Pocasi dobivam pogum ,da vam zaupam svojo zgodbo....Boli me ,ko pisem a mi pomaga ,saj se mi zdi,da sta moji dve deklici tako prisotni in da sta tukaj..da obstajata...da nista le plod moje domisljije...

Jokali smo od srece,ko je ginekologinja potrdila nosecnost...bila sem najbolj srecna na svetu ..in novica da sta dve pikici ...nas je presenetila...Pocutila sem se tako posebno ,tako drugacno od vseh drugih...Kljub zacetnim tezavam,izcedkom smo nadaljevali pot s pomocjo inekcij.Ni me bolelo ,saj sem vedela ,da bo le pomagalo.
Dnevi so bili se lepsi ,ko se je moje pocutje se izboljsalo...jedla sem zelenjavo in sadje...telovadila v bazenu,se sproscala in uzivala.
Ginekkologinja me je opozorila ,da sem v rizicni nosecnosti,da ob dveh otrockih moram se posebej paziti...Vse nasvete sem upostevala in vsak UZ upala,da sta vredu,da migata ,mahata in da srcek bije.
Po drugi morfoloski,pri 22.tednih me je ginekolog napotil k specialistu za enjajcne dvojcke...Bila sem v strahu a pripravljena narediti vse.Ker je bil petek zvecer sem morala pocakati na ponedeljek...morda je bilo to usojeno?kaj bi bilo ce bi bil ta dan cetrtek?vsa ta vprasanja mi skacejo po glavi...
V petek zvecer sem zacutila bolecine...vendar nisem posvecala nobene pozornosti..vse do ponedeljka zjutraj ,ko celo noc nisem spala...Sla sem k ginekologinji in ta me je napotila takoj v bolnico...pocila mi je membrana...se vedno nisem dojemala situacije....Sprejeli so me na oddelek in mi dali spasmex...proti krcem...Situacija se je pocasi zacela umirjati..vse dokler...dokler nisem zacutila grozno bolecino,ki se je samo stopnjevala....kako sem se zavedala,dda je zacetek konca....Kmalu nisem morala vec prenasati bolecin,popadkov,zacela sem kricati...odpeljali so me v porodno,z mano je bila tasca,ki je medicinska sestra in me drzala za roko....za vedno ji bom hvalezna,da mi je stala ob strani....
Daj,daj pritisni so mi dejali in rodila se je drobckana ,vsa bleda Cristina in malo kasneje se mal vecja in vsa temna Roberta.V solzah sem jih videla na dalec in jokala sem in sse sprasevala....zakaj se o dogaja prav meni?
Telesna bolecin je izginila a ostala je psihicna...boli me srce,ko se spominjam na ta vecer...vsak ponedeljek ob 20.uri pomislim nanju...prihaja 4.teden odkar ju ni vec....iscem odgovore na moja vprasanja...zakaj zakaj zakaj?
Ko so me vprasali ,ce bi ju hotela videti,mi je moz svetoval,da naj raje ne grem....strah me je bilo zato sem upostevala njegov nasvet....sedaj mi je zal...morala bi ju videti,se posloviti,se opraviciti,pocutim se krivo,rada bi ju stisnila v objem in jima rekla,da bo vse v redu,da sem njuna mamica in ,da ne mine dan,da ne bosta v mojih misli.

Ne jocem vsak dan...pobiram se...odkar se poznam,se zavedam ,da sem mocna kot oseba...zgleda ,da so me predhodne izkusnje naredile mocno.K sreci imam moza,ki me podpira 100%,ki ve kdaj imam slabe dni,me zna potolaziti in mi vliti moc.Brez njega bi blo huje.
Misliva na naslednjo nosecnost in si jo zeliva cimprej...ne bo nadomestila moji dve deklici ,zavedam se,da je vsaka nosecnost nekaj posebnega...zivim z mislijo,da me moji dve gledata z neba in mi mahata.Jaz pa vsako nedeljo prizgem svecki .

