Enostavno se moram nekomu izpovedati. Kako reagirate vi, ko ugotovite, da človek, za katerega ste mislili, da mu lahko popolnoma zaupate, izneveri vaše zaupanje? Pa ne mislim na partnerja, mislim na sodelavko, s katero sva delili vse grde in lepe čase in si čisto vse povedali. Zdaj pa sem ugotovila, da me je ves čas opravljala za mojim hrbtom.....Da je izdala moje največje skrivnosti. Še vedno ne dojamem, kako sem bila lahko tako naivna? Ne vem, kaj naj naredim? Kako naj se obnašam, ko pridem v službo - se delam, kot da nič ni ali naj znorim? Nisem tip človeka, da bi z lahkoto izpovedala svoja čustva in imam ponavadi težave pri tem....Lažje pišem ali govorim po gsm-ju. To se mi zadnje čase pogosto dogaja - vedno na človeku vidim le dobro, verjamem sladkim besedam, potem pa dobim nož v hrbet. Ampak nikoli me pa kakšna stvar ni tako zabolela, kot tale.  

Prosim za kakšno mnenje.

Zamrzovalnik. Za vajine odnose.



_____________________________

...vox populi...

Nič nisi bila naivna. Saj je normalno, da če se z nekom dobro razumeš in se sčasoma spoprijateljiš, da si med sabo mogoče tud kako "skrivnost" povesta.
In nisi ti kriva, kriva je ona. Ker tako se ne dela, sploh pa, da je v službi trobila okoli.
Kaj naredit ? Hm, jaz bi babnico dala na distanco, tako da bi se z njo pogovarjala samo kar je nujno. Ne bi pa nič pop... v službi, ker nisem tak tip in še ljudje bi imeli eno opravljanje več.
Te bo pa najverjetneje žrlo še lep čas. Ker take klevete pač pustijo posledice....sčasoma postajaš vedno bolj nedostopen in pretirano zaprt.

Najbolj zanimivo je to, da sva se še par dni nazaj pogovarjale o tem, kako sva veseli, da sediva skupaj, da nisva take kot druge kokoške, ki vse vprek opravljajo.....Kako mi je lahko gledala v oči in mi lagala. Sploh ne morem verjeti. Na začetku, ko sem zvedla, kaj se dogaja, nisem mogla verjeti. Sploh nisem želela o tem razmišljat, saj sem mislila, da je to le ena čenča izmed mnogih, ampak potem sem zvedla, da je bilo zraven prisotnih več ljudi, ki vsi enako pravijo.....Sploh ne dojamem.

Tako pac je, tudi laz in opravljanje sta za nekatere duhovna hrana.

Pa jo vprašaj, če je res taka čenča čenčasta.
Ker lahko je pa kdo ljubusumen na vajin prijateljski odnos in je vse tole zakuhal.
Ker to mi je tud poznano.

Tudi to je mogoce, ja.

Tudi na to sem že pomislila. Ampak ko pa so na dan prišle stvari, za katere je vedela le ona....Vem, da tukaj ne bom mogla rešit zadeve. Pa tudi ni v moji navadi, da se izpovedujem takole, nisem pa bila še nikoli v taki situaciji in trenutno se zlo grozno počutim. Namesto da bi se učila, sedim za računalnikom in kar nekaj bluzim.
Mislila sem, da se bolj močna. Če bi mi me kdo drug vprašal, kaj naj stori, bi mu gladko povedala, da naj se z osebo sooči. Ampak zdaj pa tega nisem sposobna. Mogoče bom jutri drugače gledala na stvar.....

Kaj naredit ? Hm, jaz bi babnico dala na distanco, tako da bi se z njo pogovarjala samo kar je nujno. Ne bi pa nič pop... v službi, ker nisem tak tip in še ljudje bi imeli eno opravljanje več.





Tudi jaz bi naredila takole. Če boš popizdila bo še samo slabše za tebe.

_____________________________

Moja punčka je moja največja sreča.

