No, pa smo tam. Danes grem v vrtec po mojega dvoletnika in srečam njegovo vzgojiteljico. Me potegne stran in mi vljudno pove, da naš mulc že dobre 2 tedna tepe druge otroke. Sicer je dejala, da mali ni agresiven ampak udari pa. In seveda mu potem drugi ne ostanejo dolžni. Pravi, da se z njim pogovarjajo, da to ni lepo in da tega ne sme početi, ampak se ga očitno nič ne prime. In to mi pove šele po 2 tednih

Z  sva se o tem potem danes pogovorila z njim, mu razložila, da to, kar počne ni lepo, da otroke to boli in da je on tudi žalosten, če ga kdo udari. Obljubil nama je, da tega ne bo več počel ampak enostavno ne verjamem, da se bo tega tudi držal. Očitno bo vsak dan na sporedu pogovor o lepem vedenju v vrtcu. Moram še dodat, da doma mulca ne tepemo (no, včasih pade kakšna vzgojna po riti) niti on ne tepoe drugih otrok, če pridejo na obisk oz. gremo mi kam.

Upam, da je to trenutna faza in da mine.

Sedaj me pa zanima, kako ste tiste, ki imate podobne izkušnje, reševale ta problem?

Če ti ne vrjameš lastnemu otroku- kako mu naj drugi?

Zame vzgoja ni ena po riti- otrok se od tega bolj mal nauči.

Mislim, da je to samo faza, ki bo kmal minila.

A ti pa verjameš dveletniku? Saj ni poanta v verjeti otroku, ampak v dejstvu, da se tako majhen otrok hitro spozabi, da se še ni sposoben toliko obvladovati, da bo neke obljube držal na daljši rok.

benika, moj fantek je pri 18 mesecih vse otroke napadal iz čistega mira, da mi je bilo kmalu nerodno iti z njim na otroško igrišče. Seveda je bil vsakič kregan, ampak minilo je pa kar samo od sebe.

A sem mogoče rekla, da ga tako vzgajam? Pokaži mi starša, katerega otrok ni nikoli dobil ene po riti  Prosim te, dokler nimaš svojih otrok, ne pametuj.

In ne, dvoletniku res ne verjamem, da se ne bo spozabil in spet koga udaril.

Z razlago in vztrajnim opozarjanjem bo pokapiral, da s tem dobi negativni odziv okolice. Pa mogoče tudi z razvojem govora. Najin maxi je imel okoli 2. let tudi takšno fazo. Predvsem  takrat je udaril, ko se z besedami še ni mogel prav sporazumeti.
In ja, v tej starosti mu nima smisla verjeti, da bo držal obljubo. Pri dveh letih otroci nimajo pojma, kaj pomeni obljubiti nekaj za vedno.

Isto mislim kot Lenny. Prigovarjaj, to ne pozabi, pa bo enkrat kar minilo! Faza v razvoju, počakaj malo, boš videla kaj vse te še čaka. In še to, ja, ne, res ne moreš verjet 2-letnemu, tri-letnemu pa že!

_____________________________

Lej, jaz imam tudi edinčka in sem tudi to poslušala lani in isto sva nonštop težila in lepo razlagala malemu da se to pač ne dela. Faza je, ker išče pozornost in pri nekaterih je to pač na ta način. No, letos je zgodba druga...dobili so namreč novinčka in je moj mali sedaj tisti, ki jamra da ga ta fantič ravsa...in seveda vse ostale tudi. Kaj češ, saj bo mimo!

_____________________________

Lep pozdrav! K

Mislim, ta je pa huda - verjeti 2-letnemu otroku!! Halo?!?

Seveda, da mu ne moreš še verjeti, ker niti še sam ne razume vsega niti nima razvitih vseh potrebnih sposobnosti, da dojame, kaj je prav, kaj je obljuba...

Benika, po moje je to zgolj faza. Tudi pri naši Niki mi ni všeč, ker vse otroke (pa tudi določene odrasle) podi z besedami "proč"! In to še odločno pokaže z rokico. Mi je tudi neprijetno, ko kak otročiček pride blizu, jo prav nežno pogleda ali dotakne, ona pa grdo nazaj useka "proč"! Ampak mi ne pade na pamet kaj drugega kot to, da ji vneto prigovarjam, da se to ne dela, da so otroci žalostni, če jih na tak grd način podi proč, da tudi ona ne bi bila vesela, če bi njo kdo takole grdo obravnaval...

