Pozdravljene!
Končno sem uspela skočit malce na RR-imamo toliko dela sami s sabo!:)
No, naj opišem mojo porodno izkušnjo :
12.4. sem imela CTG, ki ni pokazal popolnoma NIČ! Na naslednjega so me naročili že naslednji dan in spet ni pokazal NIČ...
Ko me je pregledal G, je izjavil, da to bo pa zelo, zelo kmalu-najkasneje "danes popoldne"!:zmeden:
Jaz sem se oblekla in rekla sestri, če grem lahko domov... Ona se je pa smejat začela in rekla : Ne, ne, bomo kar zrihtal! Mene bi kmalu kap!
Z možekom nisva pričakovala ta dan, ker pač pričakuješ, da se neko "dogajanje" pa vidi nekje-vsaj kakšen mini hribček na CTGju...:zmeden2:
Tudi Uroša (možek) bi kmalu kap, ker mu je rekel G, ko je prišel iz sobe : Bo, bo!! Bomo zrihtal!
Ko sem prišla iz sobe še jaz, sem mogla najprej njega malce pomiriti:), da je uspel peljati se domov po mojo torbo s "potrebščinami" in se pripeljati še nazaj (mu ni blo nič jasno).
Mene so ta čas preoblekli, obrili, klistirali in popisali en kup papirjev.
Vse ta čas sem se čudila...kaj za :hudicek: jaz počnem tam v porodni sobi, če nič ni.
Ampak so rekli, da je "zrelo" za porod!! Bodo že vedeli...
Istočasno je bila sprejeta še ena punca, ki pa je vedela, da ji bodo porod sprožili ta dan.
Obema so dali naenkrat umetne popadke, ob 11h! Te začetne popadke sem preživela kar na žogi-mi je pasalo, ko je blo tko mehko za sedet!
Vmes so naju obe še malce odklopili in ta čas smo se šetkale po hodniku, klepetali smo vsi štirje (tudi partnerja zraven), ipd.
Hvala bogu za vse to, da sem malce pozabila zakaj sem pravzaprav tam! :)
Potem so naju priklopili nazaj in okrog 14.30h so se začeli kar hujši popadki-nekje na 3-5 minut.
Te sem predihavala kar v postelji, ker mi kaj drugega že ni niti ustrezalo!
Vmes sem dobila še svečko za zmehčanje materničnega vratu.
Res vesela sem, da je bil z mano moj možek!!!:love:
Bral je moje misli, želje in se ravnal točno tako kot mi je pasalo-kar pa tiste trenutke niti ni bilo lahko!! En popadek mi je grozno pasalo, da me masira po križu, že naslednjega mi je šlo vse to na živce in me je "moral" samo za roko držati! Res sem mu hvaležna!!:love:
Ob cca. 15.30h pa so se začeli tisti hudi popadki-kar na 2 minuti!! Jaz sem mislila, da me bo pobralo. Babica pa mi razlaga, da ne smem še potisniti, ker še nisem dovolj odprta...itd. itd. itd.
Sem si mislila : Pa kaj za :hudicek: mi to zdaj razlagaš!??!!? Ampak je pomagalo!!
Z njeno in moževo pomočjo sem predihala še tiste hude popadke, ampak na koncu res nisem mogla več in mož je moral po babico, ker me je res groooznooo že vse "tiščalo dol". Sem mislila, da bo mali kar sam ven pokukal...
Hvala bogu sem slišala odrešilne besede babice, ki je rekla, da zdaj bomo pa pritiskali!! :bravo:
Ko sem pritisnila prvič, sem se dobesedno ustrašila, ker je zabolelo in sem nehala pritiskat :ups:.
In potem sem "ugotovila", da moraš v bistvu "delati z bolečino"-ko pritisneš sicer zaboli, ampak si bližje "cilju"!!:bravo:
Babica me je izredno spodbujala, 2 sestri sta mi držali noge in mož mi je med potiskanjem podpiral glavo!
Presredek so mi prerezali in ko je pokukala ven glavica, je bilo vse drugo "mala malica"!
Posebej porod posteljice sploh čutila nisem.
In smo preživeli! Na mojem trebuščku se je znašel najlepši fantek na svetu!!!:love::duda::angel:
Ne bom rekla, da sem bolečino in vse to pozabila, bi/bom! pa preživela še enkrat, če se bomo odločili za to!!
Za tak zakladek, ki ga "dobiš" za ves ta napor, se splača potrpeti!!!:bravo:
Šivi spodaj so me nekaj časa še presneto boleli, ampak se preživi-s pomočjo "šlaufka" za plavanje in občasno kakega Lekadola!
Edino kar me je jezilo, da sem po porodu fasala hemeroide in me je potem to bolelo bolj kot šivi!:grrr::(
Naj na koncu te "zgodbe" pohvalim še vse sestre in babice v porodnišnici Trbovlje!! Res so super! :bravo: Pripravljene pomagati v vsakem trenutku! Res take "človeške" osebe (no, razen ene...).
Veliko pomeni, če ti skozi te začetne korake nekdo pomaga, ker vsega pa res še ne znaš...posebej, če je prvič...
Zdaj smo doma! Crkljamo se, crkljamo in razvajamo!
Res je luštno in lepo!:love::bravo:9nebesa
Zdaj, ko razmislim.....vse premalokrat se to zgodi v življenju ženske---tako nosečnost kot sam porod!!! Tako lepa, čustvena stvar bi se mogla zgodit kar večkrat...
Ko pa bo čas, pa prilepimo na RR še kakšno slikco našega sončka!!
Pa, pa SAŠA ( nič več :nosecka: ) in priden, mali Maj:duda:
