Sin (pravkar dopolnil 6 let) velja za pretepača in agresivneža v skupini. Skoraj ni dneva, ko me vzojiteljica ne bi obvestila o kakem novem incidentu. Otrok je že obiskal psihologa, ki je podal mnenje, da je z njim vse v redu le zaposliti ga je treba, ker je rahlo hiperaktiven. Z otrokom se veliko pogovarjamo, sam nam do potankosti opiše svoj dan v vrtcu, tudi če koga vdari tega ne izpusti in tudi razloži zakaj je to naredil. Po navadi uporabi pesti, ko ga kdo izziva, mu nagaja ali pa ga ne pusti pri miru. Tega dela vzgojiteljica ne opazi, posreduje pa z izrekom kazni - seveda mojemu sinu.

Na vprašanje zakaj je temu tako pa pravi, da moj otrok sredi ljubega miru, dela ali igre nenadoma izbruhne in brez razloga napade drugega otroka.
Jaz v besede svojega otroka ne dvomim, ker se taki incidenti ne dogajajo, ko smo v družbi otrok izzven vrtca, ravnatelj (s katerim sem opravila razgovor) pa pravi, da govori resnico vzgojiteljica in da si otroci resnico in dogodke razlagajo po svoje, ter naredijo interpretacije v svoj prid.

Kako naj ukrepam, kaj naj storim? Kje je resnica?
Prosim naj mi kdo pomaga.
huudoo obupana

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 1.2.2008 16:47:57 >

Moj ta veliki (zdaj ima 10 let) ni hiperaktiven, ampak smo tudi ko je bil mlajši mislili da je. Pri nas v vrtcu ni bil problem (bil je zamorjen s strani vzgojiteljice). Problem je bil doma  z leto dni mlajšo sestrično, s katero smo se dnevno skupaj gibal na dvorišču. Kar nekaj časa (vsaj eno leto) je trajalo, da sem jaz - kot njegova mama ugotovila, da ni vedno in vsega naš kriv. Ker ta mala princeska je našega na skrivaj malo brcnila, on jo je pa seveda javno na veliko nazaj. Od ta male punce brce sploh nismo opazili, ker se naš ni začel dret, ko jo je pa dobila nazaj, je pa ona tulila. In kdo je bil kriv. Moj seveda. Sem mu delala dolgo krivico, mu dajala kazni, pa pridigala, pa se jezila nanj in ga kregala. Potem sem pa dvakrat zapovrstjo videla, kako tamala izziva. Od tistega časa naprej je bila moja reakcija drugačna.

Sem se kar malo preveč razpisala, ampak še danes sem jezna sama na sebe, da nisem videla. Ampak naš je bil razbojnik, sestrična pa pridna punčka že itak.

Tako, da če se v družbi drugih otrok to ne dogaja (pretepi in podobni incidenti), bi jaz rekla vzgojiteljici, da naj bolj natančno skozi opazuje, mogoče bo opazila, da ga pa le kdo mal draži, pa špika. Eni otroci to pač prezrejo, eni pa udarijo nazaj za vsako malenkost

se popolnoma strinjam.

_____________________________

Veterček pihlja, mi meša misli
po srčku me žgečka.
K tebi poletim
v objemu tvojem se stopim.

Snežinka

Četudi. Naauči da, da se na izzive ne odraža s pestmi. Kam pa pridemo. In ne opravičuj vsega s hiperaktivnostjo. Kako pa drugače vzgoja? Msili, drugače ste pa zadovoljni z njegovim obnašanjem za 6-letnika?

Morda si vzor jemlje doma ali pa v bližnji okolici.
(nikakor pa vas ne obsojam, ker vas ne poznam!)

Hvala za vse dosedanje odgovore. Dodam lahko, da se doma z možem skregava približno tri krat na leto, brez kričanja in, ko otrok ni prisoten, ker sva oba precej pacifistična. Sin ne gleda filmov z agresivno vsebino, ne dovoliva mu niti gledanja kakšnih Ninja želv ali pa drugih risank z agresivno vsebino.
Če bi bilo v družini drugače, se sploh ne bi spraševala odkod je otrok agresiven in kje pobira ideje za aresijo.
Hiperaktivnost pa nikakor ni izgovor ampak za nas način življenja, saj se z možem trudiva, da bi ga čimbolj zaposlila in aktivno usmerila (v ta namen sva kupila manjšo kmetijo kjer se lahko prosto razdivja).
Skratka, moji občutki so  in res ne vem kako naj reagiram. Je kje kak strokovnjak, ki bi mi znal razložiti oz. povedati, če je otrok res zmožen trenutne agresije brez povoda in kaka je rešitev???
Moj cilj ni "potolči" vzgojiteljico ampak priti do dna resnici in pomagati otroku. 

