Naša punca stara 2,5 leti je postala pravi mali  lump. Prej je pridno ubogala, bila je res zelo zlat otrok.
sedaj pa kot da se je vse skupaj obrnilo na glavo. Ne uboga nič, za vsako stvar je jok itd.
nekaj primerov.
Ji rečemo ne sme stvari metat, jih še bolj meče (sem ji že vzela vstran in ni nič pomagalo)
Mora sirup vzet (vitamine) jih noče, prej jih je brez problema, ne pomaga nič kaj ji rečemo.
Zadnjič je iz čistega mira (nič ji ni naredil, samo sedel je in se igral) bratrancu vrgla  v glavo plastičnega medveda, za posladek pa še ga je scukala za lase. Lani je samo hodla za njih (je leto dni starejši) in je govorila posodi posodi.

Pa sploh ne hodi v vrtec, je že od sredine julija doma in je še sedaj ker je bila bolana.

Kaj je to samo takšno uporniško obdobje, saj jaz ne vem več kako ji naj pridem do živega. Tepem je ne, včasih dvignem glas, pa kar meži in se mi smeji. Sploh je ne gane.  Moj otrok sploh nima "rešpekta" pred mano.


_____________________________

Gremo veselo.

Otrok se zaveda samega sebe. Začni z vzgojo, če še nisi oz. postavljanjem mej. In kaj ima veze, če ne hodi v vrtec

Bi rekla da je to normalno za to starost.
Ti moraš biti dosledna, in če je ne, je ne.
Pa pri tej starosti lahko že kakšno kazen vpelješ, kot npr. da jo pošlješ nekam sedet. Jaz mojega starejšega sina pošljem za kazen v njegovo sobo na posteljo sedeti. To je pri nas najhujša možna oblika kazni in ko mu to rečem, gre takoj v sobo ves jokajoč. Ko se pomiri in se opraviči za to kar je storil, lahko pride ven.

Včasih je dovolj že samo če mu zagrozim da bo šel na posteljo sedeti.

Pa res? Kakšna veza tukaj je da ne hodi v vrtec

Če bi hodla v vrtec bi morda vedela, da obstajajo meje, ki jih ne sme prečkati, da v družbi obstajajo pravila, ki jih jer potrebno upoštevati:

Ko ti skače po glavi, npr meče stvari se z njo pogovori. Spusti se na njen nivo oči in zahtevaj, da te gleda v oči (če ne se z njo ne pogovarjaj). Jasno ji povej, da ne sme metat, da ti to ne dovoliš. Zahtevaj, da stvar pobere in vztrajaj, dokler tega ne stori. ne popuščaj, zna trajat zelo dolgo (pri nas je včasih trajalo tudi po uro...) vedno bodi jasna pri svojih zahtevaj in ne popuščaj. Vzemi si čas in bodi odločna v svojih zahtevah.

Rezultati bodo zagotovo v mesecu ali dveh

Vse to že počnem.
Ji razložim včasih lepo včasih malo dvignem glas, mora me gledat  v oči.
Kazen je soba ali pa ni pravljice pred spanjem. V sobo gre in se tam zaigra.
Ne vem no tak se mi zdi, da ne pali, ali pa sem jaz neučakana.
Pa še to, pri drugih je bolj pridna kot pri meni, recimo ko je v varstvu pri babici.

V vrtec pa drugače hodi, samo sedaj je pač 2 meseca doma, počitnice in nato bolezen.


_____________________________

Gremo veselo.

Ker ji je postavila meje in točno ve, do kam lahko gre.

Jaz se ne bi strinjala z vsem kar so zgoraj napisale.

To, da ne hodi v vrtec je podatek. Če bi hodila v vrtec, bi bilo lahko tako vedenje posledica vrtca. Lahko pa bi bilo bistveno boljše, in sicer zaradi tega ker  ne hodi v vrtec, je cel dan doma s teboj. Kar pomeni, da je najbrž že naveličana tebe in tega, da je vsak dan isto. Glede na to, da ima še mlajšega bratca, se tvoja pozornost razdeli. Zraven so še gospodinjska dela, ki se ne naredijo sama. Kar pomeni, da je tvoja pozornost namenjena njej, deljena z bratcem pa kuhanjem in še čem. Najbrž išče pozornost.
Jaz mislim, da ji babica ni postavila nobenih hudih mej, ampak ona se pač takrat, ko je mala pri njej res ukvarja z njo, si vzame čas. In logično da potem ne nagaja, če je skoz v akciji in središču.
Naš tamali, pa bo star pet let, je pri babici ko angelček (letos je šel v vrtec, prej ga je varovala ona). Doma pa drugo faco gor, pa gremo nagajat. Meje gor, meje dol, točno ve kaj se sme in kaj ne. Ampak ko ga piči, je tapravi . Pa je sicer priden otrok. V vrtcu je vse Ok, se je vklopil brez težav, v trgovini ne dela "štale", doma ima pa izpade. Saj bo prerasel. Tudi mi nismo idealni.