Jest bi pa babnico kar direkt vprašala, če je to res - ne vem, če je tako dobra igralka, da bi lahko skrila - saj te neverbalna komunikacija takoj izda. Povedala bi ji, kaj čutim in da ne želim imeti več opravka z njo. Kar se tiče skrivnosti, ki naj bi jih vedela samo ona, se pa lahko zagovarjaš tako, da rečeš, da je tisti, ki največji opravljivki vrjame, naiven in se samo posmehneš zraven. Verjamem, da je težko, ampak redko kdaj se zgodi, da kateri izmed sodelavcev ne izkoristi sebi v prid prijaznost in navidezno prijateljstvo sodelavca. Jaz sem se že zdavnaj naučila: da je služba služba, družba pa družba! Motiti se je pa tudi človeško in ne misli, da tudi sama nisem kdaj naredila tvoje napake - ampak tega se naučiš s starostjo in izkušnjami. Drži se!

Verjetno bi naredila enako, v prvi fazi.

Se močno strinjam. če bi pa kaj bezala vame, bi ji pa lepo rekla, da sem izvedela, da me je pač opravljala in da se na tako sodelavko ne morem več prijateljsko zanesti. Da sem globoko razočarana. Tudi če bi se mi sodelavka opravičila, da jo je zaneslo, je prijateljstva konec. Veš, v začetku bo hudo, ampak čas zaceli vse rane. Sem videla pa podobne primere tudi v naši službi. Ljudje sčasoma na "skrivnosti" pozabijo, prijateljstva s tako osebo pa absolutno ni več, vsem nam pa v poduk, da je družba družba, služba pa služba in pika.

Jaz bi ji najbrž direkt povedala, da se mi zdi grdo grdo grdo, da je razlagala okrog tisto, kar sem ji zaupno povedala. ne vem pa, če bi se tako zelo sekirala zaradi tega.
1. ljudi okrog mene je veliko in ko en prijatelj gre, prideta dva druga nova
2. Pa kaj potem, če cel svet ve vse o meni? A sem zato kaj ogrožena? A nimam pravice imeti težave tako kot vsi drugi? A moram biti res čisto popolna in brez težav? Sicer je res, da je bolj fajn, če imam kakšne reči tudi zase, ker najbrž smo malenkost pa vsi zakompleksani, če ne bi bili, bi nam bilo pač popolnoma vseeno, kaj si drugi o nas mislijo,... ampak po drugi strani neke gromozanske škode pa tudi ni. Kaj hudiča ti pa zdaj lhko hudega naredijo, četudi vse vedo? Večina te bo itak razumela in si bodo mislili, da je tista, ki je vse povedala, nezaupanja vredna, saj sami ne bi hoteli, da se jim isto zgodi.Ostali ki te bodo obsojali, pa itak niso glih ljudje, s katerimi bi morala biti ti frendica in je potemtakem res popolnoma vseeno, kaj si o tebi mislijo in govorijo in bluzijo. To je njihov problem. Vedno se pa bodo našli ljudje, ki bodo nekaj rovarili proti tebi. Ga ni človeka, ki se mu to ne dogaja. Če nič ne vedo o tebi, si začno pa izmišljat in sklepat na osnovi tega, da si tolk zaprta vase, kaj vse hudega se ti mora dogajat, da si tolk nedostopna in umetna. Štekaš, ni razlike poveš ali ne poveš. Torej je sekirancija čist odveč.  

Sem malo prespala zadevo in ugotovila, da se je res brez veze toliko sekirat. Boli, to ja....Bo pa občutila posledice. Zadevo bom z njo razčistila. Vem, da bo imela tisoč izgovorov in opravičil. Nikoli ne bo več moja zaupnica. Vem, da bo težko, saj skupaj sediva že skoraj 5 let. Ampak življenje gre naprej. Vedno sem jo  povsod zagovarjala, to pa sem dobila v zahvalo. Hvala punce za odgovore.

Tudi jaz sem že zdavnaj ugotovila, da ne moreš nikomur bolj zaupati razen sebi. Pa srečno.

_____________________________

my little babygirl - moja največja sreča
-

amm that's all real life, jst zaupam le še sebi, tako pač je, življenje te naredi takega. Pa tisto veš ko pravijo, dobrota je sirota, tudi to drži, mene vedno tepe po glavi, samo se ne dam več. 

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life