da bi bila spet noseča... Vedno več nosečnic je v mojem krogu prijateljic, spet bi gledala Mein baby in In the womb oddaje, v trgovinah že zrem za drobcenimi pajacki, še "neustvarjenemu članu" naše družine smo že nabavli spominsko knjigico... Pa povejte, če se mi že ne trga?!  

Imam že skoraj 20-mesečnega sina, ki se nama je "posrečil" kar v prvo - bil je načrtovan. Zdaj me tako daleč nič ne ovira pri ponovni zanositvi, RAZEN:
- rabimo večje stanovanje (in posledično milijone )
- nimam še stalne službe (zdaj imam pogodbo do sredine avgusta)
- mož ima dobro plačano službo, a je zelo malo doma (in sama ZDAJ z 2 malima otrokoma?)
- delam 1. letnik podiplomca
- zaradi stresa sem veliko bolana (prehladi, razne viroze...)
- hodim intenzivno k zobozdravniku, da si pošlihtam zobe (beri: luknje), ki sem jih zanemarjala v 1. nosečnosti  (in včasih mi da tudi injekcije, da vrtanje ne boli)

Kaj lahko iz tega potegnem: srce JA, razum NE.... Prvoten plan je bil, da spet zanosim čez 2 leti (takrat bi imela opravljene že vse izpite na podiplomcu, pa verjetno bi že kaj spesnila doktor. dizertacije), takrat bi verjetno že imeli kakšno službo (čeprav še vedno verjetno le za določen čas), stanovanjska problematika bi bila čez 2 leti verjetno tudi že drugačna... AMPAK - 2 leti!!!
Bi ve čakale tako dolgo? Včasih razmišljam, da bi pa mogoče skrajšala tole dobo in zanosila enkrat jeseni... ampak potem se spet spomnim na vse "zakaj ne-je" (med drugim je tudi ta, da ne smem ponavljat letnika, ker potem izgubim sofinanciranje študija s strani Ministrstva za šolstvo) in spet je kakšen mesec mir....

Sem zabluzla, kajne?  Prijateljice mi pravijo, da se bodo vsi ti "zakaj ne-ji" uredili sami po sebi, ampak nisem take vrste človek, da bi pri tako pomembnih odločitvah kar stopila skozi oblake in upala, da ne bom padla skozi...

Kaj bi ve naredile?

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Napisala si točno tako, kot bi jaz, če bi se zraven spravla  Razlika je edino v tem, da bom jaz šele končala faks, pa full si želim dvojčka..saj vem, da sem nora, ampak enostavno imam tako rada te male štručke. Ampak jaz bom ravnala kr po pameti in počakala, da bo faks za mano, ker drugače vem, da ne bo šlo. Pa finance še sedaj tega ne dopuščajo..če bi, pa najbrž ne bi bila tako prepričana v svojo pamet  

Ko je mene zagrabili smo začeli delati na  (luka je bil takrat star 9 mesecev)...in sploh nisem iskala + in -   sploh nisem obremenjevala s tem-če lahko 1 popedenam bom pa tudi 2! In gre...brezveze ker vedno bi se nekaj našlo, in bi lahko odlašali v nedogled...trenutno pa upam, da me ne bo več zagrabilo in da bomo ostali pri 2 otrocih-ampak nikoli se ne ve

Mene tudi že konkretno matra. A kaj, ko imam samo en in edini razlog proti:

- moj mož!

On namreč pravi, da še ni pripravljen na še enega otroka in da niti ne ve, če kdaj bo. Skrbijo ga finance, ki v mojem pogledu sploh niso problem glede na to, da imava oba službo v državni instituciji za nedoločen čas in da imava svojo lastno hišo. Moški, stalno pretiravajo.

In ti lahko svoje cilje kmalu uresničiš, če ne prej, pa čez 2 leti, jaz pa ne.  
Vse, kar moraš storiti, je slediti srcu in boš vedela, kako se odločiti. K vsem razlogom "proti" postavi otroka in se poskušaj vživeti v situacijo in kako bi jo prilagodila otroku.

Oprosti, da sem malo pojamrala na tvoji temi. Če pa tako paše.

Tako kot je napisala Eva1, saj vedno lahko najdeš razlog, da ni pravi čas za še enega.
Meni srce pravi, da ja, še enega, čim prej. In sem poleti bila že noseča, pa se je slabo končalo.
Zdaj pa razumsko malo odlašava ker:
- končujem doktorat in me roki pritiskajo
- sredi leta mi poteče pogodba. Saj najverjetneje mi jo bodo podaljšali, ampak za vsak slučaj, bi rada najprej pogodbo v roki in potem novo nosečnost.
- letos se selimo v večje stanovanje in ne bi rada spet s trebuhom prekladala škatle kot sem že v prvi nosečnosti.

V bistvu se mi zdi, da imava z bobek zelo podobne razloge.

No, v bistvi mi je doktorat trenutno glavni razlog, ker je z njim povezana tudi nadaljnja služba. Ko bo le-ta v zadnji fazi, potem ne bo več ovir.

