Pravzaprav ne vem zakaj to sploh pišem. Mogoče moram samo dati ven... mogoče mi bo potem lažje.

Sem v 15. tednu nosečnosti. Nosečnost je zelo zaželena in načrtovana.

Od 6. tedna nosečnosti me pestijo hude slabosti in bruhanje. Moram priznati, da sem sicer pričakovala, da mi bo v nosečnosti malo slabo, ampak da bo tako hudo pa nisem pomislila niti v najhujših sanjah.
Precej sem shujšala, pristala na bolniški. In tako že mesec in pol ležim doma in skušam ostati čim bolj pozitivna. A to je tako težko.

Nisem ravno nek heroj, ki bi pogumno prenašala slabosti in bruhanja. Psihično in telesno me vse skupaj izčrpava do konca. Večkrat so bili dnevi, ko sem se zvečer zjokala v partnerjevem naročju, ker je bilo tako hudo.
Vmes sem enkrat imela tudi preblisk (res je bil preblisk, za minuto), da bi si kar premislila glede nosečnosti (sem proti splavu, ampak takrat sem pomislila tudi na to).

Po vsem tem času sem izčrpana, tako psihično kot tudi telesno. Sicer se slabosti umirjajo, a vseeno se mi zdi, da sem vsak dan večji pesimist. razmišljam o svoji nosečnosti in otroku. Kako bom skrbela za otroka, če že nosečnost tako težko prenašam.
Kakšna mama sploh bom, če me že nosečnost tako izčrpava?
Včasih podvomim o odločitev za otroka (otroka sem si že od nekdaj neznansko želela, prav tako partner).

kaj če ne bom znala skrbeti zanj? kaj če bom slaba mama?

Včasih se zjočem, ker mi je tako hudo ob vseh teh mislih.

Sej ne vem, kaj pričakujem od vas. Samo morala sem dati ven, povedati nekomu.

Jaz mislim, da nisi nič čudna, pač znašla si se v novi situaciji, veš, da se bo življenje spremenilo, hormoni delajo na polno, poleg tega ti je pa še slabo. Najslabše je pa to, da si pač na bolniški in imaš preveč časa za razmišljat… Imaš koga, mamo, prijateljico, kogar koli, ki bi ti lahko delal družbo oz. vsaj malo krajšal čas? Morda bi si začela pripravljat stvari za dojenčka, morda urejat sobico? Sicer sama vsega tega nisem počela vnaprej ampak morda bi ti lahko, da se zamotiš, odmisliš same neprijetne stvari?

Ja, nosečnost se vedno prikazuje kot oh in sploh, v vseh revijah imajo nosečnice (pa tudi potem mlade mamice z novorojenčki) usta do ušes, realnost je pa pri mnogih drugačna. Mene sicer niso pestile slabosti, sem pa v prvi nosečnosti prezgodaj rodila ( sicer samo mesec in pol in je s fantinom vse v najlepšem redu), si pa lahko predstavljaš, kako sem se počutila v drugi nosečnosti. Ko sem zagledala + na testu, pa je bila tudi ta druga nosečnost načrtovana, sem se najprej zjokala kaj zdaj, kaj če rodim še bolj zgodaj itd. No, pa sem na koncu zdržala do konca. Res pa je, da sem ves čas hodila v službo in imela doma še 3,5 letnika in s tem v bistvu nič kaj dosti časa za razmišljanje in jamranje.

Seveda da boš dobra mama, mislim, da si veliko nosečnisc zastavlja to vprašanje in mislim, da je to povsem normalno. Seveda se življenje spremeni, novorojenček ti življenje postavi na glavo, sploh če ima še krče, nič ne spiš, ali se ne redi po propisih in si potem še zaradi tega napsihiran oz. te, včasih, po nepotrebnem glede tega še drugi napsihirajo... Ko sem drugič rodila in sem dobila malega v naročje, je po tisti prvi evforiji nad mehko, dišečo štruco takoj prišel strah, kako je majhen (pa je bil precej večji in težji od prvega sina, ki je bil nedonošenček) itd. Taki neracionalni strahovi so bili, ki so prišli nekje iz podzavesti in ki so se seveda izkazali za povsem brezpredmetne ampak ja, hormoni delajo svoje. Srečno, saj bo!

tudi mene mučijo včasih dvomi ali bom zmogla, ker tudi sama kljub temu da sem si zelooo želela nosečnosti, težko prenašam vse spremembe na in v sebi. ko se tuširam se razjočem, da me moj ne vidi, ker bi me kregal, da moram biti pozitivna. in ima prav. POZITIVA in vse bo ok, boš videla ;)

pozdravljena,

trenutno te dajejo hormoni, utrujena od vsega...ko bo konec nosečnosti si bos zelela nazaj...vsako obdobje ima svoje čare...

