Ojla!

Mene pa znima, zakaj starši govorimo npr:mi smo pa stari 6 mesecev, mi jemo, mi spimo, mi smo dobili zobek, če pa v bistvu govorimo samo o otroku?
Jaz sem se enih parkrat ujela, da sem to rekla in mi je blo ful smešno...Potem sem bila malo bolj pozorna in sem ugotovila, da ful staršev tako govori. Nekaj se spomnim tako čist megleno, da sem nekje prebrala, da je to zato, ker starši premalo dojemajo svoje otroke kot svojo lastno osebnost, da so v bistvu v preveliki simbiozi z njim.
Zanima me, če se strinjate s tem? Zakaj mislite, da vi govorite na tak način? Ali je morda do določene starosti otroka to nekako normalno? Do katere starosti?

Hvala za vaša razmišljanja.

Zame to ni normalno, da rečem npr. dobili smo 1. zobek - valjd, da rečem, moj  je dobil prvi zobek.
Množino uporabim le npr. pri rojstnih dnevih, ko rečem, da praznujemo, ker ima  RD. Vse ostalo govorit v množini pa mi je čisto mimo.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Sem se tako nasmejala, saj mi hodijo že nekaj časa prav iste misli po glavi.
Jaz se tudi zalotim, ko govorim midva in se sprašujem če je prav. Seveda je, do določene starosti, no ne ravno do 35 leta . Po moje s časoma to mine, saj se otrok naravno začne distancirati od staršev, predvsem pa začne sam odgovarjati na določena vprašanja, tako da nimamo več možnosti, da bi govorili midva.

lp

jaz tudi rečem
mi imamo krče
morda ker zaradi njih vsi trpimo

Meni je: mi ne kakamo, mi imamo plenice,  mi jemo kašice, mi jokamo, mi znamo to pa to......milo rečeno bebasto in takega besednjaka nisem nikoli uporabljala.

Sem se že tudi zalotila in sem se zdela v istem momentu sama sebi trapasta. Mislim, da to sploh ni dobro za razvoj otrokove samozavesti, sploh če nas sliši, ko tako govorimo.

Prav tako ni dobro, da svoje partnerje poimenujemo z "ati" ali "mami" - sem pred nekaj dnevi v Oni prebrala en članek in se odločila, da teh neumnosti ne bom več počela!

Jaz sem se pa zalotila, da govorim: "naša je stara dve leti, naša ima še plenice, itd... Kot da bi nas bilo celo pleme ali rodbina. Morala bi reči: "moja" ali pa vsaj "najina", a ne.

_____________________________

ojej!

Ne govorim v množini, mi je hecno. In ko se kak tak post odpre ala "Dobili smo prvi zobek"  se komaj zadržim, da ne vprašam, kako da starša pri svojih letih še nista imela zobov  Ma ja, sej zarad bolečin pri otroku vsi trpimo, sam mi je vseeno mimo tako govorjenje.

Mene pa ne moti. Vem da če se poglobiš v to zveni smešno in čudno, ampak me še vedno ne moti. Vsi vemo kaj je s tem mi smo dobili zobek mišljeno.

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Se strinjam.Jaz včasih rečem,mi,večinoma pa ne.Me pa ne moti,če druge slišim,ker vsi vemo,kaj pomeni"mi".


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

se strinjam s Picolo1. Meni je tudi grozno to poslušat. Moj otrok - on/ona ima krče ali zobek ali karkoli, ne jaz ali mi vsi... Še bolj glupo mi je pa "mi smo pa noseči"... MI? In to ponavadi reče očka...

isto!

kaj šele... "stari smo 7 mesecev in uvajamo GH"

Me ne moti, nepomembno.Recimo, da reče mama diplomirali smo, ko diplomiraš.Ja in?

Hecno.

Diplomirali smo?
To je pa še bolj hecno.

Jaz tudi ne uporabljam množine - je nikoli nisem in je še vedno ne. Ja, rečem: naš je imel krče, naš je pa dobil zobek takrat in takrat, ampak ker nekako gledam na nas kot na družino - se pravi midva z možem in tamal - se pravi "mi". Ravno tako sva se z možem že pred rojstvom pogovorila o tem, da midva se med sabo ne bova klicala "mami" in "ati" - ne, to je na otroku, da naju bo tako klical, midva se pač kličeva po imenih oz. ljubkovalnih vzdevkih, kakršni koli že so. In z otrokom že od vsega začetka govoriva "normalno" - brez pomanjševalnic - papal, pupal, lulčkal, kakcal....  Najbolj me razkuri, ko mu babi reče: a ti krivka (kri) teče? Joj, k bi jo najraje nekam sunila - ampak ne morem, ker nam ga čuva  Sicer je to še najmanj, ampak včasih mi res pritisk dvigne.