Nisem strokovnjak, vendar, kako pa se je otrok do zdaj obnašal? A to je zdaj naenkrat začel tepsti otroke? Morda se mu je kaj takega zgodila, ker ne vem no, se mi ne zdi ravno običajno, da četudi na izzive vrstnikov reagira s pestmi. Ne misli,d a te obsojam, morda bomo kaj pogruntali, verjamem pa, da ti ni lahko.

Se strinjam z al bino.

Načeloma bi ti rekla takole. Vedno so v vsaki skupini otroci, ki se nikdar z nikomer ne skregajo, še manj stepejo in vedno so v vsaki skupini tudi otroci, ki se skregajo in stolčejo za vsako malenkost in ki ne rabijo dosti, da eksplodirajo. Po moje nobena skrajnost ni dobra. iskati vzroke za pretepanje drugje, se mi ne zdi smiselno. Vprašati se moraš, ali je tebi to sprejemljivo? Ali ti je sprejemljivo, da se kar naprej od vsega in vsakogar počuti ogroženega? Ali ti je sprejemljivo, da ima tako zelo nizek prag tolerance, da za vsako malenkost reagira na tak način? Ali ti je ok, da se mu zdi, da ga ves čas nekdo iritira, da v vsakem vidi potencialno grožnjo? Ali ti je ok, da se z vsakim stepe, ne glede na razlog? Ali ti je ok, da to vodi do naslednjih življenjskih posledic:
- težko si bo pridobil prijatelje, ker nekoga, ki mu je vse zanič, sicer te pa pretepe, raje nimamo za frenda, oz. si izberemo takega, kjer nevarnosti, da bo eksplodiral ni tako velike
- lahko se mu zgodi, da ga nekdo resno pretepe, ker če naleti na sebi enakega razboriteža, ki mu vsaka malenkost požene pesti na misel, pa če je ta nekdo večji in močnejši, se ne bo oziral na nikogar, mirne duše mu bo najmanj razbil nos
- lahko se zgodi, da on nekoga resno poškoduje, kaj boš pa potem?

Verjeti vzg.? Jaz menim, da si težko zmišljuje dejstvo, da se otrok tepe. In ni opravičila za to, da se tepe. Mora se naučiti drugih oblik reševanja sporov. Kar se tiče psihologov, jih poznam bore malo, ki bi res obvladali ta poklic, pa kar nekaj zgrešenih diagnoz sem že opazila, tako da....ne vem, ne bom sodila o vašem psihologu, ne morem, ne poznam. V vsakem primeru verjamem eno stvar, takole hitro reagiranje in netoleranca sta mnogokrat precej prirojeni, otrok pride ekstra kritičen na svet. Vendar vem tudi drugo stvar. Kadar starši sodelujejo z vrtcem, šolo, kadar se zavedajo resnosti problema, kadar vzamejo vzgojo za resno stvar in kadar ne podpirajo neprimernega vedenja, se s skupnimi močmi vedno da nekaj narediti. In obratno, če starši niso zihr, kaj sploh pri vzgoji je prav, jih otrok okrog obrne za 1000%, preden so rekli keks. V tem primeru tudi vrtec sam po sebi ne more rešit problema, ker če otrok ve, da bo lahko nekoga pretepal v nedogled, pa itak nič ne bo, pa starši bodo dvomili v to, kar vzg. reče, ga bo pač še naprej pretepal. Če mene vprašaš v primeru, ko se starši trudijo, tudi vzg. dobijo mnogo večji zagon, voljo in upanje, da se lahko skupaj stvar kam premakne. kadar pa mora vzg. s... proti vetru, pa je vse skupaj podobno eni depresirajoči gmoti problemov. Otrok pa mirno slalomira med vsem skupaj točno tako, kot njemu osebno paše - pač čustveno izsiljuje starše do nezavesti.