sem bila pa 3 leta nazaj v isti situaciji, samo da sem prestala v bolnici...ti si doma, zavedaj se da se imas super...tam pa ni mira, skoz si v strahu da bos tudi ti lahko na intenzivni...bodi vesela, optimistična....v bolnici ni blo tv, niti kolegice niso smele gor, net si moras sam zrihtat, pol mas pa hipohondraste cimre k ti ponepotrebnem delajo strahove, skrbi....

bos super, ko se bos sama sebe prepričala da je super da si doma...pojdi ven na zrak se mal predihat pa tud če na balkonu ali na stopnicah sedis....

lepo nosečnost naprej

bo minilo če ne prej za 6 mesecev....

samo v alinejah ti napišem:
- po ivf sem najprej trepetala, če plod ostane
- potem, če ostaneta oba
- potem sem začela krvaveti, pristala v bolnici
- potem mi je bilo za pošizit slabo ca. 2 meseca
- potem zelo slab rezultat nuhalne
- potem čakanje na AC
- potem čakanje na rezultate
- potem čakanje na morfologijo...
- cel čas na bolniški, imela kontrole bolniške, še ven kup sranja v službi

tako, da sem si šele v 6 mesecu malo oddahnila...

- potem cele dneve pomagala dokončevati hišo, da se bomo lahko pred rojstvo lahko vselili...

in potem rodila in z goro skrbi, ki so prišle takrat, gledala na svojo nosečnost kot na fantastično


tako, da je samo stvar zonega kota, iz katerega trenutno vidiš zadevo

ko se ti hormončki malo umirijo, bo zopet posijalo sonce

Mislim, da se vsaka slej ko prej sreča s trenutki, ko je neprespana, utrujena, zmozgana; ti je slabo, greš sama sebi na živce, vsaka najmanjša reč te spravi s tira, rada bi spala in komaj stojiš, ampak ko se uležeš, ne moreš zaspat, peče te zgaga, lačna si, pa ti nič ne paše jest, skrbi te tisoč in ena stvar v zvezi s tem, kako bo, kaj če ne bo zdrav, kaj če ne bom znala/ zmogla, kaj če mojemu nisem več všeč, ker sem se zredila, bolijo te križ, kolki, kr naprej kri iz nosa, lasje se ti mastijo, fašeš strije, koža te srbi in peče, obsedeno načrtuješ prenovo stanovanja, zdi se ti, da moraš pokupit vse, kar imajo v trgovinah, tašče ti grejo že zdej na živce, počutiš še kot kit, za oblečt imaš samo še eno razvlečeno trenirko in partnerjev prevelik pulover, prideš iz WCja in greš lahko že kar nazaj......lahko bi naštevala v nedogled. Ne rečem, da se zgodi vse to naenkrat, ampak tudi takšne stvari so lahko (in tudi so!) del nosečnosti.

Je pa ogromno lepih trenutkov - ko prvič slišiš srčka, ko ti na UZ mali pomaha, ko ga čutiš, kako kolca, brca, ko se počutiš dobro, si polna energije....ko se ti smeji samo od sebe, ker veš, da v tebi raste čisto nov mali človeček - TVOJ (vajin) otroček!

Pri meni je tako, da mi pomaga pogovor, predvsem s partnerjem. In to, da vem, da nisem edina nosečnica, ki se kdaj pa kdaj počutim totalno za en drek. Ugotovila sem, da moram vzet vsak dan oz vsak trenutek posebej. Ko sem slabo, si rečem, da bo pač enkrat že minilo in dejansko mine. Ko mi je lepo, se pa tega zavedam in sem vesela, da mi je lepo.

Predvsem se mi zdi, da je zelo važna zdrava distanca od TVja, forumov in podobnih medijev. Fino je poklepetat, imet lahko dostopne informacije ipd, ampak zelo je pomembno, kaj storiš potem z vsemi temi informacijami. Idealiziranje nosečnosti in starševstva je največji bullshit EVER!

Vedi, da si ti ti in da ko se sprostiš in prepustiš, sama najboljše veš, kaj je najboljše zate.

