Pozdravljene vse ki ste že rodile in te ki še boste.
Zdaj sem si vzela malo časa,da vam opišem oz.povem svojo porodno izkušnjo.Nekater veste,da sem enkrat pisala na tem forumu da me je nenormalno strah poroda.Zato,vam ga bom zdaj opisala.
Začelo se je 05.02.ob 01.00 zjutraj.Zbudila sem se,ker me je ful tiščalo lulat.Ko sem vstala mi je malo odtekla vodapa sem mislila,pak kako sem se lahko polulala,nato stopim korak in curek in tako sem vedela da je to plodovna voda in da se bo začelo:)-
Prižgem luč,zbudim mojega,sama pa stojim sredi sobe v totalnem šoku,strahu in pričakovanju.Nato sem se šla na hitrco stuširat,oblečt in skok v avto ter v porodnišnico.Moj strah na poti do porodnišnice,je bil tako močan,da ne najdem besed,da vam to opišem.Kmalu v avtu so se začeli tudi popadka in to kar na tri minute.
Prideva v sprejemni blok,me sestra pregleda,da na CTG,nato pa me peljejo na klistir.To smo hitro opravli z nenormalnimi popadki,ampak je šlo.Moj dragi me je ves čas bodril,skratka bilo me prav fajn da je bil v teh trenutkih zraven mene.Kosem opravila z klistirjem,tuše itd,so me odpeljali v porodno sobo.
Ko sem to zagledala,sem začela tako jokat,te luči,raznorazni aparati,te cevke mamamija sem si mislila,moj me ni mogu potolažit.Jaz sem mislila,da bom umrla,molila sem boga da mi naj pomaga.No,popadki so se stopnjevali,vse v meji normale.Dali so mi masko, ki mi jo je moj dajal na usta,ko sem imela popadek.Ppadki vedno močnejši,babica je prišla vsake toliko časa pogledat koliko sem odprta(ob sprejemu sem bila odprta 3,5cm)in mi je rekla da se zelo lepo odpiram,in da rojevam kakor da bi že petič.No in začeli so se ti tiščalniki,ki v resnici tako pritiskajo navzdol,da imaš občutek,kakor,da ti bo vse odspodaj odneslo ven.Ampak ni sile.Dobila sem inekcijo donaltin proti bolečinam,in ko mi je ta inekcija prijela,sem začela malo bluzit.Kar svojga fanta sem iskala,pa govorila sem,da mi naj pripeljejo mamo.To vse skupaj je trajalo približno uro in pol.In začelo se je pritiskanje.
Babica je prišla,mi rekla da se naj sklonim naprej,glavo naj dam med ramena in naj z vso močjo pritisnem,kakor da bi šla na blato.Pritisnem prvič in se moj zadere,še še malo lubi glavica je že zunaj,pritisnem drugič,tretjič in moj sonček je bil rojen.Bil je ves plav in takoj je zajokal.To oz ta občutek,je en najlepših v mojem življenju.
V glavnem moj nenormalen strah pred porodom je v tem trenutku izničen.:bravo:Takšen porod,kakršnega sem imela jaz sam,želim vsaki ženski.HITER IN NENAPOREN.
Vse ve,ki vas to še čaka,vam povem,ne poslušajte drugih,kako rojevajo, ker vsaka ženska je drugačna,vsaka je melodija zase.
Zdaj se cartamo,se nosimo,malo jočemo,v glavnem moj sonček je zdrav mamica in ati pa nanj zelo ponosna.
Martina in moj ŽAN TAI
