Tudi jaz ne vem zakaj. Sicer pa ji lahko rečeš (in tudi sebi), da boš posledice svoje odločitve nosila sama. In kaj potem, če bo imela prav?  Če ne probaš, ne veš.

Razmisli sama pri sebi. Ubogaj svojo pamet in svoje srce.
Če se boš večno spraševala "kaj pa če", ti bo čas spolzel skozi prste.
Ljudje imamo različna mnenja in skoraj vedno se bo našel kdo, ki se ne bo strinjal s tabo.
Včasih je to oseba katere strinjanje si želiš pa ga ne dobiš. Včasih je potrebno narediti tako kot je prav zate , pa čeprav drugim ni všeč.

tvoja mama rabi psihiatra.

Enostavno rabiš potrditev staršev. Občutek mam, da neskončno hrepeniš po tem, da bi te mama in oče pohvalila. Ampak zavedaj se, da ju spremenila ne boš. In po moje tudi če bi imela drugega fanta, bi bila ista pesem. Tak da moraš to nekak sprejeti in se znebiti te želje po potrditvi s strani staršev. Ampak to je samo moje mnenje.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tole je bistvo tvojega problema. Lej, starši na začetku popolnoma nadzorujejo naše odločitve: stara si 1 leto, vidiš super pisano vrečko v trgovini ali še boljše - steklen servis in veselo odracaš tja, pa te velike roke zgrabijo in odnesejo ravno v nasprotno smer. Ampak nimaš kaj, mala si in pač moraš zaupat, da ti hočejo najboljše in jih kolikortoliko ubogaš. Kasneje pa jih ubogaš vedno manj, vedno bolj misliš s svojo glavo, vendar na začetku še vedno rabiš njihovo potrditev: 2+3=5, a ne, mami? In si vesela, ko ti pokima. Potem v puberteti pa začneš iskat vzornike, modele in načine razmišljanja zunaj svoje družine in takrat ne daš prav dosti na njihovo mnenje - baje, pri meni puberteta ni bila ravno izrazita, po svoje sem že zgodaj razmišljala, ampak so mi to tudi precej pustili, tako da ne bilo takih klasičnih problemov; rabi pa vsak tako obdobje, ko izrazito kontrira, vsaj na enem področju svojim staršem, zato, da se postavi na svoje noge in si vbodoče zaupa - zaupa v svoje odločitve in je pripravljen sprejeti posledice, če so napačne.

Moja mami ni marala mojega 2. fanta, dokler sva bila skup - in to je bil zame tisti odločilni moment, da sem poslala njeno mnenje v svoji glavi nekam in delala po svoje. Zato sem hvaležna svojemu bivšemu, da je bil tak, da ga ni marala . Ne bi hotela bit zdaj z njim, sem pa zelo vesela, da sva bila skupaj, ravno zato, ker mi je to pomagalo odrast.
Hec je, da ko sva se razšla, pa ji je ratal všeč in je bila jezna, da ga nočem več nazaj - in ni marala tega, ki je zasedel njegovo mesto. Brigalo me je, kaj si ona misli in zdaj recimo se sploh spomni ne in ne bo nikoli priznala, da ga nekoč ni marala!

Ti si še ostala na tisti stopnji 2+3 =5, pričakuješ njeno potrditev svojih odločitev. Ampak počasi moraš odrast in si enostavno zaupat, da si prav izračunala. In sprejet odgovornost za posledice, če si se zmotila. To ti da v bistvu veliko moč - ker veš, da sama odgovarjaš zase.

Poroke te je pa najverjetneje strah zato, ker si pri svojih starših videla model zakona, ki ti ni ravno najbolj všeč oz. ga ne bi rada ponavljala... Ampak ni ti ga treba! lahko živiš po svoje in tvoj zakon je lahko nekaj čisto drugega kot sta imela tvoja starša! Samo ne smeš ponavaljat njunih napak, pa je.

In v bistvu ima tvoja mama prav:" ti že veš, saj si dosti stara!" Izkoristi to! Reci ji, da je res, pa da se veseliš, da te je sicer malo strah, ampak se ti zdi to prava odločitev. Boš videla, da ti bo padel kamen dol!