Upam, da sem ti kaj pomagala

No, moje izkusnje so malo drugacne od ostalih - nosecnosti bi z veseljem zradirala iz spomina. Nikoli mi to ni bilo neko lepo obdobje - prva je bila res naporna ravno tako zaradi slabosti, bruhanja, dehidracije, druga zato, ker si se od prve nisem dobro opomogla, tu je bil se prvi otrok, pa potem spet zdravstvene komplikacije proti koncu nosecnosti. Od porodov dalje je bilo vse mala malca v primerjavi z nosecnostjo.
Torej - ne verjamem, da so za to tvoje pocutje krivi samo hormoni - vsaj pri meni je prvic bil glavni razlog to obupno slabo pocutje. Nikoli si nisem mislila, da je lahko tako naporna slabost, ko ni ne za zivet ne za umret, ko je tako tezko narediti pozirek vode. In ce je bil prvi odhod na urgenco inpotem na ginekolosko kliniko se tezek, je bil drugi ze olajsanje, ker sem vedela, da mi bo infuzija pomagala vsaj za nekaj casa. Glede na to, da sem tudi jaz bila potem do konca na bolniski, vem, da bolniska pa vpliva na psiho. Moje travme so bile takrat ne da ne bom znala poskrbeti za otroka, pac pa da se mi bo zrolalo, ce bom potem se celo leto sama z otrokom. Vem, malo pretirano, ampak ce potrebujes tudi odrasle osebe za pogovor, ce sicer rad hodis v sluzbo, je leto in pol biti doma kar izziv. No, na sreco se je vse dobro koncalo - mali mi je malenkost prihranil muke in prisel na svet priblizno mesec dni prej, med porodom sem zadnjic bruhala, po tem pa sem se pocutila fenomenalno - pa ne toliko zaradi hormonov, pac pa samo zato, ker mi kooooncno ni bilo vec slabo! Res je bilo potem vse precej lazje -celo spala( kolikor pac sem, ker je bil mali s?sestradanec) sem bolje, kot prej v nosecnosti. Kmalu pa sem potem tudi sla v sluzbo - z mozem sva si namrec delila porodnisko( prvic je pac tako naneslo, drugic pa je bilo planirano) - to pa je bila sploh super izkusnja za vse.
Ko sem kmalu drugic zanosila, me je bilo resnicno najprej groza, da mi bo spet tako slabo. Ker tega pa res ne vem, ce bi se sla se enkrat. Na sreco je bilo drugic brez slabosti. So bile pa na koncu druge tezave, hospitalizacija,...-na koncu pa vseeno vse ok. Ampak v tretje se ne grem vec. Ni sans - nosecnosti sta mi pobrali ogromno energije, naceli tudi zdravje, zato smo s to kariero zakljucili. Ce bi pa otroka lahko narocila prek net, bi pa mogoce se imeli kaksnega.
Ce zakljucim - cisto nic ti ne zavidam, pravzaprav si zelo dobro predstavljam, kako je naporno, recem ti pa lahko samo to, da definitivno mine! In ce je bila nosecnost tako naporna, verjemi, da se ti potem skrb za otroka sploh ne bo zdela! Ti samo preguraj tole, pa bo bo res bolje potem. Reklame za nosecnost pa ( tako kot jaz in se mnogo drugih) ne bos delala.

< Sporočilo je popravil zaspancek1 -- 22.4.2014 13:35:19 >

lažje, ker takrat ne boš noseča (dokler si ne omislita še kakega, če je v planu;). Meni je 100x lažje, ko dete enkrat pride ven, pa mam dojenčke, ki nič ne spijo.

Normalno, da nisi židane volje, če ti je ves čas slabo in ti gre na bruhanje. Če ti je kaj v uteho, popolnoma razumem, kaj preživljaš, ker sem vsakič bruhala še preden sem naredila test (ki sem ga takoj po izostali m., mam zelo reden cikel) in ker sem med tistimi srečnicami, ki se jim slabosti ne končajo s prvim trimesečjem, sem zadnjič bruhala večinoma na dan poroda. Ampak obljubim, da je vredno! To, kako prenašaš nosečnosti, ne pove nič o tvojih materinskih sposobnostih! Mogoče ti bo celo lažje, ko se dete rodi, ker boš sicer zmatrana in neprespana, ampak ne bo ti pa non stop slabo in se boš zato boljše počutila - vsaj tako je bilo pri meni - vedno olajšanje, ko so se rodili:).

Najdi si kak hobi, ki ne ogroža tvojega otroka, magari glej filme, samo zaposli se z nečim, da boš malo pozabila na slabosti. In odštevaj tedne - še 25 tednov, kak teden gor ali dol. In na koncu ti navadno ni več tako grozno slabo, ne bruhaš več po večkrat na dan...


Podpis. Nosečnosti so bile najbolj peklenski čas v celem življenju in se še zdaj vsaj 2x na teden spomnim, kako je fajn, da nisem noseča (pa je že 2 leti od zadnjega poroda...)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

jaz sem tudi nosecnost komaj prenasala. nisem bruhala, ni mi bilo treba mirovati,nic posebnega; skratka idealna nosecnost.
AMPAK tista okornost, nemoznost spanja na trebuhu in take banalne stvari so me delale nesrecno... sej ne znam tocno povedat, kaj me je delalo nesrecno
edino veselje je bil izostanek menstruacije

tudi moja nosecnost je bila zazelena in nacrtovana, pa vseeno. ne, da nimas rad tistega cmrleka, ki raste v tebi-samo komaaaaj sem cakala, da bo nosecnosti konec

itak si nabita s hormoni in itak se bos cez leto, dve smejala tej svoji nesrecnosti danes.

take pac smo-iz mesa in krvi

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Jaz sicer s slabostjo nisem imela večjih problemov, sem pa kar hitro pokasirala nosečniško srbečico, neke vrste dermatitis. Po celem telesu v razjedah, srbelo za umret, ponoči posledično nisem spala. Zaradi tega sem postala prava živčna razvalina plus tega, da imam doma že enega otroka, ki me potrebuje. Med vsem tem so mi odkrili pozitiven ict, sledili so pregledi in uz skoraj vsak teden. Na koncu prezgodnji porod, okužba, mala je nehala dihat, srček je nehal bit.

