Včeraj smo del dneva kot že tolikokrat preživeli na otroškem igrišču. Naša dva sta izredno mirna in se že vsakemu hujšemu rogoviljenju (igranju) rajši umakneta na drugo stran.

Vedno sem distanciram toliko, da ju z levim kotičkom očesa lahko mirno opazujem. Frkolin se je zagnal v peskovnik, frkolina pa na igralo, pri katerem se drži vrsta. Pač, postaviš se v vrsto in počakaš da pride tvoj čas. Že na daleč sem videla, da si dve punčki stalno izmenjavata igralo, naša mila jera, pa gleda in se jima dobrodušno nasmiha. Vstala sem in šla tja. Zanimalo me je, kako bosta odreagirali ko me bosta zagledali. Nič, še naprej sta si podajali igralo. Ko se spoznamo, se postavim v vlogo policaja in nekako pririnem našo jero na igralo, potem pa ona meni :"Mami, ne sekiraj se no. Veš, ti dve punčki bosta šli domov, jaz pa se bom naigrala kot bom hotela. "

In veste kaj, res je bilo tako .

Povejte mi, se kdaj umešate med otroke, če vidite, da vaš otrok zaradi mirnega karakterja, skoraj vedno izvisi in čaka na boljši jutri (naučiti ga biti drugačen pri nas ne gre, smo že poskulili) ? Kako odreagirate, če vidite mamo, ki vesela sedi na klopci in ji je za otrokovo razpušeno igranje prav malo mar ?

Hvala in lep vikend želim.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Ne vmešavamo se. Razen če vidimo, da se obeta kak pretep ali pa da si prekomerno lastita igrače drugih otrok, ki jim to tisti trenutek ni všeč.

za tvojo pupo.

ponavadi jo starejše deklice prevzamejo in se z njo igrajo, pomagajo na tobogan, se skupaj spuščajo......
če pa je kak njen vrstnik in ji ne puszi blizu, pa ga vščipne. zato moram bit vedno blizu, ampak mi ne uspe vedno preprčit. sem prav žalostna zaradi njenega ščipanja. naša je borka in se ne pusti.

bravo za tvojo pupo, je še mene malo naučila. meni gredo takšni starši in posledično njihovi otroci strašno na živce - če je tvoj ga vzgajaj!!!

kako reagiram? ponavadi malo počakam, potem poizkusim na lep način malo spodbujati. če ni rezultatov, gremo na drugo igrišče. npr. včeraj se je žiga začel igrati s svojo žogo, zraven je prišel fantek in najprej sta se skupaj igrala, super. čez nekaj časa je fantek vzel žogo in jo vrgel na svoje dvorišče. potem sem ga nekaj časa lepo prepričevala, da je šel žogo iskat (ograja). ko jo je končno prinesel, sva z žigom lepo spokala drugam. in žiga je njegovo sporočilo dojel - ker se tudi slučajno ni želel več igrati z njim in je mirno odšel. najbolj mi je šla pa na živce mama, ki je doma pospravljala in otroka tudi pogledala ni, kaj šele da bi posredovla pri izgubljeni žogi - zraven je seveda cesta in globoke stopnice .


_____________________________

iz malega zraste veliko

Meni gredo starši, ki prideo s svojimi potomci na igrišče, potem pa tam sploh ne vidijo kaj njihovi otroci počnejo blago rečeno na živce .
Jaz ji tudi nisem stalno za petami (ponavadi se kam vsedem ), ampak jo pa vedno gledam kje je in kaj počne. Že zaradi njene varnosti. Imam pa kar slabe izkušnje s tem, je naša tamala že parkrat nastradala zaradi tega, ker drugi starši tega ne počnejo in pustijo svoje otroke, da delajo kar hočejo, ter sploh ne vidijo njihovega (ne)obnašanja.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Najraje bi napisala isto kot Primoza, ampak bi pa težko gledala, kako otrok potrpežljivo čaka na igralo, pa nikakor ne pride na vrsto. Zato bi mu pomagala, kot si ti svoji Frkolinki.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Pametna ta tvoja punca

moje hčere niso pri ta mirnih, jim moram kar za petami bit. Sicer pa sta še mali. Ampak ne dovolim pa nefer igre. Torej kakega prehitevanja, ko je treba počakat na vrsto ali kaj takega.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Jaz pa bi zihr rekla deklicama, da naj se postavita v vrsto, kot vsi ostali, ne bi gledala, da sta si nekaj prisvojili, njuna mama a se dela, kot da ne vidi. To bi rekla zato, ker ne bi želela, da se moj otrok nauči vse nasilneže sprejemati kot nekaj samoumevnega in se jim umikati. To se mi pač ne zdi način reševanja problemov. Umik mislim. Želela bi svoje otroke naučiti, da se znajo postavit zase. Jaz se znam zato, ker so me učili z zgledom. Vedno so se namreč postavili zame. In vsi ki jih poznam, ki so jih učili umika, tudi kot odrasli to počno - namreč umaknejo se in so zraven nesrečni. Brez veze. Če bi se postavili zase, pa četudi ne bi dosegli svojega, bi itak vedeli, da so vse kar so lahko, naredili. In posledično ne bi bili nesrečni.

Sem enakega mnenja, kot Gina.

Zadnjič je en fantek(ene 4 leta) sedel na toboganu in zapiral pot vsem ostalim otrokom. Otroci so šli ali nazaj ali pa p mostičku na tamali tobogan. David pa je na vsak način želel mimo njega in mene vprašal, kaj naj naredi. Rekla sem, če se fantek noče umaknit, naj pač stopi mimo njega in naj se pelje. Ko sem nato videla, da mama sedi na zelo oddaljeni klopci(mimgrede, bila je romkinja-in morem povedat, da vedno pustijo svoje otroke da delajo kar hočejo)in se ne zmeni zato, kar otrok dela, sem mu jaz rekla, da če se ne vozi, naj vsaj drugim da prosto. Potem je šel na drugo igralo.