No, vidiš, Naja31, jaz bom čez recimo 2 leti tudi v tej fazi, v kateri si sedaj ti, ali pa blizu tega... Ja, najini situaciji sta precej podobni, le da si ti malce pred mano (s službo, stanovanjem in faxom). Kot vidim tudi ti daješ prednost razumu.

Ne vem, mogoče bom čez leto ali dve vesela, da sem čakala; lahko pa da mi bo žal...  Vrag si ga vedi, ko nikoli ne veš, kako bo naprej. Po moje bom v vsakem primeru počakala VSAJ do jeseni, da vsaj večino izpitov porihtam (če bi se takrat eventuelno potem odločila za otroka), pa da vidim kako bo s službo. Stanovanje tako ali tako že iščeva, a ta proces je lahko precej dolgotrajen... Ja, do jeseni bomo definitivno čakali, potem pa bomo na novo preučili situacijo.

Blacky, žal mi je, da se tvoj mož ne strinja s tabo glede otroka.  Upam, da ti ga bo uspelo prepričat. Mojega tudi že "piplje" oz. se je nalezel od mene , čeprav zaenkrat še tudi bolj razmišlja z glavo kot s srcem - tako kot jaz. Vsekakor je rekel, da mora najprej bit stanovanje, ker noben od naju noče, da se selimo, ko bom noseča - sem slišala že preveč tragičnih zgodb na to temo.  

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Moj mož bi že zdavnaj imel še enega otroka, in je prav "žalosten", ker bi jaz zdaj malo počakala.
Vsakič ko mu povem, da je kakšna moja prijateljica spet noseča, mu je kar hudo.
Ja, no, raje vidim, da je tak, ker si sploh ne predstavljam kaj bi naredila, če bi bil on proti.

Pa tudi dejstvo, da bom jaz letos 31 (uf, sem stara ), on bo pa 36 že kar dobro pritiska. Če hočeva imeti 3 otroke, kar upam, da bova, potem res ne smeva preveč odlašati. Prvega sva "naredila" takoj, zdaj po moji abraziji lansko leto se pa kar neki komplicira.

No, bobek, želim ti da se pravilno odločita, karkoli to že je.
Ampak po pravici povedano meni je 2 leti kar dolga doba. Jaz sem bila pred prvo nosečnostjo nekako v taki situaciji, podiplomski študij je bil na polovici, no , vsaj vsi izpiti so bili narejeni, majhno stanovanje(pa se imamo prav fajn na naših 30 kvadratov), edino služba takrat ni bila vprašljiva. In sva se kljub temu odločila za otroka. Če bi čakala, še tega enega ne bi imela.

ko smo se odločili, smo naredili (ja vem, imeli smo srečo, da je ratalo v prvo), razlika med njima 2 leti in 3 mesece je idealna. zame. če se ne bi takrat odločila za še enega otroka, bi verjetno naš taveliki bil edinec. pri treh letih je že toliko samostojen, da postaneš komot. jaz pa sem rada komot  

vedno se bodo našli razlogi proti...poslušaj srce, vse drugo se bo porihtalo tako kot se mora

_____________________________

NE, ne grem več rodit....JASNO!?

Naja, midve sva si res podobni...  Jaz sem sicer 26, Aneja sem imela pri 24, sem pa še končevala fax (dodiplomski študij). Moj je tudi 26, tako da še imava kar nekaj časa; si pa tudi želiva 3.

Saj 2 leti JE dolga doba  Pa se mi ni zdela pred nekaj meseci, ko sem se odločila (budalo jaz!) ne za magistrski študij, ampak celo za doktorskega in zdaj je kar je... Ko sem rodila sem imela še za naredit 3 izpite + 2 kolokvija + diplomo (diplomski seminar sem naredila že v nosečnosti) in ti izpiti so bili prava muka, diploma pa je šla kar hitro... Seveda moram upoštevat dejstvo, da je bil takrat Anej še majhen in je veliko spal, zdaj pa bo norel okrog, jaz bom ujčkala bebico IN pisala doktorsko dizertacijo, ampak vsaj izpite bi rada naredila pred nosečnostjo...

Vaše stanovanje je (ali je bilo?) veliko 30 m2???  Zakaj se pa jaz pritožujem? Mi imamo 54 m2, iščeva pa 3-sobno...



_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Ko sva se midva pogovarjala še o enem otroku, sem bila že od samih besed .  
Za 2. pa sva se odločila, ker sem zaradi prve    ostala brez službe (partnerjeva tedanja plača je bila bolj boga, kot ne, moja pa lepa, a sem se raje odločila za ), sva bila oba mnenja, da čez 3-4 leta (ko bi se odločila še za enega otroka), nočem zopet reskirat službe- in sem že bila noseča. Pa odkito povem, ni bilo tako hudo.
Odloči se pa sama. Jaz svojih odločitev (tudi v 3. ) nisem nikoli obžalovala.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.