In potem ugotoviš, da nosečniške težave niso nič v primerjavi z vsemi skrbmi potem.

Čeprav priznam, da sem med samo nosečnostjo tudi imela že poln kufer vsega, najraje bi vse končala, želela sem si, da čimprej mine...no, na koncu je res minilo prehitro, predčasno.

Tako da glavo gor, zdaj se ti to zdi res nekaj najhujšega...ampak boš videla, kako hitro bo mimo. Pa srečno.

Še ena taka, ki ne mara preveč bit noseča Pa da ne bo spet narobe razumljeno in se bodo oglasile tiste , ki težko zanosijo. Vse tri nosečnosti so bile načrtovane, vendar ne maram tega stanja tako zaradi počutja. Tudi jaz sem prvič bruhala kot zmešana celih 6 mesecev. Ker se ni in ni prenehalo, jaz že vsa shirana in v depri, mi je gin. predpisala neke " super" tablete proti slabosti. Nikoli ne bom pozabila, da sem bila po njih tako v iber zaspana, da sem nekoč na nekem izobraževanju zaspala ob lap topu na mizi Sodelavec ni vedel ali naj se skrije ali umre od smeha.
Pri drugem je bilo ravno obratno nobenih slabosti, le da sem proti koncu sama tako preterala z delom, da me je povozila pljučnica in sem prav zaradi tega rodila en mesec prej. V tretje kot po knjigi, le da sto na uro utrujena ( ob dveh starejših mulčkih) in konstantno neprespana zaradi krčev v nogah in stokratnega lulanja ponoči. Tudi tako sem bila vedno kot en mali nasedel kit- okorna , počasna deeebela telesno in to ni šlo vštric z mojo hiperaktivnostjo v glavi. Sama sebe in druge sem spravljala ob živce, ker nisem mogla hitro šibat sem in tja, se brez problema pripogibat, zadnje mesece sem lahko mirno pozabila kako zgledajo nožni prsti, ker jih en lep čas nisem videla...Psihično sem bila takšna kot aprilsko vreme- nekaj časa vsa jokava kot špric kangla, pa spet vsa evforična.
Še danes občudujem mojega, kako me je sploh prenašal in rajdal. Večino časa se je režal in zabaval na račun mojega kitovskega gibanja. Zaradi njega in njegovih šal ( "oo, mami prihaja- trebuh se že vidi, a švercaš bučo...?..ne hodi ven v supergah ampak obuj gojzarje , če boš na snegu padla na hrbet, bodo mislili, da je pristal velikanski koloradski hrošč ...), ki jih ne bom nikoli pozabila, sem se ponavadi smejala še jaz in pozabila, na svoje jadno stanje.
Skratka, tudi jaz sem vesela, da trenutno nisem noseča

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Draga avtorica,
naj te potolažim- sama sem bruhala do 22.tedna, še vohati nisem mogla hrane. Potem se je čez noč obrnilo. Tudi sama niti hoditi nisem mogla, vse tedne sem preležala, neslednje nosečnosti me je izjemno strah, če me še enkrat doleti takšna slabost... Pri meni je minilo to bruhanje in tudi pri tebi bo.
Pušenjak pravi, da je bruhanje povezano z psiho nosečnice, zaželjenostjo otroka, urejenih partnerskih odnosov...
Jaz sem srečno poročena in dolga leta sem si noro želela otroka- pa sem vseeno bruhala.
Je pa res, da sem bolj občutljiva dušica, kar se mi je poznalo tudi pri materinstvu v prvih mesecih. Velikokart bi kar obupala. Pa nisem. Danes imam čudovitega otročka in prepričana sem, da sem dobra mama(popolna pa ne, ker take ne obstajajo!).
Boš videla- življenje vse samo prinese.
Samo sprosti se in zaplavaj.
In ko ti bo hudo, se spomni name. Preživela sem. Tudi ti boš.
Je pa prekleto mučno to obdobje- ko misliš, da boš kar umrl, ko si želiš, da se zjutraj zbudiš in boš končno vredu.

Vse dobro ti želim!