In ja - če ne gre drugače (resda bolj skrajni primeri) dobi tudi malce po ritki (pravzaprav po pamperski, ker smo še pleničarji). Res mi je mimo današnja "liberalna" vzgoja, ko se kao ne sme otroka tepsti, ne smeš povzdigniti glasu, ne smeš ne vem česa še.... ah, bedarija, res.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

No jst sem kak mesec nazaj čist obupano spraševala,ker ga je moj mulc tud nekaj sračkal v vrtcu. Temu primerno je zrasel tud doma in sem tud jest kako pokasirala.Potem sem zaorala in vzela vajeti v roke. Nej ga bluzijo kar ga hočjo, pri mojem ena na rit pač vžge in tako 2x premisli, če se mu splača pametovat. S tem,da samo ena na rit res ne zaleže, treba je potem vse držat v zastavljenem, če ne ni nč. Zej se je umiril in je spet priden fantek. Očitno res rabi mal tršo roko in trdno začrtane meje brez popuščanj.

Jaz imam kar bogate izkušnje s tem. Sicer je od tega že cca 4 leta, ampak takrat sem se dobesedno bala iti po otroka v vrtec, ker je bilo vedno kaj na sporedu. Najprej je imel obdobje grizenja, potem pa udarjanja oz. tepeža. Večinoma sta si bila z enim fantkom nenehno v laseh, čeprav sta bila po drugi strani velika prijatelja in sta nenehno silila eden k drugemu.
Na srečo smo se z ostalimi starši dobro razumeli, sploh s starši tega takisto problematičnega fantka, in ni bilo z nobene strani nobenih obsojanj in obtoževanj, še večjo srečo pa smo imeli s trezno vzgojiteljico, ki je znala te zadeve rešiti na fajn način.
Organizirala je "izredne" skupne govorilne ure  za naju in starša tega fantka, potem pa še za vsakega posebej. Res si je vzela čas za nas .
Dogovorili smo se o ukrepih in le-teh smo se vsi držali, tako da se je uspeh pokazal kaj kmalu. Ker sta tako moj sin kot ta njegov prijateljček izredno močna in dominantna karakterja, je bilo potrebno res tehtno premisliti, kako in kaj. Razni "pogovori" z dvoletnikom se meni zdijo čisto mimo. Seveda mu poveš, da to ni lepo in da se to ne dela, ampak kaj več od tega pa je brez veze. Potrebno je ukrepati mimo otroka (torej brez nekjega razlaganja in pojasnejvanja, zakaj, čemu itd.), vendar tako, da je efekt usmerjen prav nanj - če veš, kaj mislim.
Pri nas se je ta metoda zelo obnesla, zato ti predlagam, da če se vzgojiteljica sama ne bo "zganila", da se zganeš ti in ji sama predlagaš, da se je treba vsesti in narediti eno pametno strategijo. Glede na to, da je ona dipl, s tega področja, ji pač povej, da pričakuješ z njene strani pomoč in sodelovanje.

hja moj je imel tudi tako fazo, pa ga kar strogo primem, in zabičam naj se briga zase, ampak če ga kdo udari, naj ga klofne seveda nazaj.

Imajo pa eno malo punčko cca. 1 leto in pol ( ker je mešana skupina, razlog: premalo otrok) in kolne kot kakšen mornar, pol pa vidiš mamo,ki se smeje na ves glas zravn pa zravn govori: joj kaj ni luškana? pa kar tepe neznance, pa gleda pol mamo, če se smeje, in ja se smeje in spet govori : joj a ni luškana? mali ... to se bo tej mami to še tako maščevalo da bo jok in kričanje v bajti ko bo prepozno


_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Saj tudi vzgojiteljica pravi, da otrok ni agresiven, ampak udari pa. Potem je vse v najlepšem redu

če tepe samo v vrtcu, potem se tam dogaja nekaj, kar mu pač ni všeč. lahko išče pozornost, lahko pa ga drugi otrok provocira, on udari, drug pa v jok. pa je tvoj kriv. poizkusi se malo pogovoriti, vzgojiteljici pa povej, da doma tega ne počne in poizkusita najti vzrok njegove nezadovoljnosti.

je pa res, da ima veliko otrok to fazo tepenja in samo z vztrajnim vzorom in opozarjanjem ter iskanjem drugih možnosti izražanja se to razreši. če temu ne posvečaš pozornosti, pa se lahko razvije v agresijo.

_____________________________

iz malega zraste veliko