Kar nekaj minut sem brskala, na kateri forum v vsej tej izbiri na RR bi moja tema sodila...  Mogoče sem, kaj pa vem.

Danes smo bili na obisku pri prijateljih. Že doooooolga leta se zaman borita, da bi dobila otročka. Za njima so vsi brezplačni (kako kruto!) postopki umetne oploditve, uspelo je le 1x, vendar je po dveh tednih sreče bodoča mamica začela krvaveti in pikico izgubila  
Naša mavrična deklica je stara 5 mesecev - mavrica, ki nam je obarvala življenje po izgubi malega sinka. Ko jo je draga X držala v rokah, se je meni trgalo srce  
Kako zelo ji privoščim, da bi lahko objemala svojega otročička!!! Vsi ti občutki nemoči, jeze, žalosti,... se mi vrtijo po glavi in mi ne dajo spati  Kako stežka, z občutkom slabe vesti sem ji ob odhodu vzela dojenčico iz rok, se ne da opisati. V tistem trenutku bi jo najraje klonirala, da bi tudi onadva zjutraj zagledala njen veseli nasmeh, jo božala,...

Ko bi le lahko pomagala... A ne morem  Lahko le takole, na tiho izjočem svojo nemoč tule

_____________________________

~ NeVeR RuN FaStEr ThAn YoUr GuArDiAn AnGeL cAn FlY ~

Špelina, bodi zanjo tam. Ponudi ramo za zjokat. Ponudi dobro voljo, ko jo bosta rabila.
Sicer pa za vsakega posije sonce.
Sem iz "ivf faha" pa je ogromno mojih znank na koncu le dobilo tako željene otroke, po sedmih, po desetih postopkih...saj tako nikoli ne odnehaš...

_____________________________

...vox populi...

Grozno je, ko ne moreš pomagati, še bolj grozno pa je, če imaš občutek, da z lastno srečo stopnjuješ nekomu bolečino. Špelina, sama si dala skozi hude čase in veš, da za vsakim dežjem posije sonce, tudi za tvoja prijatelja bo, verjemi. Če ne v obliki otroškega joka, pa kako drugače. 

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Kaj pa posvojitev?

špelina@, sama se tudi ubadam z neplodnostjo, zato se lažje kot v tvojo kožo postavim v kožo tvoje prijateljice.

Res je, pomagat ji ne moreš, če ji paše imet kdaj v naročju tvojo dojenčico, je vsekakor to največ, kar lahko storiš zanjo. Jaz po moje ne bi bila sposobna pestovat dojenčka, ker bi pri tem preveč čutila usmiljenje vseh prisotnih .

Potem, kar si napisala, mislim, da tvoja prijateljica ve, da se lahko kadarkoli obrne nate in bo dobila prijazno besedo, predvsem pa, ne govori ji stvari kot so, tudi brez otroka se da lepo živeti ipd. Saj vem, da ne bi nič slabega mislila s tem, ampak tako se lahko tolažimo tiste, ki nimamo otrok med sabo, čim pa to reče kdo z dojenčkom v naročju, ne morem, da ne bi mislila, ˝ti lahko govoriš˝.

Včasih je veliko že to, da te ne sprašujejo, kdaj kdaj kdaj in zakaj ne.

Posvojitev:
1. NI opcija
2. never say never

kaj pa če ji predstaviš kako alternativno zdravljenje..v takih primerih človk vse proba..js poznam recimo primere ko so jim uspešno pomagal homeopati

Bodite prepričane, da pozna vse možne alternativne metode.
Deni, veš, če nekdo, ki ima otroke reče takemu paru, da je lahko življenje brez otrok tudi lepo, ta to vzame kot sr.. iz polne riti. Seveda je lahko življenje lepo tudi brez otrok.
Moje izkušnje so take, da imajo vedno največ nasvetov taki, ki so sami brez problema prišli do otrok. Vem, da so dobronamerni , pa vseeno veliko bolj bolijo kot res pomagajo.
Kar se pa tiče posvojitev je pa naša zakonodaja taka, da te mine.
Si predstavljaš, da dobiš otročka, po dveh mesecih pa se biološka mati premisli in ti ga mrtvo hladno odnesejo.
Žal osebno poznam tak primer. Bolečina.