Od petih samo za prvo lahko rečem,da je bila normalna.
Načeloma pa ostale težke, sploh ta zadnja -najprej hujšanje, boleč želodec, potem žolčni kamni, težave z jetri, hujšanje v zadnjem trimesečju, hospitalizacija ... prezgodnji porod, mastitis ...
Mene drži gor misel,da se biseri rodijo le v bolečini.

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Nisem vedela a naj pišem ali ne, saj sem pa sam na drugem bregu. Pa bom vseeno, da bo več izkušenj na kupu. Nočem se preveč hvaliti in že vnaprej močno trkam na les (da ne bo šlo kaj narobe do konca!!!!) ampak teh 21 tednov je bilo fenomenalnih. Okej, ja bilo mi je slabo do 12. tedna, ampak nisem nikoli bruhala, lahko normalno jedla, celo skoz kaj grizljala ker je samo to omililo slabost. Ni mi bilo slabo za crknit, ampak je bil pa res kakšen dan, ko sem mogla malo preležat in spit kak kozarec cockte več. Skratka, a walk in the park naprav slabostim, o katerih berem tukaj. Najbrž bi se mi v tem primeru snelo.

Vse ostalo pa...Jaz bi bila kar skoz noseča. Počutim se super. Obiski wcjev so res pogostejši pa kakšen dan malo slabše spim...ampak počutim se ZDRAVO, kar se prej dooolgo nisem. Lani sem bila dvakrat po več dni v bolnici zaradi grozljive koprivnice, skoz sem se počutila bolano, pa saj sem tudi bila, nazadnje v 5. tednu nosečnosti. Več kot leto dni nisem mogla rečt da se počutim zdravo, da sem zdrava. Ampak zdaj pa to upam rečt naglas, počutim se super in najraje bi bila noseča za vedno, če bo tudi do konca takole. Energije mi ne manjka, okej, trebuh raste, to jep a vse, pa mali brca, po čemer vem da sem noseča. Pa malo bolj okorno se že pobiram iz postelje in kavča in jasno, zadiham se hitreje, tako da kakšnih intenzivnih športnih kativnosti ne morem izvajat.
Všeč mi je ker je mali samo moj, ker samo jaz vem ko brca in se premika, ker je varno spravljen notri. trenutno sem v stanju, ko ga najraje sploh ne bi rodila, da bi pač ostal moj.

Nekam sem to mogla napisat, ti pa želim, da ti slabosti in vse ČIMPREJ minejo, ker si malenkost lahko predstavljam kako hudo mora to bit in te popolnoma razumem, da ti je tudi splav prešinil misli. Ko si fizično in psihično tako na dnu, izčrpana...Je to še malenkost! po porodu bo pa sigurno boljše, lepše. Naj te tolaži dejstvo, da je to samo trenutno in ne dolgoročno stanje!

_____________________________

"Če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."

Meni se zdi pa povsem normalno, da so občutki ob nosečnosti lahko tudi precej negativni ali depresivni. Se mi zdi malo za lase povlečeno, da je od pozitivnega testa naprej vse samo še v rožicah. Sama sem zdaj prvič noseča, je bilo planirano, čeprav so bile zadnjih 10 let resne debate na to temo - upirala sem se z vsemi štirimi zaradi množice dvomov o svojih sposobnostih in enim velikim kupom raznoraznih strahov. Na to temo je bilo doma že toliko pogovorov, da sem nazadnje le popustila za malo in računala, da bom imela vsaj nekaj mesecev na razpolago, da se privadim na to, da delava dojenčka. Pa me je vse prehitelo. Zdaj pa gre iz dneva v dan, kak dan bolje, kak dan slabše.
To, da kdaj podvomimo v svoje sposobnosti (ki jih prej niti ne moremo natrenirati), se mi zdi samo velik plus.
@Anonimna: Kako naprej, boš sama ugotovila. Upam, da te slabosti čimprej minejo in ti bo lažje. Nikakor pa nisi edina, ki jo motijo kakršnekoli spremembe v tem času.

Punce, res vam hvala za vse odgovore. Sem prebrala vse, in to večkrat.

Ne vem, mogoče je vse skupaj še težje, ker so okrog mene same take, ki jim je bila nosečnost "pis of kejk" in mi potem solijo pamet, da naj se ne smilim tako sama sebi, da moram biti pozitivna, da nosečnost ni bolezen. .

Ok, da moram biti pozitivna, se zavedam.
To, da so slabosti povezane s psiho, sem tudi jaz prebrala. In se mi zdi, da sem samo še bolj napsihirana zaradi tega. Ker se ves čas sprašujem, kaj je narobe z mano, ali z najinim odnosom, ali si globoko v
podzavesti tega otroka sploh nisem želela. Pa vem, da sem si ga. da sva si oba dolgo, dolgo želela otrok.