V bistvu te je strah posledic, če se narobe odločiš... Lej, meni je enkrat moj oče ful pomagal, ko mi je rekel samo en samcat stavek: "Lej, mlada si še, pravico imaš naredit napako, pravico imaš se zmotit. Če se zmotiš, pač ne boš dobila te službe. Pa kaj potem? Svet se ne bo podrl! Toliko že imamo, da si boš vmes našla nekaj drugega." (se je šlo za službe oz. dve službi, ki sta se mi ponujali, pa nisem vedela, kaj naj izberem, ker ni bilo odvisno samo od mene, če jo bom na koncu sploh dobila. no, na koncu sem jo dobila ).

Isto si reči ti - oz. če ti ne reče oče, ti pa jaz povem: pravico se imaš zmotit, dovoli si to. Je lažje živet s svojimi odločitvami, če si to vnaprej dovoliš, lažje jih sprejmeš in manj cagaš. Ok, recimo, da bi mela tvoja mama prav in ta fant res ne bi bil zate. In bi se poročila in imela otroka z njim. In kaj potem, če je imela prav? Najbolj črna varianta je, da se ločita, lepo, kulturno, ne pa da se tepeta, to je tvoja odločitev, kako se bosta ločila (in njegova, seveda). Ampak to je najhujše - česa te je torej strah? Pa imaš še milijon boljših variant, da se recimo oba potrudita za zakon, čeprav v bistvu nista najbolj kompatibilna partnerja, da se imata tako rada, da vama ni niti problem sprejemat kompromisov... Ali pa da enostavno vse klapa in se imata rada in se tvoja mama moti . Škoda bi bilo zapravit šanso, ni res?

Js te pa razumem,ker imam tudi sama takšno mamo,ki misli da ima vse ona prav,namesto nas bi dihala,grizla hrano,hodila v šolo....vsje in to je za znoret!Že 30 let soli pamet,ko jo vprašam za nasvet iz nje bruha sama negativa nič ni prav v vsaki stvari najde samo slabo in to je hudo.Ko enkrat živiš s takim človekom se tega nalezeš in ne zaupaš,ne da se kar preklopit na drug lajf.Vsak otrok ima rad svojo mamo in od nje pričakuje vse najboljše,ne samo graje...
Moj nasvet;veliko grdega si že požrla,požri še te njene dvome in negativne misli in si ustvari družino,ki bo topla in takšna kot jo ti nisi mogla imeti,bo težko ampak če boš delala na tem ti bo uspelo!!!!Srečno!

Sem se spraševala Ronja,kdaj boš men odpisala .Kar nekaj časa že prebiram ta forum in vedno si imela takšne odgovore ko sem se strinjala s tabo.Tako da tudi zdaj ni nič drugače .Seveda imate prav,se popolnoma strinjam z vami. Mogoče sem morala še od drugih slišat.Tako da,ja se bom poročila in kar bo bo.Seveda se bom trudila da moj zakon ne bo takšen kot od mojih staršev.In globoko v sebi vem,da se bojim poročiti prav zaradi tega.Zato punce držite pesti in 27 se kaj spomnite name .

Tvoja mama v vsem vidi nekaj slabega, zato tudi v tvojem zakonu vidi samo slabo. Pri taki materi nisi nikoli imela podpore, potem pa še vsi prepiri. Za ljudi pa je normalno, da potrebujemo podporo. Morala se boš sprijaznit, da tvoji starši niso tvoja podpora. Očitno imaš fanta, ki ti bo dal to, kar potrebuješ: podporo, razumevanje, ljubezen.... Ta trenutek razmišljaš o svoji družini, torej je čas, da jo osnuješ. Samo ti lahko daješ sebi potrditve, mogoče pa si našla človeka, ki ti  bo sposoben dajati potrditev. Vedela pa boš to samo takrat, ko vama boš za to dala možnost.
Veliko sreče, ubogaj svoje prvotne občutke, zaradi njih si pri fantu in ne razmišljaj tako, kot želi tvoja mama!

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Pozdravljene!
No morem povedat,da sva se s partnerjem odločila,da bova imela fešto v njegovem kraju in potem sem danes mami rekla,če se bo peljala z nama tja,nazaj pa s sestro in je rekla  da je ne bo.Da imam takšno družbo povabljeno,da ona se ne vidi zraven.HAAAALLLOOOO?????A je nora?Jst sem pa rekla da vredi,samo da se to ne spodobi.In mi je tako pritisk dvignal.Malo prej sva šla datum potrdit na mat.urad,pa prstane sva šla naročit,ker zdej jo pa imam dost.In ugante kaj?Spet se ne pogovarja z mano.

