Če bo komurkoli v pomoč, na kratko:
Moj otrok je na ločitev odreagiral s celim telesom-norice, streptokokne angine, vroze, gnojne angine, infekcijska mononukleoza, skratka totalen propad imunskega sistema. 2 leti bolezni, zdaj že 2 leti zdravja.
In seveda z dušo-napadi obtožb, strahov, samoobtožb, neustavljivi napadi histeričnega joka in želja po samopoškodovanju ( butanje z glavo v steno, klofutanje ).
Ima mojo naravo, mojo občutljivost, zato je k velikim čustvenim izbruhom nagnjen že od rojstva. Tak bi bil, tudi če do ločitve ne bi prišlo.
Pa vendar-vse zgoraj našteto se je začelo izmenično kazat, ko je moj bivši mož po slabem letu mirnega ločenega življenja ugotovil, da je stvar dokončna. Poskusi, kako otroka pridobiti na svojo stran ( mamica ti je vzela družino- mamica je kriva, da te moram kregat, ker nočeš k meni- če nočeš k meni za vedno ostani z mamo,šel bom - tvoja mamica je bila vedno grda do mene, nikoli me ni imela rada ) so se po mesecih pogovorov in crkljanja izjalovili. Veliko lažje bi otroku bilo tudi, če bi jaz imela podporo svojih staršev. Onadva sta vse skupaj podpihovala,ker sta zagovornika družine v dobrem in slabem. Za bivšim možem pa je stala njegova mama, ki je tudi sicer vedno stala za vsako njegovo odločitvijo, ne glede na karkoli.
Tudi jaz sem zagovornik družine v dobrem in slabem. Zato je preteklo nekaj let do odločitve o ločitvi. Kljub temu, da sem vedela, da je žrtev ločitve otrok, nisem bila pripravljena na tako obnašanje, v sanjah nisem predvidela možnosti, da svojega otroka-vnuka izkoristiš za obračun s svojo lastno negotovostjo nerešenimi napakami iz preteklost.
Lani so se stvari polegle. V dobrem in slabem.