Potem začnem razmišljati o naslednjih nosečnostih (to je moja prva nosečnost, želiva si vsaj 3 otroke). A sem res sposobna/pripravljena iti še enkrat skozi vse to? zdaj sem lahko počivala. Kako bo v naslednjih nosečnostih, ko bo en čmrlek zahteval vso mojo pozornost?

Se pa strinjam, da imam zdaj v bolniški čisto preveč časa za razmišljanje. upam, da bo kmalu bolje, da grem nazaj v službo, delati, da ne bom samo s temi mislimi okupirana. Ker na trenutke je res grozno.

hvala za vse vaše izkušnje in nasvete.

Ni, ampak počutiš se pa lahko točno tako. Zame je občutek biti noseča najbolj podoben biti zastrupljena - bruhaš skoz, slabo ti je skoz in počutiš se za en drek. Enako sem se počutila, kadar sem pojedla kaj, česar ne bi smela.
In ne, nosečnost ni bolezen, vendar to ne pomeni, da v nosečnosti pa ne moreš bit bolan. Sama sem se zaradi te blesave ideje, da je "vse od nosečnosti" pol leta matrala z nezdravljeno pljučnico, recimo. Pa še precej drugih bolezni me je našlo v mojih nosečnostih.


LAHKO so - lahko pa tudi niso. Moji otroci so bili vsi zaželeni in planirani, pa mi je bilo pri vsakem slabo - in to vsakič preden sem vedela, da sem noseča. Tako da... ne moreš bruhat od psihe, če ti še ne pade na pamet, da bi bil to razlog. Psiha je močna, ja, ampak hormoni tudi:). Moja bivša g. je imela ideje, da mi je slabo kot upor, da verjetno nočem jest hrane od staršev - midva sva pa že nekaj časa živela na svojem pa tudi pred tem nisva živela s starši in sva si že par let sama kuhala . Torej sem se upirala svoji hrani, ki sem jo vedno oboževala .

Vse tri sem si želela, pri vsakem sva se prej pogovarjala, tudi vedela sem, da si jih želiva oba, ker sem pred 1. in pred 3. imela ss in sva bila oba razočarana in sem jokala ko dež, njemu je bilo pa tudi hudo. Tako da mi je bilo kristalno jasno, da si otroka želiva. Pa recimo ko sem mela ss, mi je bilo slabo, ampak manj in ko še nisem vedela, da je plod odmrl, mi je nehalo bit slabo - psiha tega ni mela pojma. Slabo mi je tudi po pkk in tudi po navadnih kt, ki so jih včasih uporabljali za pkk. Pač moj hormonski cikel je zelo zadovoljen, če se ga ne tika.


Včasih je v naslrdnji lažje. Pri meni ni bilo, sem pa strenirala gag reflex, da sem manj bruhala (slabi mi je pa še vedno bilo). Ampak takrat boš videla pred sabo, ZAKAJ to delaš, ti bo lažje zdržat, čeprav bo bolj naporno. Pa vzami si malo časa vmes, da ne boš čisto izčrpana...

Sicer pa, če te samo slabosti morijo, pojdi v službo, jaz sem vedno delala, dokler me pač niso pošibali v bolnico (ne rečem, da je to prav, ampak če ni nič drugega narobe, se da) - saj bruham lahko doma ali pa v službi. Samo zobno ščetko in pasto si vzemi s seboj, da si potem umiješ zobe, ker bruhanje zelo uniči sklenino. Sicer pravijo, da naj ne bi bilo dobro takoj po tem umivat zob, ker kislina natopi sklenino in jo potem z drgnjenjem dol spraviš, vendar jaz nisem mogla met neumitih zob po bruhanju... Lahok pa vzameš vsaj ustno vodico.
Vso srečo, naj ti slabosti hitro minejo! Meni je bil 2x najlepši zadnji mesec!

