Domov sem že n-tič dobila položnico z Unicefa, seveda pospremljeno s slikami in žalostnimi zgodbami otrok iz nerazvitih držav. Ob takih stvareh mi gre kar na jok, sploh ni vprašanje okrog pomoči, ampak ... a gre ta pomoč res v Burkina Faso? Pred leti je bila afera Rdeči križ, človek kar malo neha zaupat ob takih svinjarijah.
Kakšne oblike pomoči pridejo pri vas v poštev? Obleke dostikrat podarim; ali kdaj darujete denar, ali zaupate tem človekoljubnim organizacijam itn.


_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Tudi jst sem včeraj dobila položnico od Unicefa, ma  takim rečem ne zaupam. Sploh po vseh aferah.  Tle imamo tudi slabe izkušnje z Karitasom, oziroma njihovimi zaposlenimi ali prostovoljci.. Kar je blo lepo in ohranjeno so babe pobrale zase (pa ne, da bi katera od njih to rabla)
Skratka če vem, da kdo potrebuje  in imam takrat viška cunj ali karkoli drugega mu ponavadi zapakiram v škatlo in pošljem, na svoje stroške.  Enkrat mi je ena kolegica dala naslov od ene familije nekje v Zagorju in  jim vsaketolko pošljem, kar pač upam. Vem, da gre v prave roke in vem, da so hvalaženi. Prvič, ko sem jim poslala, so mi v zahvalo poslali veliko lešnikovo čokolado. Sem se kr  zjokala zraven... 

Tako, da če vem kam gre pomoč dam, drgač pa bolj težko.

isto sem naredila jaz. gospe, ki je vdova in ima tri hčerke, sem večkrat poslala svoje stvari, ki jih nisem več nosila. so bile pa vse lepo ohranjene, nekatere nošene samo enkrat.
in gospa me je vedno poklicala po telefonu in se mi je ful lepo zahvalila.
tako ima človek res občutek, da je naredil dobro delo in da so stvari prišle v prave roke.

Clovekoljubnim organizacijam - z zadrzkom. Ker velik del podarjenega denarja gre tudi za place in stroske ljudi, ki tam delajo.
Skratka, ce bi revscina bila odpravljena, bi veliko ljudi ostalo brez dela in velike vsote denarja se ne bi vrtele.
Najraje dam direktno. Je pa tudi tukaj fora. Ljudje dajejo oblacila, plenice, hrano... posebej ob kaksnih medijsko bolj odmevnih akcijah za tega in onega. Na kupu je potem orgomno hrane, plenic za nekaj let.... a za naslednjo zimo ni denarja, da bi se placalo ogrevanje. veliko hrane se tudi pokvari... cez nekaj mesecev se pa na te ljudi pozabi. S tega vidika se mi zdi pametnejse dati denar...
Zaenkrat se odlocam od primera do primera...

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Denar sem po moje darovala samo enkrat v življenju, enemu takemu primeru, ko sem res vedela, da se zbira za pravi namen. Cunje dam itak naprej. Včas kakšenu socialnemu primeru napišem kakšno prošnjo, prostovoljno obrnem kakšen telefon za koga, ki "tega pač ni sposoben" oz., ki me prosi. tako da nekaj naredim. Se mi zdi, da sem kar odprtega srca. Samo pri denarju pa malo bolj škrta.

- najpogosteje dam denar karitasu al pa komu ko vidim da ga potrebuje (kakšne tv akcije za družino, otroke, tud tle na RR sem podarjala,...) in tudi unicefu kdaj pa kdaj ampak velio bolj redko (1-2× na leto), rdečemu križu pa nikol, ja pa rdečim noskom tud velikokrat, celo majhen del dohodnine sem jim namenila
- oblačila nesem v humano
- igrače pa še nisem podarjala, imamo še vse spravljen


_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Človekoljubne organizacije pogosto najbolj ljubijo napačne človeke - tiste, ki imajo že vsega dovolj.

Jaz niti centa več ne dam raznim Unicefom (sploh po tistem, ko sem videla, kakšno palačo so si zgradili v LJ), Rdečim križem (ki je potem s tem denarjem postal cela posojilnica), Karitasom (naj prispeva še Cerkev iz svojih milijonov, poskritih po celem svetu) ipd. No, nekaj dajem v Humano, ampak to samo zato, ker se tako na najbolj eleganten način rešim odvečnih cunj.

