Kiki, ti si pa v elementu te dni . Hecam se.

Jaz nisem nič skrivala. Ne moreš skrivat, ko ti nenadoma umre mami. Sploh ne vem, koliko sem bila pri zavesti tiste dni. Samo jokala sem in bila v šoku, pa jokala, pa srepo zrla v zid, pa jokala, pa v najboljšem primeru čakala, če me bo kdo poklical, ker sama nisem bila sposobna tega naredit (drugi so se pa bali me poklicat, ker niso vedeli, kaj naj mi rečejo), pa jokala, pa jokala.... Otroke je imela kar precej tašča kak teden ali dva. Ta velik je bil star 3 leta in 1 mesec, ta mala pa še ne eno leto. Bil je neverjetno razumen fantek. Kar sprejel je dejstvo, da njegove ljubljene babi, na katero je bil tako zelo navezan, ne bo več. Ves čas me je spraševal, kaj ji je bilo, pa zakaj ji zdravniki niso mogli pomagati, pa če bom jaz tudi umrla. Ko se je pa potolažil, da jaz ne grem nikamor, da sem samo zelo žalostna, me je pa še tolažil. V bistvu me je zelo držal gor. Bolj kot mož in vsi ostali, pa po moje je videl edino srečo v mojih očeh, ko sem bila z njim, po moje je čutil, kako zelo ga ljubim, ker takrat se še toliko bolj zavedaš, kako zelo minljivo je življenje. Ni pa pustilo nobenih dolgoročnih posledic, ker me je gledal jokati tiste dni. Res pa je, da sem se jaz še kar hitro skupaj sestavila. Nisem tip kalimerota. Vendar sin ni hotel hoditi na grob. Preveč živo si je predstavljal, da je notri babica. Tulil je, da naj jo odkopljemo ven. Premali je bil, da bi dojel smrt. Šele ko je dojel, ko sem mu razlagala in razlagala, da babi v resnici ni notri, ampak da tja hodimo samo svečko prižigat v njen spomin, pa ko je ugotovil, da babi živi v naših mislih, da je kot zvezdica na nebu, ki jih je včasih gledal in jim mahal, kot da maha babici, takrat je bil šele pomirjen.
Kasneje je velikokrat jokala hči za babico. POgreša nekoga v obliki babice, ki bi jo imel rad. Vse bi dala, zanjo. Takrat jo je vedno sin tolažil, da v življenju je pač tako, kot je, da če se na glavo postaviš, da ne bo nič boljše, da je najboljše situacijo sprejet, da ti je lažje.

Moja mami je pod vplivom antidepresivov (pri obdukciji ugotovljena prevelika doza, predpisana s strani zdravnikov- po tem, ko jih že en mesec ni jemala!!!in to zdravil, ki naj kao ne bi povzročala odvisnosti), v stanju "delirija", haluciniranja, skočila iz stolpnice. Tega seveda otrokom takrat nisem povedala. Kasneje sta tudi to resnico sprejela brez težav.


Aja, ko sem bila stara 8 let, so klicali po telefonu domov iz doma za ostarele, želeli očeta in ker ga ni bilo, so meni, 8-letni deklici rekli, naj mu povem, da je njegova mama umrla. Resnično mi ni bilo fajn takrat.


Ko sem rodila prvič, je umrl moj stari oče. Bilo mi je zelo hudo. Hudo ga gledat, kako umira, hudo ga spustit, hudo doživet, da ti nekdo, ki ti je tako blizu umre. Vendar če je človek star, vendarle nekako pričakuješ, da se bo to zgodilo, če pa je stvar nepričakovana.... je še veliko hujše.