Se strinjam z MačekMuri, samo tega ji ne govorit, da je življenje brez otrok tudi lahko lepo!!! Če bi meni katera prijateljica rekla kaj takega....ne vem, verjetno bi se mi zamerila (pa brez zamere Deni). Tudi jaz sem se več kot 3 leta zdravila zaradi neplodnosti, tako, da so te teme zame še vedno občutljive (skoraj 6 m se trudiva, da ponovno zanosim, pa zgleda spet ne bo šlo brez pomoči IVF).
Kaj pa h gospe Karmen je že šla v Radomlje (no, če da kaj na alternativno zdravljenje). Gospa se ukvarja z refleksno masažo stopal in je bila tudi sama v tem "šmornu" (uspelo ji je (mislim da) v 12. postopku). Če želiš ti sporočim njeno tel. št. Tudi jaz sem bila pri njej (sicer samo 1x), ampak tisti dan in še par dni po masaži sem bila direkt nafilana z neko pozitivno energijo in nič več ni zgledalo tako črno kot prej!

Držim pesti za tvojo prijateljico. Moja prijateljica je po desetih letih trnove poti, po ne vem koliko postopkih umetne oploditve prišla do cilja - sedaj je ponosna mamica dveh korenjakov.  

_____________________________

LANI: - 18 KG

LETOS: ????

Drugega, kot da jima stvojiš ob strani in ju podpiraš, žal ne moreš storiti.
Ampak zagotovo jima že podpora zelo veliko pomeni, saj rabita nekoga, s katerim se lahko pogovorita. Ko je človek žalosten, tudi ne potrebuje nasvetov, potrebuje nekoga, ki ga posluša.

Sicer povsem drug primer, ampak mogoče bo pomagal: ko je mojemu možu umrla mama, so mu vsi govorili, da bo boljše, da bolečina mine. Midva sva bila skupaj samo nekaj mesecev in njegove mame niti nisem poznala. Tako da niti nisem mogla ne vem kaj govoriti. In sem partnerja samo poslušala, ga skušala razumeti (čeprav tega dejansko ne moreš, če tega nisi sam doživel). Čez nekaj let mi je rekel, da sem mu v tistem trenutku samo s tem, da sem bila tam za njega, ko me je potreboval, naredila tisočkrat več kot vsi tisti, ki so mu tisti čas govorili, da bo bolje.

Torej, stoj jima ob strani. Tudi zanju bo nekoč posijalo sončece. In ne imej slabe vesti, ker je tebi narava namenila otorka, njima pa še ne. Zagotovo sta vesela zate in za tvojo srečo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Deni, me veseli, da se je zate srečno končalo.
Zame recimo se ne bo. Žal je tako. Vem, da ni konec sveta in je življenje kljub temu lahko lepo.
Res je, kar je ena napisala, kako lahko včasih boli sreča nekoga drugega. Pa to ne pomeni, da mu ne privoščiš. Seveda mu, ampak psiha dela svoje. So vzponi in padci. Pa bom vseeno še enkrat rekla, da sem največ "vzpodbudnih in tolažilnih" besed dobila vedno od tistih, ki so do otrok prišli mimogrede ali celo nenačrtno.
Sama sem taka, da tolažbe niti ne rabim, niti nočem. S tem sem se oz. sva se soočila sama.
Skratka, vsem, ki se trudite želim, da se vam želja čimprej uresniči. Če pa že ne, pa v tem poskušajte vseeno najti kaj pozitivnega. Meni počasi uspeva, ne sicer vsak dan, se pa trudim.

Prijatelja sta pred kakšnim letom obupala  Hudo mi je, ker sta iz veselih, glasnih ljudi postala žalostna, tiha  In kljub svoji sreči, ker sem po izgubi sinka vse trpljenje dobila poplačano, imam občutek krivde...  Ni mi vseeno.

_____________________________

~ NeVeR RuN FaStEr ThAn YoUr GuArDiAn AnGeL cAn FlY ~

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]