Meni pa se to ne zdi nič čudnega in nenormalnega. Meni se zdi, da smo od začetka s svojimi dojenčki pač v neki simbiozi in tako močno povezani... ja valda, da rečeš "mi pa še ne spimo", saj zato če otrok ne spi res ne spijo niti starši (no kakšni očetje še uspejo prespati, mame pa prav gotovo ne). 
In če reče mož "noseči smo" se mi zdi kvečjemu fino, da se tudi on tako poistoveti s tem stanjem in se tako pripravlja na prihod .
Bolj bedasto se mi zdi to, kako se nekaterim zdi vse butasto in tako radi sodijo druge.

Točno tako.

Se strinjam. LJudi v modernih časih vse po vrsti moti. Totalna nestrpnost veje povsod in to za najmanjše malenkosti. Mene prav nič ne moti, če kdo kliče otroka kaj vem že kako. Sem vprašala enkrat moje otroke v šoli, če jih moti, da jih kličem s pomanjševalnicami včasih (ker ste se tolk zgražale nad tem enkrat). So me gledali, kot da sem iz hruške padla pa rekli, kako si to mislim, da to pa ja nikogar ne moti,d a to je znak, da jih imam rada - pa še prav imajo - odrasle motijo take reči, bog ve zakaj, ampak motijo jih zgleda.  

Ne moti me, če reče kdo naša bejba (sama tudi tako rečem, pa valjda da ni samo moja, je tudi sama svoje, pa od babice, brata...), pa gotovo sem kdaj rekla tudi, da smo rodili, ali da so rodili ker s tem ne misliš konkretno osebo, ki je rodila, ampak da "so rodili pri tisti in tisti hiši" ali pri tisti in tisti družini, da so dobili dojenčka - to je pogovorni jezik, "lublanščina - ku čis pu dumač uprašaš, a ste že rudil"? Pa dokler me ne motijo ostali dialekti res ne vem zakaj bi me materni pogovorni jezik, ali pa zakaj bi koga motil moj materni jezik, ker tako smo govorili pri nas doma že davno tega  - pa da ne boste mislile kolikokrat sem morala mojemu štajercu razložit, da on reče po materino: boma šla, boma kaj vem kaj, ker tako pač govori, jaz pa po materino bojo rudil, ker tako pač govorimo v naših krajih. To je stvar sprejemanja drugačnosti. In obešanje na dobesedne prevode nima smisla. Jaz nikdar ne rečem vstani se, pa idi, ker to ni moj materni jezik. Rekla bom Ustan pa pejt, pa tudi ne razumem, kaj tisti se dela pri vstani niti kaj beseda idi dela v slovenskem jeziku - ampak je materni pogovorni jezik mnogih slovencev. Torej bodimo strpni prosim. Malenkosti nas delajo srečne in malenkosti ti lahko zagrenijo lajf, če se obešaš nanje. Pustimo ljudi govorit, kakor jim paše, četudi jezika ne razumemo.  

Pojma nimam.

Kaj veš, mogoče pa so res.
Glede na samostojnost današnje mularije ni dvakrat za reč, da se kakšna mama ne uči skupaj s sinkotom in do poznih nočnih ur utrjuje snov pred izpitom.

Ah, ženske, ženske...

Mislim, da se obremnjujete z brezveznimi stvarmi.. Pa kaj če nekdo reče, mi jemo, mi spimo, ..... Delajte s svojim življenjem, govorite, kakor želite, pustite drugim, da tudi oni govorijo, kar oni želijo..

Kdo se obremenjuje? Meni je to samo zelo hecno  Ni pa da razmišljam cele dneve o tem, kako kdo kaj govori.
Sicer pa, avtorica teme je vprašala in je dobila odgovore. Pa mislim, da to ni nestrpnost. Smo pač drugačni in vsak drugače sprejema in dojema svojega otroka.