Jaz bi probala sodelovat z vzg. in to resnično zelo zelo. Poleg tega bi se vprašala, če sem morda jaz tako kritična do sveta, da mi nič v življenju ni prav (čeprav morda starši to drugače reprezentiramo, ne ravno s pretepanjem ali kričanjem, nekateri to delajo z nerganjem, večnim negativizmom, nekateri pa zgolj z muljenjem ali čim drugim), ali da mora vedno biti vse po moje (vsaj eden od staršev?), poleg vsega pa bi otroka striktno kaznovala, kadar bi počel v vrtcu neumnosti. Vsi smo narejeni tako, da imamo neko "elektriko". Za nekatere je "elektrika" že grda beseda, za druge kazen, za tretje spet kaj drugega.... če bi ga vsakič, ko koga udari, stresla elektrika, bodi brez skrbi, da bi nehal. Prehuda streznitev bi to bila. Samo ti še nisi našla njegove "elektrike".

Gina hvala za obsežno razmišljanje. Verjemi, že tri mesece sem vpeta v ta problem. Moj otrok je zelo priljubljen, kljub temu, da kot pravi vzgojiteljica kar naprej tepe ostale. Ko jih od daleč opazujem pri igri na igrišču je kar naprej v središču, ko sem vzgojiteljici predlagala, da naj ga kazensko osami je sama rekla, da ostali kar grejo za njim in hočejo biti v njegovi družbi. Res je vseskupaj že prav smešno!!!
Drugače pa se otrok lepo obnaša, ker ga ljudeje kar občudujejo npr. v trgovini, na bazenu...
A-ja, pa še to: po praznikih, se pravi v začetku januarja, ko se je po treh tednih vrnil v vrtec, so ga dva tedna samo hvalili, udaril ni nobenega, pomočnica je celo rekla, da je to čisto drug otrok. Evo, sedaj pa spet halo .
Pa tudi, saj sem že rekla: doma z njim ni problema - ne tepe drugih otrok.
Kazen: ne sme gledati televizije, ne sme na računalnik, ne gremo na bazen, sama z možem greva na zabavo (on je tačas pri babici), mora spat ob 7, drugače hodi ob 8., 8.30, sedaj sem mu zagrozila, da bova šla z atijem sama na dopust. Pa tudi kaj rečeva drživa besedo - ali je v + ali pa v-.
Predlagaj kazen, meni zmankuje idej. Tepla ga ne bom, pa če ostane celo življenje tak!!!!! NITI ENE PO RITI, kot je v neki drugi temi na forumu predlagano.

Naj podam misel kot vzgojiteljica v vrtcu in kako jaz gledam na situacijo pri agresivnih otrocih.

Glede na tvoj zadnji post mi po mislih hodi beseda POZORNOST. Glede na to da je bil otrok dva tedna priden in so ti ga samo hvalili. Ali so vzgojiteljice pomislile, da bi tudi otroka v danem trenutku ke je bil priden pohvalile, ali so ga samo na vratih, ko njega mogoče niti ni bilo blizu pohvalile mamici.
Menim, da je prevečkrat v vrtcih opaziti negativno pozornost, to se pravi, da se z njim ukvarjajo le takrat, ko kakšno ušpiči, ko pa je priden, ga ne "porajtajo" (verjamem, da je časa malo, zato pa je treba biti bolj pozoren). Otrok tako hrepeni po pozornosti in potrditvi, pa čeprav je negativna in jo preusmeri nase z obnašanjem, ki bo sigurno pripeljalo do 100% pozornosti vzgojiteljice/pomočnice. Pogosto je pravilneje manjše kršitve ignorirati, trenutke (lahko so res samo kratki) lepega vedenja pa opaziti in pohvaliti in s tem otroku posvetiti pozornost. Pri tem se bo otrok počutil dobro, videl bo kakšno obnašanje je nagrajeno s pozornostjo in bo tovrstnega obnašanja vedno več in otrok se bo trudil povečevati lepo vedenje, negativnih dejanj pa bo postopoma vedno manj.

Seveda pa je treba vnaprej določiti meje in postaviti pravila. Menim tudi, da kaznovanje otroka doma zaradi slabega vedenja ki se je izvajalo v vrtcu ni smiselno, saj je od nekega njegovega negativnega dejanja preteklo že toliko časa, da posledic tega dejanja, čeprav je že starejši, ne bo neposredno povezal s tem dejanjem.  Kazen mora biti podana neposredno po dogodku.

