Mene pa cisto preprosto zanima kaj je to to pri partnerju.Imel sem recimo4 res zveze.Pri prvi zaljubljenost iz dneva v dan.Pac mladi.Pri drugi hec.Pri tretji ful stroga mi je ogovarjal cist.Mogoce ojdip .Pr zadnji(5let),pa nimam pojma.Najdalj pa sploh ne vem.Zgledala je najslabs od vseh,najbol lena in se dans ne razumem zakaj sem tolk casa zabil z njo.Ce je to ljubezn al je slepa.Zanima me kaj vi vite na svojmu partnerju?

Pravijo, da gliha skup štriha !
Drugače pa ljudje se z leti spreminjamo, v skladu s tem pa se spreminjajo tudi naša prepričanja, pogled na življenje, partnerstvo, vrednote..
Zase pravim, da sem popolnoma drug človek, kot sem bila pred 15 leti. Ljudje, ki so me takrat poznali, me še sedaj jemljejo kot tisto osebo, ampak nisem, ne? Jim ne morem dopovedat, da imam sedaj drugačen pogled na vse skupaj, da mi niso več pomembne tiste zadeve, ki smo jih skupaj počeli, da sedaj želim živeti na polno, ampak da to ni tisto "na polno" kot je bilo takrat.. Za marsikoga si mislim, le kako sem se lahko tako dolgo družila s tako nezanimivo osebo ?! Verjetno pa tudi zame kdo kaj pomisli kdaj, ne!

Življenje gre naprej, spoznaj sebe...z več perspektiv in se ukvarjaj s tem, kar je. Zgodovina je lahko zanimiva, ampak je še vedno zgodovina ...

< Sporočilo je popravil Rožica I -- 16.6.2008 5:16:53 >

_____________________________

ROŽICA

haha, to se mi pa tako lepo spomnila name to je res. razvijamo se in rastemo skozi življenje - če na tem zavestno delamo. kar se tiče partnerjev bi pa rekla takole. ali jih izbiraš zavestno in pri tem imaš predstavo kaj si želiš ali pa to prepuščaš naključju (kar ti pač pride pravi trenutek na pot). sedaj, če ubereš zadnjo varianto, se ti lahko enkrat zgodi, da se vprašaš zakaj sem jo/ga izbral in nimaš pojma. jaz sem mela jasne "parametre" kaj mi je sprejemljivo in kaj ne, ko sem spoznala svojega moža. in on zgleda tudi
priporočam ti knjigo od Scotta Pecka, Ljubezen in duhovna rast (orig.: The road less travelled)

< Sporočilo je popravil mateyka -- 16.6.2008 8:04:40 >

kot pravi rožica1.jaz sem s svojim partnerjem že 7let..na začetko niti ni bil moj tip človeka in sva bila le prijatelja..nato se je iz prijateljstva razvila ljubezen..odkar pa imava otroke,pa se je najina ljubezen malo skrila..včasih se vprašam ali je sploh še kdaj prisotna..

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Vse!! zato sem pa z njim poročena in imava zlatega sinka.

Če bi bila na istem kot pred petimi leti, ko sem še vztrajala v dolgoletni vezi in se potihem prepričevala, da pa v razmerju je tako, da moraš včasih zamižat na eno uč, da je rutina normalna zadeva, da je jasno, da se bom pač zaradi določenih zadev vedno sekirala, ker se ne bo spremenil....bi ti svetovala drugače. Pa mi ni bilo nič tako zelo hudega, edino toliko je bil drugačen od mene, da je motilo. Vedela pa sem, kljub mladosti, da se ljudje ne spreminjajo kar tako, še posebej če verjamejo, da ravnajo čisto OK.
Skratka, pri 24. sem imela dovolj deliti stanovanja z osebo, do katere sem čutila le še dobro prijateljstvo in navezanost in se po skoraj 9 letih odločila, da zaključim. Šok za vse - vedno sva se dobro razumela in nihče ni mogel verjet, marsikdo je rekel: "smo mislili, da bo poroka."...

Skratka, po sploh ne slabi vezi začnem malo spoznavat tale moški svet in ugotovim, da je ogromno zelo OK moških samih, ker leta enostavno zletijo mimo, še posebej če je kaj pametnega za počet, primerni partnerji pa tudi ne bingljajo z dreves .  Spoznala veliko simpatičnih osebkov, ampak meni do nobenega nič....
Malo em že razmišljala, da zdaj bom pa verjetno nekaj časa sama, nič mi ni manjkalo, odvisna od nikogar, fino.
Pa uleti ta moj dragi mož. Dejansko sem po prvem zmenku vedela, da midva bova pa skupaj pretlačila tole življenje, da je tak, kot sem vedno upala, da bo moj moški, pa si nisem nikoli mislila, da se da to dobit na enem mestu. Tiste/i, ki se vam je to zgodilo, veste, o čem govorim. Občutek, da nič več ne iščeš, da je to to.
Teče peto leto in zadeva je lepša, bogatejša kot na začetku. Ves čas sva igrala na odprte karte, iskrenost in spoznat se da v zelo kratkem času. Nisva rabila več par let, da ugotoviš, kako in kaj bi ti s tem človekom. Je pa res, da sva imela dobro poštimano v glavi in vsak svoje življenje v trenutku, ko sva se našla.
Tako da, jaz v svoji sreči morda malo težko razumem veze, kjer so malo skupaj in malo narazen, pa varanja, pa izdajanje zaupanja, pa laži, ...potem pa sprašujejo, ali bi še vztrajali, pa nanovo začenjajo, ipd..čez mesec, dva pa isto. Jaz mislim, da srce vedno ve, ali je ta človek pravi, samo včasih mu ne "pustimo do besede". Ogromno drugih, zunanjih dejavnikov prikrije kar že itak vemo. Imam srečo, da sem se v določenem momentu v življenju začela resnično poslušat, meni je to prineslo življenjsko ljubezen. Priporočam !

Torej, če čutiš, da to ni to, da te gloda dvom, da vidiš partnerjevo lastnost, pa si govoriš, saj bo bolje - jaz mislim, da se tu pakira kufre in adijo! Namreč, tista mala črna misel se ponavadi potem v času izkaže kot nekaj zelo pomembnega, kar začne zelo motit in vredno je razmislit o njej. Pa seveda - pogovarjat se!! Moj bivši je prvi zvedel, kaj mislim o najini vezi in ni bilo presenečenje, ko sem lepega dne šla. Kar daješ, dobiš.

Napisala čisto preveč, torej suma sumarum - mislim, da še nisi srečal prave. Ne obupaj, uživaj življenje sam in prišla bo.

LP

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mislim, da imaš probleme s kriteriji. Namreč vsak poskuša dobiti tisto, kar misli da lahko "plača". Verjetno si mnenja, da boljše ne bi mogel "plačati". Zato izbiraš takšne partnerke. Izgadi kvaliteto v sebi in z njo boš lahko "plačal" najboljšo partnerko za sebe.

ja res.

Drugače pa če praviš, da si čas zabil z njo sigurno ni ljubezen.

Meni je zelo lepa pesem od Adija Smolarja, ki jo poje tudi Oto Pestner , o tistih starčkih, ki se imata zelo rada (ne vem kakšen je naslov).

Daleč je za naju pomla