Tudi naša je imela en čas svoje obdobje. Vse je bilo NE, pa še udarit je znala zraven koga. Pa smo en čas imeli malo višji glas, pa ni pomagalo. Že, ko se je zbudila, je začela z "ne". Zdaj vse lepo potihem in na miren način povem, pa je več ne gledam, če ima izbruh in po kakem mesecu dni se kaže napredek. Namesto da bi rekla ne, sicer včasih še zamahne z roko, a zbeži stran s sklonjeno glavo in potem pride nazaj in reče oprosti. Bo pa kmalu 3 leta.
So pa taki trenutki, ko ne veš, kako bi reagiral, izredno težki.

To zame potem ni kazen, če se ona v sobi igra, potem jo pač pošl v spalnico, kopalnico, drugo sobo, ne pa da še uživa zraven, valda potem tole nič ne učinkuje, če tale kazen sploh ni kazen In ja postavi ji meje mimo katerih se ne gre in če jo kaznuješ jo kaznuj tako da bo otrok vedel da je to kazen ne pa da se tega sploh ne zaveda.


_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Se strinjam z Volgo. Otrok išče meje, kar je čisto normalen pojav pri tej starosti. Postavi pravila, ki se jih morate vsi držati, drugače so brez predmetna. Vendar jih ne sme biti preveč, ker potem izgubijo smisel. Pri nas točno ve, kaj sme in kaj ne. In včasih prav zanalaš nekaj naredi, potem pa me pogleda, če bom reagirala, res so pravi navihanci. Ampak sedaj je ključno obdobje in če ne boš postavila mej, bo samo še slabše. Ne glede na njeno reakcijo - jok, se drži tistega kaj si rekla, da otrok ve, da misliš resno in na podlagi tega si tudi pridobiš njegovo zaupanje.

Ukrep za neuboganje je pri nas osamitev. Torej soba mora biti varna, da nisi v skrbeh v času ko je v njej. Ali pa izbereš ukrep, ki  je povezan z dejanjem. Primer: noče pospraviti kolesa, torej se jutri ne bo smela voziti z njim.
Da veš, da ukrep učinkuje, je dejstvo, da ga ne rabiš pogosto uporabljati.

Želim ti čimmveč potrpljenja in vztrajnosti, ker se izplača.

Aja pa še to bi pripomnila: pri nas nimamo kazni, ampak ukrepe, iz preprostega razloga, ker kazen je primerna za zločine in zločince.

Super ideja!! Hvala.

Kako pa lahko stvar še naprej meče, če si jo vzela? A kozarec tudi lahko vrže? Kdo določa mejo, kaj sme vreči in kaj ne?


A antibiotike tudi lahko izbira, ali jih bo vzela? Al pa sirup za kašelj? V čem se to razlikuje od vitaminov (razen v tvoji glavi)? A lahko tudi izbira, da gre ven v copatah ali pižami?


Se zgodi. Problem je če to naredi drugič ker ti ne preprečiš.


Me res zanima zakaj ne? Mogoče si pa preberi še enkrat.


Če veš kaj dela potem je tvoja odgovornost, da to preprečiš ali določeni stvari zahtevaš. Veš zakaj ne vrže kozarca? Samo zato ker si se ti odločila, kozarca ne bo metala. Enostavno. Za ostale stvari pa se nisi odločila ampak prelagaš odločitev na otroka - kar je po moje zelo neodgovorno.

Postavi meje, kaj boš zahtevala, kaj pa lahko otrok izbira. Teh mej se drži. Če veš da tepe druge otroke potem je ne moreš pustiti ampak moraš ZRAVEN stalno čakati da bo hotela udariti / pocukati / posut lopatico peska po glavi, in to preprečiš. Če veš da meče stvari potem moraš zraven čakati (saj približno že veš, kdaj se utegne zgoditi) in preprečiti. Če mora vzeti zdravila / vitamine potem si vzemi čas in zahtevaj brez popuščanja.

To je vse. Vse kar si popuščala se sedaj kaže, zato boš morala za uveljavitev svoje volje biti toliko bolj odločna in si vedno vzeti DOVOLJ ČASA da se tvoja zahteva uresniči. Bistveno je VZETI SI DOVOLJ ČASA.