Za vse ,ki ste prebrale mojo zgodbo in ki boste pripisale kaksen komentar se zahvaljujem iz vsega srca; tako vem da sta moji dve puncki blizu mene in da enostavno sta.

Lp Lejca
( Cristina in Roberta rada vaju imam.)

bodi močna sta ves čas z vama


_____________________________

po kresi se dan obesi

V takem primeru res težko rečem kaj koristnega. Jokam jokam jokam... skupaj s tabo. In ti želim vse dobro. Bodi močna.

_____________________________

Na koncu je vedno dobro. Če ni dobro, še ni konec.

Prebrala sem tvojo zgodbo in me kar srh spreletava. Kako je šele tebi?
Srčno ti želim, da se ti želja po otročku čimprej izpolni in ti vsaj delno zapolni praznino, ki je ostala za tvojima punčkama.


_____________________________

Največja sreča so otročki, zato sem srečna petkrat.

Lejca,
kar solze so se mi nabale v oceh ob prebiranju tvoje zgodbe. Sem kar brez besed in ne vem, kaj bi ti lahko napisala v tolazbo, razen to, da bodi mocna.

Lp,
Lotty  

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Izjoči svojo bolečino

Tvoja dva te čuvata

Lejca, skoraj  kot bi brala svojo zgodbo...tedni se poklapajo, samo jaz nisem prej ničesar vedela...grozno je...grozno in po enem letu še vedno boli...

Žal mi je...ampak ne morem več pisat...
in še enkrat resnično mi je žal da se ti je to zgodilo...

_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

Lejca, ob branju tvoje tragdije jokam. Nimam besed za tvojo izgubo, za neizmerljivo bolečino. Samo srečno ti želim naprej. Enkrat bo lažje, enkrat pride tudi sreča, veselje, tudi otroški jok v tvoje naročje. Do takrat pa te bosta čuvali dve prečudoviti deklici, ki si jima dala vso svojo ljubezen, vso sebe.

Mislila bom na vas, ti se pa še javi. Ko ti bohudo, ko ti bo nevzdržno in ko ti bo lepo.

Iskreno sožalje tebi, očku in vsem tvojim.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Resnično mi je žal zate.Tudi jaz imam svojega angela v nebesih,in vem,kako hudo ti je.Lahko ti rečem le,da bo čas za vse prinesel lažjo jutro,ampak naši otroci bodo z nami za vedno.Naše zvezdice na nebu.

Drži se in vedi,da nisi sama!

 lejca..meni se solzijo oči..in mi je hudo..vendar kot so že prej napisale...drži se in nisi sama!!

želim ti vso srečo in vse dobro!

Saj ne najdem besed......                        

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Grozno... S cmokom v grlu in na robu solz iščem besede, pa jih ne najdem.




_____________________________

Ponosna mamica dveh navihanih zakladkov, Nika in Vite.

tudi moj  Nežka je nekje.....

_____________________________

...vox populi...

Lejca!
Resnično čutim s tabo in dobro pozam tvojo bolečino in vsa tvoja vprašanja.Težki in hudi časi so to.Tudi sama še vedno pogrešam svojo punčko,ki se je poslovila v 21t moje .Hrati pa se zraven spomim tudi ostalih mojih pikic,ki so med zvezdicami.Vzami si čas,joči in žaluj,kajti taka izguba resnično v človeku pusti večno brazgotino.Čas bo počasi ublažil tvojo veliko bolečino,vendar izbrisal je ne bo nikol in vsi naši angelčki bodo za vedno živeli v naših srcih.Pravijo,da tam kjer so,da jim je lepo,da se igrajo in smehljajo,a kaj,ko naša srca jih nenehno iščejo in jočejo.

Rada bi ti napisala nekaj v tolažbo,rada bi ti dala besede,s katerimi bi ti vsaj malo umilila bolečino tvojega srca,vendar pri vsem tem ima le čas največjo vlogo,s časom je bolečina manjša ,a nikoli čisto ne popusti,vsaj pri meni še ni,še vedno me boli.....
Drži se,draga lejca in želim ti resnično veliko moči in da v tvoj srček kmalu posije sonček.
Sočustvujem s tabo in objem zate!