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Moram pokomentirat tisto s psiho in slabostmi - sem ze vceraj imela namen, pa sem potem pustila, danes pa ne bom. Tudi jaz sem brala Pusenjakovo mnenje, ja. Pa moram reci, da si ga naj nekam vtakne! Priznam, da nimam najboljsih izkusenj z njim (pa ne v zvezi s slabostjo,)-se mi zdi, da je precej navelican vsega in tiste prijaznosti, ki jo nekatere opisujejo, ni vec opaziti. Ko pa ugotovi, da se je mogoce malo prenaglil, pa je potem lar tiho. Ok, verjamem, da obstaja kaksna, ki ima res psihicne tezave, ki se res lahko manifestirajo v obliki slabosti oz. bruhanja, nikakor pa to ne velja kar za vecino! Ko potem beres in srecas se kaksno zensko, ugotovis, sploh ni tako redko, da slabosti ne minejo po treh mesecih. Ne vem, zakaj se potem toliko ginekologov cudi temu ? Celo taksni, ki imajo kar nekaj prakse...Ze tako te ne jemljejo resno, ce npr. ne bruhas vsaj petkrat na dan ( kao neka norma, po kateri so najprej vprasali tako pri G kot tudi na urgenci -vsakic!) - jaz recimo zelo zelo tezko bruham, sem pa proizvajala ogromne kolicine nagravzne sline, ki sem jo stalno pljuvala ven, ko pa so videli izvide, sem bila pa takoj za v bolnico. Potem pa poslusas, da bo minilo, da sedaj bi pa ze moralo miniti, pa potem posiljanje na gastroskopijo( kot da bo to v nosecnosti kaj resilo oz. Da bodo kaj storili?!?)., na koncu pa ne recejo nic vec, razen da je mogoce to psiholosko?!? No, od te 'psiholoske travme' res po porodu nisem imela vec slabosti, obcutljiv zelodec mi je pa ostal- ce sem vcasih lahko in zelo rada jedla res kisle stvari, danes ne morem vec, ker me hitro boli zelodec. Slabo (trkam!) mi pa res ni vec!
Da skrajsam - nikakor to ni kar avtomatsko psiholoskega izvora! Lahko se ti toliko zmesajo hormoni, lahko ti maternica oz kak drug organ pritiska na zelodec...pa psiha oa. Podzavest pri tem nima nobene veze! Je pa res najlazje napisati to, ce drugegs ne najdes oz. se noben ne poglobi v to. Hm, mogoce bi ze kaj iznasli, ce bi se to dogajalo moskim Kot lahko preberes, pa to sploh ni tako rdek pojav, kot ga prikazujejo in je pogosto nosecnost vse prej kot lepa. Samo zal ne gre drugace. Po porodu pa je absolutno lazje ( ni lahko, je pa lazje, ko ti ni slabo)!
Ce ti bo v tolazbo - dve kolegici sta naravnost zareli v nosecnosti ( sta res uzivali), po porodu pa je bilo hudo - huda
otoznost, slabo pocutje, utrujenost od poroda, ena celo v depresiji. Je trajalo skoraj pol leta, da sta prisli k sebi. Tako da - ene smo narejene za poporodno obdobje, druge za nosecnost, tretje pa so profiji, ki obvladajo oboje.

podpis. Glede na to, da me je s pljučnico poslal v petek domov in da lahko grem v pon. delat... (zdravnica, ki me je sprejela, pol ure prej, me je pa nadrla, zakaj nisem prej prišla v bolnico...) Zjutraj je bilo po njegovo vse moje stanje zaradi nosečnosti (tudi vročina 38,5, ki so mi jo oni izmerili, ful povišana bela telesca itd...) in zakaj da sem prišla (ja, zato, ker so me poslali, kaj milsiš, da te hodim gledat, k si tak lep? ), do večera si je premislil, da je verjetno ena viroza, ampak da grem komot v pon. v službo. In kreten sem ga poslušala in šla in hodla, dokler me niso sodelavke mele dost pobirat okoli. In naredila štalo, ker sem mislila, da sem pač res samo noseča in da to, da pač skoz bruhaš spada zraven.
Tako da si mislim svoje. Pa da ni hotel pogledat male, ko je mel uz že v rokah, ker je gledal moja ledvice, če so že okužene (niso bile), (ker sem mela vnetje mehurja), sem se morala prav skregat, da je prislonil zadevo za cca 1/10 sek. in prav tečno rekel, da je čist vseeno, če je zdaj plod živ ali pa ne, ker je itak čez 10 min. lahko že drugač. Ja, vem, zanima me pač ta trenutek, ok?

In potem reče, da če gre ženska na brazilsko, bo pa čist na izi rodila, ker to je grozna bolečina, porod bo potem mala malca. Bi ga zvoskala od glave do nog! Sem bila na brazilski, že parkrat in ne, ni NIČ v primerjavi s popadki, vsaj ne z mojimi, grem veliko rajši tja in mi je to mala malca proti popadkom. Samo to si on lahko predstavlja, popadkov pa ne. Ampak naj potem ne bo pameten.

Po moje je prijazen na samoplačniški ambulanti, v bolnici se pa definitvno že leta 06 ni kaj dosti potrudil. Vsaj pri meni ne. In sem mela precej problemov zato in ja, tamala je nasrkala, je potem zaostajala v rasti, ker ni mela več od kod vzet. Tako da imam o njem svoje mnenje - na splošno ne maram blatit po forumu in ne pišem kadar so teme o njem, ampak če se pa nekdo sekira zaradi njegovega velecenjenega mnenja, se mi zdi pa zamalo.

