Sama sem še na začetku vseh teh postopkov, sicer dve leti že neuspešno poskušava, pa me zdaj bolj muči občutek neuspeha, da mi ne gre. Vse nama štima, otrok pa noče prit. Ve ste vse šle takoj v postopke (jaz sem namreč enkrat že prestavila termin), vam ni bilo vse skupaj preveč tehnično, rutinsko, zdravniško? Mene moti, da se bom z zdravnikom morala pogovarjat o tem, kdaj naj seksam, na ukaz. Same niste imele nikoli nobenih pomislekov, da če ne gre naravno, ti pač ni usojeno?

malo se sprosti in pusti, da te tok življenja odnese sovjo pot. Ti verjamem, da je to psihično zelooo naporno. Tudi zate bo posijal sonček. Držim ti pesti, da prav kamlu posije.

ne obupaj.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

tudi jaz mislim,da malo vse skupaj pozabi in se sprosti,,ne misli na druge,ko ti bo namenjeno,ti bo..glede zdravnikov in ukazov pa naj te ne skrbi,ker ti bodo samo pomagali do tvojega otroka,zato kar pogumno na pregled,,
veliko sreče

Ne, ker potem ne bi "izumili" IVF.

Najlažje je reči, da se sprosti. Ampak ko po nekaj letih ne gre in ne gre, se ne moreš sprostiti. Vem iz lastnih izkuenj. Poizkušala sva dve leti, nato sem šla na laparoskopijo, pa potem še dve leti poizkušala, pa ni bilo nič. Ko sem prišla na vrsto za IVF, v prvem poskusu ni uspelo, nato pa sem zanosila po naravni poti. Ker sem se sprostila . Zdaj po drugi laparoskopiji pričakujem že drugega otroka, tako da kar korajžno na postopke, ki ti lahko omogočijo, da postaneš mamica kakšnemu ljubkemu angelčku. Držim peti zate!!!

Gala, točno to. Midva sva bila celo leto sproščena, pa ni šlo. Zdaj po dveh letih pa je malo težko. Tebi so delali laparoskopijo - mi malo opišeš, kaj je to? Pače ti ni preveč osebno, koliko si bila stara, ko sta začela "delati"?

Otroka sva si zaželela, ko sem imela 23 let, takoj po poroki sva začela 'delati na tem'. Hči se je rodila tik pred mojim 29. rojstnim dnem, potem pa sva se odločila, da bi naredila malo pavze, ker pa potem ko sva se odločila za otroka, ni nič uspelo, sem šla spet na laparoskopijo. Moja diagnoza je endometrioza - zarastline v jajcevodih, ki s svojo sestavo uničujejo semenčeca. Tako da ko so mi jih odstranili, ovire za zanositev ni bilo več. Zberi pogum in se odpravi na predvidene postopke, saj je nagrada preveč lepa, da bi obupala že na pol poti!

Ja, tako sva že odločena, da greva na preiskave, samo je to šele junija... Do takrat pa bova verjetno še poskušala...

Nič od tega se nisem spraševala, nobenih pomislekov in prav vesela sem bila do nebes in nazaj, ko smo vstopili v prvi postopek, končno bomo ujčkali- ja pa ja de , sem tako surlo dobla po prvem neuspešnem postopku. Šele v 6 smo prišli do . Tak da hvala bogu, da se nisem spraševala, imela pomisleke, se silila z naravno potjo in čakala na naravni čudež, ker bi najbrž lahk še 100000 let čakala na .  Otrok je najin, narejen iz ljubezni, ljubiva ga neskončno in ne vem zakaj bi bil sploh drugačen od tistih ki so narejeni s spolnim odnosom.
Življenje si krojimo sami in pravtako usodo, če se podaš v usodo, da ti otrok ni usojen, pol ga pač nimaš in živiš brez njega, če pa se podaš v usodo, da si želiš in hočeš otroka, pa te v življenju čaka druga usoda skupaj z otrokom- družinsko življenje

Draga Hana,
grem v 6. ICSI, kar pomeni, da še sexam ne na ukaz .. vse je tehnično  in z enim samim namenom, zanosit, donosit otročka. Ko bo cilj dosežen, mi verjami, da način ne bo več pomemben. Seveda je težko, te pobije in še in še ... zato počasi razviješ način, kako polniti batarije, od kod črpati optimizem. Eden je gotovo tale forum.

tudi jaz imam take črne misli, ko sem obupana...nisi edina. ravmo včeraj se mi je odpulilo, pa še mati mi je najedala in sem pobrala ključe in odpeljala kar nekam...pristala v mc donaldsu..drgage nahrlulila po telefonu, on pa meni samo : kje si, da pridem tja....in pol sem se fajn najedla in gledala v luft....in se malo sprostila...

danes sem pa ko roža bila...

so taki dnevi....nimam odgovora zakaj ne rata ne za tebe, ne za kaki drug par...v bistvu za nbenega ki si srčno želi, in se trudi......

ampak vsaj k dragemu se stisnem, on me tolaži, čeprav vseh teh čustev ne doživlja tak močno ko jaz, ampak se vseeno trudi in mi stoji ob strani...in sem srečna, da nisem sama v tem, da sva skupaj...čeprav je boleče...