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

RES MI JE HUDO ZATE PREPROSTO NE NAJDEM BESED

Ojoj... Žalostno...

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Jočem s teboj.  Tvoji dve punčki vesta, da ju imaš rada in da si njuna pogumna mamica, ki se mora spopadati s tako bolečino. Ponosni sta nate in ne očitaj si, da se nisi poslovila od njiju, onidve vesta, kako ju imaš rada. Pogovarjaj se vsak dan z njima in lažje ti bo, pri tem pa misli na to, da te slišita in čuvata.
Bodi močna in vedi, da boš tu gor vedno našla tolažbo z naše strani.

Iskreno mi je žal za tvojo izkušnjo. Dekleta so že povedala, da čas zelo pomaga, kljub temu spomin ostane.
Vendar za vsakim slabim pride tudi dobro in prerpičana sem, da ti bosta tvoji  v prihodnosti stali ob strani. Ne obžaluj odločitve, da ju nisi videla, kajti prepričana sem, da razumeta.
Želim ti, da ti v kratki prihodnosti posije sonce.

 Iskrene sožalje  . Žalost in solze sta me preplavila. Niti približno ne vem kako se počutiš, vem pa, da vaju tvoja angelčka  gledata in čuvata in da bosta čuvala tudi vajine prihajajoče otročke.
Bodi močna, vzami si čas za žalovanje in ne se krivit, prepričana sem, da tvoja angelčka vesta, da si dobra mama

Lejci, nasi angelcki se skupaj igraje am nekje za mavrico pisano in jim je lepo .. Lepo jim je tudi, ker na njih se vedno mislijo mamice in ociji in to vedo. Vedo, da smo jih tezko pricakovali, da smo jih in jih imamo radi, kljub temu, da nam usoda ni bila naklonjena.
Odgovorov na   Zakaj zal ni, pomiritev moras najto v sebi, pedvsem tako da bos slej kot prej sprejela kar se ti je zgodilo in se poslovila od pikic, ti pa sla novim ciljem na proti. Spomin in tvoja anglecka pa bosta zmeraj s tabo.

Hvala, da si zbrala toliko poguma in moci, da si nam zaupala zgodbo in cestitam ti, ker je to velik korak na poti zalovanja

lejca, jaz sem se od svoje  poslovila lani v 20. tednu . Vem, kako zelo hud ti je in sočustvujem s tabo. Zdaj ko si začela govoriti o tem, pa bo vedno lažej. meni je najbolj pomagalo, da sem povedala vse kar sem razmišljala, da nisem nič tiščala v sebi. Tako je bolečina postajala manjša. Pozabiti pa tega ne moreš nikoli. Tudi jaz vsako nedeljo prižigam svečko za svojega angelčka. Ne mine dan, da ne bi razmišljala o moji punčki. Čeprav sem se jaz sama odločila za UPN, kee ja imela  DS, pa vseeno izguba boli. Žal, nisem bila tako močna, da bi lahko živela z otrkom, ki ima DS. Ne bi prenesla, da bi jo gledala, kako trpi in ji ne morem pomagati. Tolaži me misel, da sem svoji punčki prikrajšala veliko trpljenja, sevada pa tudi vsem nam.
Naši angelčki nas čuvajo. Čuvali bodo tudi tebe in tvoje bodoče , ko boš spet . Le pogumno naprej in prišla boš do svojega cilja.
LP

_____________________________

lana38

Lejca
Ne znam si predstavljati te bolečine, so mi pa tekle solze po obrazu, ko sem brala tvojo zgodbo.
Moraš biti močna, moraš misliti pozitivno, saj imaš dve princeski med angelčki, ki sta srečni v nekem drugem svetu. Danes je Velika noč in bom posebej molila za tvoji dve deklici.