.... se mi je podrl svet. Storil je nekaj tako podlega, da sem komaj verjela. Zadelo me je kot strela z jasnega. Odkar sem zvedela, je minilo 1 teden. Boli, počasi se pobiram, no danes je že tako reloč vredu. Psiha več ne trpi toliko, kolikor je. Boli le še glava, občutek nemira, ko se spomnim. Skušam si zapolniti dan. Imam dva krasna otroka, ki me zelo potrebujeta. Moram iti dalje, a na trenutke mi zmanjka moči.

Hvala ker ste me brale ....... mogoče kakšna spodbudna beseda, da bom ob krizi, ki me mogoče še čaka, prebrala in mi bo dala zagon za naprej.

Včeraj sem se prvič zahvalila mami, da je šla stran od njega, bila sem zaslepljena s tem, kakšen je ........ kot otroka me je obdaroval in s tem zaslepil. Razočaranje je veliko.

sicer me ne vem, kaj si izvedela, a izgleda da je hudo. Bodi močna. Ti boš šla naprej v življenju s tvojima krasnima otrokoma, ki te zelo potrebujeta, kot si sama napisala in zapomni si, da ni močnejšega in pogumnejšega bitja na temu svetu, kot zna biti MAMA.
Res je hudo, ko te razočara oče, a vedi, da nisi sama. Veliko nas je takih.

Verjamem, da ti je tezko, oce je le pomembna ikona v clovekovem zivljenju. Tudi meni veliko pomeni, ceprav ga pogosto ne razumem. Mislim pa tudi, da vsak enkrat ugotovi, da njegovi starsi niso idealni in takrat je ful grozno.

Upam, da bos kmalu na bolj zeleni veji.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Od koga pa si to izvedela?Ker mogoče pa sploh ni res Če bi človek vse,kar ljudje govorijo verjel...no odvisno,kje si izvedela

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Težko je ker nisi povedela kaj je storil.
Če je storil nekaj kar direktno vpliva na tvoje življenje in je tebe direkt prizadelo, potem pač lahko samo čakaš da najhujša bolečina, ki ti jo je zadal mine. Dokončno minila ne bo nikoli. Na njemu pa je ali se bo kdaj zavedal kaj je storil, če se bo zavedal ali ne je to njegov problem.

Če pa te je prizadel zato, ker je v svojem življenju nekaj storil zase oz. se tiče to samo njega (napr da si je dobil drugo ženo ali misliš da je naredil kako sramoto), potem pač nič ne moreš, ker to je čisto njegova osebna stvar, ti kot hčerka s svojo lastno družino pa se distanciraš od tega če se s tem ne strinjaš.

Samostojen in neodvisen človek si takrat, ko nobeno mnenje ljudi o tebi ne sprošča nekih globokih čustev v tebi.
Tako dobra kot slaba mnenja. To ne pomeni da moraš biti robot, ampak premisli stvari, ki se tičejo samo tebe in tvojih otrok za katere si dolžna skrbeti do 18 let. Naprej ne.
Razumem pa, da je zelo težko ko so v igri čustva do bližnjih.
Imaš krasna otroka posveti se njima.

Te razumem, kako ti je.

Bilo je silvestrovo 2005. Mami ga je čakala z večerjo, tudi mi smo bili na večerji. Ga ni in ni bilo. Itak, da je vedela, v kateri gostilni je. Spotoma sva se z mami odpeljali še k sestri, potem pa jaz kličem očeta, da kje je, da ga čakamo z večerjo. On pa meni, da je v **** kraju, da je šel nekaj iskat . Pa ja de, saj nisem smrklja. Pa še avto je bil pred oštarijo. Grem mimo okna oštarije in slišim njegove besede (gostilna na pol prazna, tišina, brez muzike), da kaj nas pa briga, kje je in da se je zato zlagal.... 

Zraven pride še mami in sliši še hujše besede, kot sem jih jaz in mi še dandanes noče povedati, kaj je slišala. Enkrat ti povem, je rekla, do sedaj mi še ni, ker je rekla, da preveč boli. Odšli smo domov, mami še enkrat od doma kliče, se ne oglasi. Ker je že dolgo časa vedela in sumila, je šla peš do oštarije, se vsedla v njegov avto in čakala. Videla je na lastne oči, kako sta se pred oštarijo mečkala s kelnarco. On je ni videl. Potem pa še taji, da to ni res,skratka, lagal je v fris, tako je lagal, da je še sam sebi verjel, da ni z njo nič imel.

Prizadelo me je, silvestrovo je bilo uničeno, trpela sem ,ko sem videla, da trpi mami, njemu se je pa vse zdelo smešno. Še sedaj hodi v to oštarijo, še jaz se počutim prizadeto, kaj šele moja mami. Sicer je do nas otrok in do nje dober, včasih ima svoje finte, kot vsi, vendar ga kljub vsemu še vedno soštujem kot očeta in mami ga spoštuje kot moža. Kolikokrat sem ji omenila, da če bi meni kaj takega naredil (lagal toliko časa in izjavljal take komentarje), da bi ga že davno pustila. Vendar, kam pa naj gre? Tudi želi si, da bi kam šla. Pa še brez službe je. Zato je nekako prebolela in živi, "kot da ni bilo nič".

Sicer ne vem, za kakšno stvar je šlo pri tebi, vendar poskušaj očeta gledati kot očeta. Za svoja dejanja odgovarja sam, karkoli je naredil. Tako sem si jaz rekla, pri tem "prebolevanju" mi je pomagal tudi partner in mi rekel, naj se v njune stvari ne vtikam, jaz živim svoje življnje, onadva svoje....

Upam, da kmalu očetu oprostiš, pozabila itak da ne boš nikoli.

Želim ti vse dobro.

Podobno je bilo pri moji mami, šele zdaj, "na stara leta", spoznava, da je njen oče - hm - milo rečeno kreten. Je sadist in egoist in egocentrik in še marsikaj, meni je to seveda čisto lahko priznat, ker ga pač nikoli nisem mela rada, čeprav ko sem bila mala, tega nisem smela na glas povedat.

Ampak mami pa seveda ni tako lahko, ipak je njen oče in ga ima rada, ampak mislim, da ji tole spoznavanje resnice vseeno zelo dobro dene - z nami ima lahko zdaj boljše odnose, če ti to kaj pomaga... Je razočaranje, je mučno, ampak boljše vedet resnico kot verjeti laži in s tem videt tudi druge ljudi drugačne, lahko slabše kot so v resnici...