Dala bi mu eno ornk dozo hormonov, da bi bruhal vsepovsod, pa da ga vidim potem, kako bo psihično to prenašal! Sem jezna, kadar so ljudje "pametni", če nimajo pojma. Ker to NI redek pojav in se pojavlja tudi če si želiš met otroke. Tako kot ti je slabo po pkk, čeprav si ne želiš met otrok, tudi to ni redek pojav. In kot imajo ene ženske stranske učinke kt, enim pa pomagajo, da jim uredijo hormone.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja si me prav nasmejala z brazilsko depilacijo

Drugače pa ja, vsaka nosečnost in vsaka nosečnica je drugačna. Jaz naprimer v nosečnosti poberem vse viroze, ki mi jih prinesejo otroci v vrtcu. Prav tako se mi je tudi v obeh nosečnostih zelo poslabšala astma, da se moram večkrat dnevno filat s pumpicami, kar mi drugače ni treba nikoli. Se mi pa zdi, da v prvo vseeno nisem bila tako zmatrana kot sem zdaj, ko bi cele dneve spala kot klada. Se pozna, da popoldan ne morem več ležat na kavču, ampak imam doma malo čebelico, ki me popolnoma zaposli

vidim, da nisme edina, ki ima slabo mnenje o Pušenjaku . Meni je rekel, da imam tako malo napisano v kartoteki, da zgelda kot da bi z lune padla. S tem, da sem se ponavljala kot lajna, da jemljem Metildopo, vsakemu, ki me je imal takrat v "paci". Sem bila dva dni na oddelku, pritiska mi vseeno niso merili, nato poslali domov. Čez pet dni pa me morali sprejeti nazaj, ker je moja G smatrala, da je res zadnji čas, da grem rodit. In bila jezna na njih, ker je bila tamala že čisto na koncu.

Drugače sem imela jaz srečo, da sem v vsaki nosečnosti samo po enkrat bruhala, edino slabosti so bile pa celodnevne, več mesecev skupaj.
Kakor so ti že predhodnice napisale, bo minilo. Poskusi se res ne preveč obremenjevati s tem. Ali si slučajno naštudirala, katera hrana ti manj vpliva na slabost?

Tole se strinjam tudi jaz. Z njim sicer nimam izkušenj, ga pa hitro najdeš na spletu, ko iščeš kakšne odgovore na miljon vprašanj. Od kolegic, ki imajo osebne izkušnje z njimi, pa poslušam, kot da je on edini, ki kaj zna. Meni je nekako že v osnovi antipatičen, ko pa še berem njegove nasvete, se mi pa pritisk malo dvigne. Na splošno se mi zdi, da zdravniki ne bi smeli dajati nasvetov tako preko spleta, ker težko povejo kaj uporabnega/smiselnega brez vidnega pregleda.

Glede slabosti pa je morda res fino eksperimentirati s hrano. Jaz sem v začetku nekaj časa popoldne in zvečer jedla samo prepečenec, pila pa metin čaj. Čez čas sem na prepečencu celo lahko imela sirni namaz, po metinem čaju pa mi je bilo še bolj slabo. Potem me je dolgo motila zobna pasta (pa samo zvečer) in zdaj, ko imam drugačno, je bolje. Je pa res veliko odvisno od posameznika.

Probala vse mogoče hrane in čaje in edino, kar sem iz tega potegnila, je bila lista, katere hrane je težko bruhat in katere lahko: najtežje je bilo meni bruhat meso, najlažje pa sladoled. Če kateri prav pride En čas je bila edina hrana, ki je nisem izbruhala mandarine in kokice - mam rada mandarine, ampak tudi vse ostalo sadje in veliko sadja še bolj... KOkice - ok, so čisto ok, ampak ne bi pa dala tega v omiljeno hrano. Ampak po tem nisem toliko bruhala. Ne bi si v sanjah mislila, da glih to dvoje:D. Ribe - ful zdrave za otrokove možgane, jadijadi... sem se matrala z njimi, pa ČISTO VSAKIČ bruhala! Pri R. sem se še trudila, kasneje sem videla, da je mogoče za otroka bolj zdravo, če mama nekaj poje, kot če je ribe - ostane pa not nič ne od rib ne od ničesar, kar je bilo zraven . V nosečnosti nisem mogla jest rib, nikoli. Pa nimam sicer nič proti. Pri tamalem sploh nisem jedla mesa, pa nisem vegi sicer (res ne jem pogosto mesa, ampak v par mesecih enkrat pa navadno ja). Ampak sem ugotovila, da je najboljše, da ne jem nič, kar mi ne paše, ker sicer itak leti ven.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Zobna pasta mi je pa začuda bila ok (hvalabogu), medtem ko vsa čistila - groooza! Pa tiskarsko črnilo! nisem mogla sešit tamali oblekice ves čas, ko sem bila noseča, ker ko sem odprla tisto revijo, sem bruhala. KO sem bila z malim noseča, sem kupila eno knjigo v neki hipi štacunci in je dišala po unih njihovih palčkah ipd... ma, zaboga je nisem mogla odpret - vsakič wc... Ne moreš verjet

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/