To je moje skromno mnenje, upam da je jasno napisano, hudooo, če pa te še kaj zanima , pa kar na dan z vprašanji.




_____________________________

Me je 2,5 letni sin trepljal po prsih in spraševal: Mamica a mas tuki dojencka?

Hudoo, ti teme o eni po riti sploh prebrala nisi dobro. A tvoj otrok koga neposredno ogroža? A gre za življenje? A če se bo pod avto vrgel iz objestnosti, ga ne boš fizično nazaj potegnila na silo, da ga ne bo avto povozil, če boš imela to možnost, ali ga boš pustila pod avto skočit? Ne zdaj ti okol obračat moje besede! Napisala sem, da je ena čez rit smiselna, kadar gre za ogrožanje sebe ali drugega. Aja, tudi to sem napisala, da če bo mene otrok kresnil, da ga bom nazaj. Mojega otroka. Zato da bo vedel, da če koga kresneš, da te bo ta nazaj, da ga ne bo nekdo zunaj na smret prebunkal, ker si bo to drznil. Zakaj bi ti svojega čez rit ne vem, ker v tem primeru čist zihr ne pomaga. Neprestano hvaljenje ponavadi ne pomaga, kadar ni upravičeno in utemeljeno. Jaz sicer svoje otroke, tudi šolske ogromno hvalim, vendar jim tudi povem, kadar niso vložili dovolj svoje moči ali energije v nekaj, da je temu tako, in da se ne vedejo ok, kadar se ne vedejo ok. Oboje je prisotno. Od same hvale, ker je v modernih šolah in vrtcih pogosto, pa ne poznam nikogar, ki bi zato resnično boljše deloval. Hvališ lahko takrat, ko imaš za kaj hvalit. ne moreš kar naprej v strahu, da bo sicer otrok spet štalo delal, kar naprej ga hvalit, ker ne tepe. Ne zato, ker je nekaj res fajn naredil, ali ker se lepo vede, ....ampak zato, ker ne tepe??!! Normalno in pričakovano je, da ne tepe nikogar. To ni nekaj, za kar mora biti pohvaljen, kadar ne dela tega, če pa dela to, pa bomo spregledali, pa se delali bedake, ker bo otrok sicer zakompleksan. Pa kje je  tukaj pamet? A potem bom jaz pohvaljena, kadar ne kradem, če pa bom kradla, bomo pa to spregledali, pa se delali bedake? Ne gre v lajfu to tako in otrok mora to vedeti.

Očitno je tvoje dete precej avtoritativno in je pač eden od tistih, ki so rojeni za vodjo. S tem ni nič narobe. Narobe postane v trenutku, ko on zahteva, da je vse po njegovo. In če ni po njegovo, odreagira napačno. A veš, ogromno otrok funkcionira popolnoma drugače, če so v družbi, kot če so doma s svojimi ljudmi. Doma ima otrok tudi polno pozornost, v vrtcu pa ne. In nič ni narobe s tem. Otrok se mora naučiti biti srečen brez polne pozornosti kogarkoli. Če ima tako hudo potrebo po pozornosti, hvaljenju, čemerkoli že, brez česar ne zna biti srečen, ga moraš naučiti biti srečen tudi sam s sabo. (A je edinček, značilno je to za edinčke ponavadi)očitno ima potem težave zgolj v družbi. Pa zelo očitno tudi v vrtcu ne znajo z njim. Malo čudno mi je, da vzg. nima toliko avtoritete, da bi otroke razdvojila. Če se pri meni kdo stepe, mora sedet na stolu poleg mene, ne more se potem igrat. In drugi ne morejo k njemu, ker mora prvi (ponavadi sta dva pravzaprav, a ne) razmislit o tem, kaj je počel. To je res čudno. Mogoče pa ona to naredi, vendar ne za dlje časa. Ves čas ne moreš otrok imeti narazen, da ne bi prišlo do konflikta, pa strinjam se tudi z žirafo, da mora biti reakcija takoj. Že v vrtcu. Poleg tega se bi jaz kot mama na to vrtčevsko reakcijo še fejst pogovorila z njim. Kaznovala bi ga, če bi se stepel vpričo mene. Ma ne vem, čudno mi je tole. Otroci se po mojih izkušnjah, tepejo tedej, ko imajo doma neko zaledje. Res ne poznam nikogar, ki bi se redno tepel, pa ki bi ne imel ali preveč zaščitniške starše, ki se bojijo, da se mu ne bi godila krivica, pa so neobjektivni v tem oziru do njega, otrok pa to izkorišča v nepravi smeri ali take, ki mu rečejo, da se mora branit, ali pa take, ki so sami malce nasilni. Sem in tja kakšni starši pretepaških otrok niso ne eno, ne drugo, ne tretje, vendar tolerirajo otrokovo kritičnost in netoleranco do sveta, ker so sami v drugo skrajnost zelo potrpežljivi in tolerantni. Vendar ne poznam niti enega otroka , oz. se ga ta hip ne spomnim, ki bi se redno tepel, da ne bi imel zaledja doma v neki obliki. Res ne. Mogoče bi bilo vseeno za razmislit, v kakšni obliki mu nudite zaledje.