Aja, kam pa dajem?
Rdečim noskom, Malemu vitezu, pa če kdo, ki ga jaz poznam, zažene kakšno akcijo.

Ok najprej kako jaz darujem--s prostovoljnim delom, obleke (svoje) podarim, poiščem nekoga, ki rabi, dam oglas ali pa grem na Podarimo.si in tam koga najdem ki išče.

Kar se tiče Afrike--žal je tako, da samo del zbrane pomoči dejansko pride na pravi naslov. Jst sem spraševala kako bi lahko pomagala (ker nisem zaposlena in ne morem npr. bit botrica na daljavo) in sem na Misijonskem središču vpr. če bi vzeli za dva meseca nekoga za poučevanje v kakšen misijon (sem visoko izobražena,  8 let učiteljskih izkušenj): no, ni moč kar tako it poučevat, oni sprejemajo samo laične misionarje ki gredo za nekaj let. tega sama ne morem. Je nekaj agencij ki se s tem ukvarjajo (prvenstveno v UK) ampak jih je treba tolk plačat da je to kot mal dražji dopust. Halo?? jst grem tja pomagat, ne na dopust, rajš tist denar zraven nesem in ga dam tamkajšnjim ljudem...tko da moje izkušnje so prej slabe kot dobre, ne darujem nobeni od teh agencij, razen Mali vitez, pa kakšne voščilnice od invalidov kupim.

Imam pa vpr. za vse vas: možno je, da grem v Afriko sama, ker mam tam svojega dragega. Sam se ukvarja s Human Rights in ves čas dela na osveščenosti za AIDS, svobodi tiska in govora, pa seveda tudi za otroke, sirote ki so zgubile starše v državljanski vojni ali pa za vse tiste, ki so jim odsekali roko ali nogo (večinoma mladi moški in fantje)...mislite, da bi blo smiselno kaj organizirat in tako nabrat denar, ki ga človek potem osebno tja nese? Seveda pa pol spet kako bodo ljudje vedli, da boš res šel dol in da bo šel denar v prave roke? Imate kakšen nasvet?

Unicef, Karitas in podobno men ne diši preveč.

Oblačila in druge stvari raje dam nekomu, ki jih potrebuje, direktno.
Organizirala sm tud že zbiranje sponzorskih stvari za otroke, ki so zadeve res potrebovali.
Včasih pošljem tud kak sms za Niveo, pa za kak inkubator,...
Tud kaka sponzorska prireditev mi ni tuja.
Ko me na ulici kdo prosi za denar, mu raje dam kruh, toplo kavo, če je lačen.
Pr denarju se ponavadi stvar ustavi- ga dam zlo težko.

Spomnim se mladega fanta, ki je pred leti(v času slovenske vojne al pa mal kasnje), sred zime prišel zvonit na naša vrata, da je tako lačen. Spomnim se, da smo mu nabasali v vrečke vso hrano, ki smo jo imeli doma. In spomnim se, kako je ta fant jedel pod okni naše hiše. Takrat sm bila še otrok, pa me še danes vedno boli pri srcu, ko se spomnim tega prizora. Naša mami nas je učila, da je hrane vedno za vse dovolj, da nihče ne sme bit lačen. Tega načela se držim še danes.

Tanja 55- lahko se mi oglasiš na ZS, če te zanima kaj v zvezi z zbiranjem sponzorkih sredstev(ne denarja)- za sabo imam že dve taki akciji.

Jaz tudi ne dajem za velike oraganizacije, ker jim ne zaupam, žal.

Raje poskrbim za ljudi, ki so okoli mene; družine iz okolice, ki so v stiski in za katere vem zakaj so v stiski,...

Pejte si samo pogledat sedež UNICEFa v Ljubljani, pa bo odgovor na vprašanje na dlani.

Ma saj je jasno. Samo ce zracunas koliko stane osmisljevanje, oblikovanje, printanje, kovertiranje in posiljanje teh poloznic za vsako gospodinjstvo v Sloveniji....

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related