Odločila sem se, da napišem mojo izkušnjo, ker na žalost mnogo parov ne poskusi vsega, da bi v krizi rešil zakon oz. vezo.

Midva sva skupaj že zelo, zelo dolgo (15 let). Ni bila ljubezen na prvi pogled, iz prijateljstva je prešla stvar v ljubezen. Pred otroci sva se v redu razumela, ne idealno, ampak v mejah normalnega partnerstva. Po prvem otroku so se stvari začele krhati, ampak še vedno sva bila nekako zadovoljna z najino družino in odnosom. Po drugem otroku (imava enega za drugim) pa so se stvari začele drastično slabšati.
Vsakodnevno kreganje, žaljivke, zmerjanje, obtoževanje, .....Ja, to je bilo na dnevnem redu. Nisva se znala več normalno pogovarjat. Prišlo je že tako daleč, da sem razmišljala ali ga sploh še ljubim. Smilila sta se nama najina otroka, ki sta morala vse to gledati.

Mož mi je večkrat rekel, da bi šla kam na svetovanje, pa sem se mu samo smejala, češ če si sama ne znava pomagat, kako nama bo nekdo tretji, ki naju sploh ne pozna.
Napaka. Sedaj vidim, da sem predolgo odlašala s tem.
Ko je situacija enostavno resnično prišla do kritične točke (pogovori o ločitvi) sva začela obiskovati svetovanje.  Nisem mogla verjet, da to resnično deluje.

Sedaj je od tega cca. 3 mesece in najin zakon in najin odnos se iz dneva v dan izboljšuje. Spet sem vesela, da živim, spet z veseljem pridem domov, spet se smejim...... in spet ga ljubim (če sem bila prej v dvomih).

Veliko sva delala na sebi, si na svetovanju povedala vse kar naju je težilo (doma tega nisva nikoli storila, ker se je vse končalo s prepirom) in rezultati so vidni.

Najin zakon še vedno ni v celoti rešen, imava še nekaj težav, vendar se vsak dan znova trudiva in sva vesela, da sva se tako odločila.

Zakaj vse to pišem tukaj gor. Ker vam polagam na srce, da ne obupate, dokler ne poskusite vsega. Tudi jaz nisem verjela, vendar sem hvaležna, da me je partner prepričal.
In v končni vrsti - kaj sva imela za zgubit s tem? Popolnoma nič. Tudi če se ne bi obneslo, bi šla narazen, vendar v prepričanju, da sva naredila vse, da bi rešila zakon.

Upam, da sem s temi besedami in izkušnjami komu pomagala k lažji odločitvi in dala nekakšno brco v rit.

Imejte se radi!

Sem vesela, da kdaj preberem tudi kakšno zgodbo, ki nakazuje upanje, da se splača (po)truditi. Predvsem pa me veseli, da se trudita oba, saj lahko zveza obstane le v takih primerih. Želim vama veliko sreče, strpnosti in predvsem ljubezni, pa veliko pogovorov.

Anonimna, sem vesela za vaju. In prav imaš, treba je poizkusiti vse, ker lahko vseeno mnogo pridobiš, če drugo ne, izkušnjo za naprej.

Še naprej vama želim dosti osegnih uspehov in zaljubljenih dni...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Jaz bi šla tudi, a ve kdo za kakšnega v NM?

Me veseli za vaju in vajina otroka .

Anonimna, res sem vesela za vaju in upam, da bosta zmogla premagati še tiste male ovirice. Resnično pa lahko rečem: kapo dol pred tvojim partnerjem, kajti verjetno ni veliko moških, ki bi pristali na takšno vrsto pomoči, kaj šele da bi jo sami predlagali. Bravo, res

Tudi meni se zdi, da danes ljudje (pari) vse preveč hitro "obupajo" - v narekovajih zato, ker bi zelo težko govorili o obupanosti, bolj o neki nezmožnosti prilagajanja in komuniciranja. Svet je danes izrazito egoistično nastrojen in ljudje smo postali že krepko preponosni zanj. Delujemo po sistemu: ali bo po moje ali pa sploh ne bo, tak način pa nujno vodi v razpad medsebojnih odnosov.

No, ne bom več nakladala - Še enkrat BRAVO za vaju in da bi pogosteje brali take zgodbe.

Men je tudi fajn prebrat eno tako zgodbo. Sploh danes, ko sem še vedno v šoku, ker sem včeraj izvedela, da se moj brat ločuje. Si že od včeraj razbijam glavo, če na tem svetu sploh še kak zakon obstane, pa čeprav na začetku vse tako lepo izgleda.