Čestitam za pomemben korak, ki si ga naredila!!!!!!!
Čestitam za poroko in za to, da si se odločila po lastni presoji.
Verjetno na ta način poskuša, da bi njena obveljala. Kakšno mamo bi si želela? Tako, ki bi te podpirala, ali tako ki ti bo vedno nasprotovala. Tvoja mama bo vedno iskala kaj ni vredu. Dobrih stvari ni sposobna videti, zato jih najdi sama.

_____________________________


Otroško srce je zaklad

za koz ...sem imela enako situacijo, le da ni bilo s strani mojih staršev. Žalostno, ampak tako pač je. Konec koncev bo pa najbolj žal tvoji mami...tako da - ne sekiraj se...

glede na to, da mojih "staršev" ni bilo na najino poroko in nista videla ne prve ne druge hčerke, moram reči, da se veliko preveč ubadaš z njo. Rada bi te prizadela, da te bo grizla vest in da se boš na koncu zatekla k njej. Tebe pa je očitno bolj strah, kaj če se odnos s tvojim bodočim možem skrha in boš morala rečt mami, da je imela prav (čeprav ni imela, saj si sama odgovorna za svoje življenje)...

Jaz bi tukaj potegnil črto in rekel, ko bo dovolj trpela, da te je izgubila, te bo že poiskala, tebi pa je mnogo bolje brez takšnega balasta, pa naj bo družina še takšna huda vrednota, si nekateri ne zaslužijo, da jim rečemo starši...

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

Hojla!

marskaj pametnega so ti ze napisale.

Js bi rekla, da živi svoje zivljenje in se ne obremenjuj s starsi. To je začaran krog-enostavno stopi ven. pa tud če se zdiš sama sebi -oprosti izrazu- ****.

Glede poroke je pa kar velika odločitev in stresna skoraj za vse pare. Zato odrezi vse, kar te dodatno vznemirja, sploh kakšne pripombe. Dan poroke je res d dej ampak tud če ne bo kot v filmu to ni najpomebnejše. Pogovorta se kakšen dan si zelita, koga zelita ob sebi in se lepo imejta. Tisti dan naj vaju drugi strezejo.

Seveda si se prav odločila, da se poročiš. Zakaj te je pa strah pa mislim, da si si že sama odgovorila. Ker je s tabo manipulirala in ti si se ji pustila. In v mislih še vedno manipulira s teboj. Moj nasvet je, da greš stran od nje zaživeti svoje življenje. In to čimprej. In če si srečna z njim..pa saj to je bistvo, kajne? Mogoče so pa drugi samo fouš tvoji sreči. Pa da se oziraš na druge...mar nisi s tem že podedovala materine vzorce. Res skrajni čas, da greš oziroma bolje rečeno; MORAŠ!
Prav je, da spoštuješ starše, samo to mora biti obojestransko, kajne? Me pa tvoja mami čist spominja na mojo.

< Sporočilo je popravil decembrka -- 27.11.2008 12:04:01 >

Vzami jo takšno kot je! Če je ne bo na poroko je ne bo! Imam strica, ki je na poroki svojega sina naredil podobno. No, on (ta stric) ima občutek, da se svet vrti samo okoli njega. Sicer ima sina rad, tudi z snaho je (in je tudi takrat bil) zelo zadovoljen, ampak bog ne daj, da mu kdo reče nepravo besedo. No to se je zgodilo ravno na poroki, mu je svakinja nekaj rekla - pa nič žaljivega, samo komentar, ki mu ni bil všeč , no tip se je sredi kosila vstal in šel PEŠ (10 km) domov. Bratranec je bil na začetku malo užaljen, ampak na srečo je le ugotovil, da je to njegov dan in da ga ne bo nič uničilo. Stric je pač takšne narave in če se je tako odločil OK. Sem pa prepričana, da je stric v tistem trenutku bolj "trpel" kot pa sin (bratranec).


Tako da ne sekiraj se, ne obremenjuj se! To bo tvoj dan, mogoče bo na tvoj poročni dan še snežilo in bo poroka še bolj čarobna