Zdele poslušam o teli punčki Moniki, ki ji je trening in tekmovanje vse na svetu. Prov za občudovat, kako je tamala zagreta in kako je vesela vsega, da lahko dela in da lahko tekmuje, pa pol šolo z levo roko zraven dela in vsak drugi dan mora nadoknadit.
Kva naj rečem, prov občudovanja vredna je tale Monika. Upam, da ji bo uspelo, da vo najboljša....
:bravo::bravo::bravo:

A misliš, da ne pretiravajo tile starši? Meni se zdi pa tole kar malo preveč, kaj pa vem...:zmeden2:

Samo starši pravijo, da je čist preveč, tamala pa še kar hoče pa hoče... a bi ji preprečil to, če si želi?

Eni otroci so res taki fenomeni, poznam eno tako športnico.

,,,država bi pa tud loh mal bolj pomagala ane...

res ji svaka čast:rozica:

Sem pravkar gledala in hotela odpret novo temo, pa ste jo že. Meni se zdijo iskreni, zdi se mi, da si punčka to res želi, bolj kot vse na svetu. Tudi starši se mi zdi, da se trudijo maksimalno.

Jezi me pa ta odnos države, oz. ministrstva za šport, ki bi moral iskati takšne talente in jih 100% podpirati finančno in tudi strokovno. Žalostno je to, da prideš preko vez in poznanstev prej kam naprej, kot s takim talentom.

Jaz ji želim, da bi ji v življenju uspelo, da bi res postala svetovna prvakinja, kar je, kot je sama rekla, "v njenem srčku".

Mene je zgodba ganila.

L.p.:)

Saj nič ne rečem, da ni pohvale vredno vztrajna, samo starši so tisti, ki postavljajo meje, saj otrok ne more vedeti, kaj je zdravo.

Vem pa tudi jaz, kako jih obsede. Tudi poznam enega takega. Samo to je strašno težko za družino, vse je samo temu podrejeno. Tudi zdravje je temu podrejeno. A je to vredno?

Ja sej je super da je mala tak slovenski up v umetnostnem drsanju

Sam se tud men zdi da mal pretiravajo. Al eno al drugo oboje je pa prehudo zanjo.:( Sej se ji bo pol poznal. Starši bi mogl potegnt črto. Se pa strinjam da bi jim lahko tud mal država pomagala(mogoče športna štipendija)

Ja,jaz sem jo že večkrat videla drsat na Jesenicah.
Res je pridna.Pa se mi zdi,da ji kar nekaj sije iz očk....tale bo uspela,vam rečem.

Pa se mi zdi,da so starši res iskreni.Po mojem bi blo tko,kot je očka rekel,da bi se ji srček zlomu,če ne bi smela več trenirat.

:rozica:

Res je, da je zdravje na prvem mestu in da dolgoročno gledano ni vredno. Zato pa pravim, da bi morale pristopiti ustrezne inštitucije in pomagati celi družini. Škoda je zapraviti tak talent, vendar bi bilo treba najti neko srednjo pot. Tudi šole ne bo več zmogla v višjih razredih pri takem tempu.

Moj sin hodi na plesne tretje leto, dvakrat na teden ga vozim in se mi zdi še to naporno, sploh sedaj, ko je pri hiši dojenček. Tudi finančno je obremenjujoče. Pa ima tako veselje, da mu ne morem reči ne. Vse drugega bi lahko spustil, pri nobenem krožku ni vztrajal, plesne pa ni niti enkrat spustil, še z vročino je hotel iti. Pa ne izstopa po talentu, samo veselje ima pa grozno. Kako mu naj rečem ne? Čeprav je res, da to ni obremenjujoče zanj, ker je samo 2x tedensko. Je bolj za nas s temi vožnjami.

L.p.:)

Taki otroci so ponavadi geniji tudi v šoli, tako da jim tudi učiteljice lahko pomagajo. Normalno pa je, da mora biti vkljulčena vsa družina.
Tudi meni osebno se to zdi tu mač za običajnega otroka. Samo fora je v tem, da taki otroci niso običajni, res je nekaj v njih. Tega definitivno ne zmore vsak. To ima v glavici drugače naštimano od nas, običajnih ljudi. Škoda bi bilo to zatreti.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Oj, jezus, to je pa druga pesem. Brez besed.