A si tudi pred otrokom rekla, da vzgojiteljica mogoče nima prav? Ker to bi bila potem potuha in zaledje. Vedno se v takih primerih največ naredi v sodelovanju z vzgojiteljico in ne z iskanjem njenih napak.

Jaz sem tudi bila takšen otrok da sem udarila nazaj in sem sedaj full proti nasilju. To pomeni, da nisem nasilna. Rasla sem pač z dvema fantoma in sem si morala izboriti svoj prostor in to tudi s pestmi. Včasih je treba.

Se strinjam, da se težave ne rešujejo s pestmi, samo povejti mi ali bo ga kašne otrok upošteval če mu se bo z njim samo lepo pogovarjal.

Še nekaj. Jaz sem zaradi krivičnosti vzogjiteljic nehala hodit v vrtec. Bila sem stara verjetno 6 let in me je vrstnik spotaknil, jaz pa sem ga počla. Vzgojiteljica je videla samo mene in me je poslala v kot, drug otrok pa se mi je posmehoval, ki bi prav tako moral stat v kotu.

To me je tako bolelo, da nisem hotla več v vrstec in pri tem bila tako preproičljiva, da so moji starši klonli.

Hočem povedat to, da ni vse črno belo. Nekaj nekdo sigurno naredi, da se tvoj otrok odzove, je pa res da se odzove napačno. Za vsako malo stvar ni treba udarit. Ob velikih stvareh pa se je treba tudi znati borit. Saj nihče ne želi agresivnega otroka, kakor tudi ne mevže ki tiho prenaša udarce drugih.

Kako vzgojit in ustvarit ravno pravo kombinacijo pa je UMETNOST.

Po moje vedno ni kriv tvoj otrok, vzgojiteljica ne more spremljat ves čas vseh otrok. Ravnatelj pa sploh ne pozna tvojega sina in ne ve kaj si je on sposoben zmisliti.


_____________________________

Gremo veselo.

Baucka hvala. Mislim, da se ne motiš in tudi z vsem ostalim se strinjam. Je že tako, da imajo vsake oči svojega malarja in vsaka težava svojega sodnika. Med tem, sem se povezala s priznanim vzgojnim psihologom, ki je na prvo žogo izstrelil, da, žal mi je drage sodelujoče vzgojiteljice, vsekakor nismo starši določeni za sankcije otrokovih dejanj iz vrtca in da je vzgojiteljica dajala "aspirin na boleč zob, namesto, da bi na pomoč poklicala strokovnjaka za zob". Otrok je izzvan in žal opažen takrat, ko se odzove na izziv.
Morala bi reagirati prej, če pa tega ni znala, pa priznati nemoč in poklicati usposobljene za to. Res, težko je priznati svojo nesposobnost, včasih je pa potrebno.  Upam, da se bodo stvari pričele obračati na bolje, sedaj s strokovno pomočjo pa tudi hitrej. Ugotovila sem, da je kljub zaupanju v ustanovo včasih potrebno storiti kaj na lastno pest pa čeprav naletiš na negodovanje le-te in da bomo vedno le starši tisti, ki bomo otroka slišali. Od sedaj naprej slišim še samo otroka, in ne verjamem več vsakemu, ki je v službi otroka.

Huudoo, mi lahko prosim poveš, na koga si se obrnila. Lahko tudi na ZS.


_____________________________

Ustavi se in prišel boš!