
Danes sta Dragi in Princeska preživela popoldne v Atlantisu. Kadar je stanovanje tako prazno, mi je fino. Čeprav mi po enem času začne nekaj manjkati. Mi je fino, da se 100% posvetim Pingvinčku, da se smejiva, jeva, kuhava, cviliva in vriskava. Ne vem, zakaj se je Princeska skrila pod mizico v sobici in jokala? Zakaj si zopet ni hotla obleči jopice, da bi šla z Dragim na sprehod z Mrcino? Zakaj jok in kričanje in skrivanje? Zakaj si Princeska to dela? Ne razumem. Ali doma delajo z njo v rokavicah ali pa Princeska pričakuje, da bomo tukaj delali z njo kot v rokavicah? Midva zahtevava red in pri temu bomo vstrajali. Če je zunaj nič stopinj, mora otrok obleči kapo, šal, pulover in bundo. Če tega ne želi obleči, potem ne sme it ven. Preprosto.
Kavč je pripravljen za prenočitev naše Princeske. Ne vem, kje sta. Ne vem, če sta že na urgenci. Ne vem, če Princesko šivajo. Je šla BB z njima? Upam, da ji bodo ranico samo malo pošpricali. Bomo vidli. Stiskam pesti.
In že se bliža moja ura. Že je čas, ko moram okupirat kopalnico. Danes jo okupiram sama pred sabo. In že sem v letih, ko se tuširam veliko hitreje, kot umivam, ščetkam, nitkam in glancam zobe. Ugotovila sem, da bo treba bolj poskrbet za moje biserčke, če želim pri 50ih obdržati nasmeh sončne kraljice. No, tole pa ni bilo "kr neki" :)

18.01.2006, 19:17

Anonimen

18.1.2006 - Bolečina ali kako preboleti

...vedno sem imela občutek, da rada trpim. Da rada prenašam bolečino. Da sama sebe mučim s poslušanjem muzike, ki me je spominjala nanj. Da me pekoče solze, ki so mi tekle po licu spominjajo, da živim...

Ampak. Zdaj sem poročena. Drugič. Imam sina. Prvega. Sem srečna, čerpav pridejo kakšni dnevi, ko bi razbijala krožnike in kričala v zaprti kopalnici.
Temo za tale dnevnik mi je dala oseba, ki trpi. Punca, ki je osebno ne poznam, ampak čutim njeno bolečino. Vidim, da ji je hudo. Rada bi povedala, da vse mine. Da pride čas, ko se zbudiš in rečeš: "Hej, danes sem srečna. Danes je tisti dan, ko je bolečina izginila!"
Ljubila sem enkrat. Resnično iz srca. Seveda, ljubim tudi sedaj. Na drugačen način. Na trden način, ker se zavedam, da je ta ljubezen večna, da te ljubezni ne more ubiti nihče in nikoli. Okej, pustimo zdaj to. Zdaj sem srečna in pika.
Bila sem zaljubljena, da je bolelo. Vse bi dala, da bi mi takrat nekdo rekel, lej poslušaj, čez 43 dni bo nehalo boleti. Pa mi ni. Nihče mi ni rekel, lej, 24.februarja bo konec bolečine. Vse bi dala za te besede. Koliko kilometrov sem prevozila v solzah, poslušala Dan neskončnih sanj in Tišino. Bolelo je, ampak nisem si znala pomagat. Z dneva v dan sem si zagotavljala, da sva si usojena. Da sva preveč povezana, da bi se najina vez pretrgala. Da je on moja druga polovica, ki jo vsi tako vstrajno iščemo. Ko mi je veter kuštral lase, ko sem sredi travnika kričala, ko je bolelo, kot sablja v srce, ko sem dobila že stoti njegov sms, da ve, da mi je hudo, ampak da...blablablabla...
In kar naenkrat *puf* kupila sem si psa. Hja, če nimaš nikogar, ki ti vrača ljubezen, ti jo bo pes sigurno. In mi jo je. Še vedno mi jo, čeprav je malo jezen, ker sem domov prinesla enega malega človečka, ki nič ne dela razen joka, je in spi. No, itak si ljudje kupujemo pse iz popolnoma sebičnih razlogov. Ja, delala sem plane, kam bova s kužatom šla, da bova hodila vsak vikend na morje, kjer imamo prikolico. Bila sva prvič. Pa je bolelo. Bila sva prvič, pa si nisem upala sama spat, ker me je bilo strah. No, roko na srce, 6 mesecev star zlati prinašalec, punca sama, pred prikolico parkiran novi Golf (Golf je bil vse, kar mi je ostalo od prvega zakona, namreč), koga ne bi iblo strah. Pa ni šlo. Spokala sva domov. Ampak čez mesec dni, zopet. Vsa pogumna, bova s kužatom šla sama na morje. Ne bom pisala, da sva se na isti način 5x obrnila. V Dalmaciji. Ne v Slovenskem primorju. Uf, madoniš, pišem o bolečini. Pišem o njemu, ki ga ni. O ljubezni, ki je bila ena sama prevara.
Ja, prišel je dan. Sončen dan, pomladni dan. Pa ne istega leta. Tudi ne naslednjega leta. Traja dolgo. Traja predolgo. Ko že misliš, da je minilo, te čez par mesecev zopet preseneti. Hinavsko, potihem in od zadaj. Ko najmanj pričakuješ.
Zdaj, ko imam Njega, mojega Dragega, ko imam Pingvinčka, ko smo srečni in zadovoljni, ne mislim več na tisto bolečino. Vem, da sem jo morala dati skozi, da se je morala zgodit. Ker sem zdaj pripravljena na tapravo ljubezen. Vse tiste bolečine, majhne in velike, so samo dober trening ali uvod v nekaj velikega. V nekaj, kar traja do konca življenja.

A sem že napisala, da sem srečna?