No, tole pa zadevo pokaže v povsem drugi luči.

Saj pravim, meni so se zdeli iskreni. Ni pa rečeno, da imam prav.

Morda bi bilo treba res dobro preveriti pri znancih, sorodnikih...

L.p.

Jaz temu ne verjamem...

Sama sem gledala punčko drsat,pa nisem nikjer videla nobene naspidirane mame,ki bi metala otroka po zraku...po moje je to spet neka folšeritna rit...:(

Pa pri preverjeno je govorila tudi njena trenerka gimnastike,ki je rekla,da punčke še svoj živi dan ni videla slabe volje.
Kaj mislite,kakšen bi zgledal otrok,ki bi doživljal to,kar je tukaj napisano.

Se kar strinjam s TaRe*, mislim da gre za eno fovšijo... Kako pa je ta, ki je to pisala vse to videla... Da ni ona svoje hčere metala po luftu...

Je pa res to hud napor - ampak dokler zmore in ima tako veselje... Čeprav, lahko bit takole pameten, kaj pa narediš če si v tej situaciji pa ne vem.

Ma kaj pa vem, starši definitivno tudi morajo biti ambiciozni, če hočejo, da je tako zuspešna. In kje je tista zdrava meja? Lahko, da so šli čez, čisto možno. Če nimaš prav preveč v glavi, če ne poznaš otrokove psihe, hitro lahko narediš ogromno škode.

Mislim,da bi se teror poznal na punčki iz nje pa kar sije...

Mogoče, če mu daš tisti občutek, da mora bit popoln, da od njega pričakuješ vedno vse najboljše... Kaj pa vem...

Jaz meljem in meljem, pa mi ni jasno. ...

Saj po svoje je res, če ima otrok željo, da je prav, da teži k izpolnitvi in da mu je treba pomagat....

Po drugi strani: ali so ambiciozni starši? Jaz vozim otroke po dejavnostih in vsak ki to dela ve, da je to obupno naporno in da imaš zelo kmalu tega dosti....edino če imaš ambicije, se tega ne naveličaš, ker ga ni denarja, da bi to dolgo počel...

Potem je pa tu tretji vidik: od kod deklici taka strašna želja po potrjevanju na tak način? Od kod ji želje, da se mora dokazat, da mora biti tako dobra? To od nekod pride, nekje mora to slišat, nekje imet vzorec, je premajhna, da bi ga dobila od vrstnikov. Ne vem, če je to samo ljubezen do športa? Mogoče pa tudi. Ne vem.

Lahko da to pride z rojstvom, da prinese s seboj na svet. Ker jaz poznam dvojčka, ki sta oba športnika in trenirata isti šport. Mamica je tudi ambiciozna, čeprav trdi, da ni. Pa je, drugače tega ne bi zmogla. Ampak prav tu, da je punčka fenomenalno dobra, tako v športu kot v šoli, fantek pa sicer dober, ampak ne vrhunski. Sam zase pravi, da je zelo dober, tako v športu kot v šoli, sestrica je pa najboljša. Njega pač zanima še kaj drugega, sestro le šport in šola. Pri njima je res očitna razlika. Tu s evidi, da željo po potrjevanju lahko prineseš s seboj na svet.
Drgu pa so ambicije staršev in nedosežene sanje iz njihove mladosti. Pri tem lahko tako vplivajo na otroka, da se ta sploh ne zaveda, da nekaj počne zaradu njihovega navdušenja. Škoda, ker otrok ne more razviti svoje prave osebnosti.
Če drugega ne, vprašanje, kako doživlja poraze. Kako starši doživljajo njegove poraze. Ali mu stoijo ob strani? Ali mu stojijo ob strani, ko se odloči, da bo mislil s svojo glavo? To je ponavadi potem hudo.