Sem brala zadnjič eno knjigo in sicer Otroci so iz nebes. Zdi se mi res krasna knjiga, samo nekaj me bega...Avtor v njej piše, da lahko dosežemo sodelovanje (namesto ubogati on uporablja besedo sodelovati, kar se meni osebno zdi krasno) pri otrocih največkrat že s tem, da jih vzpodbudimo in motiviramo z nagrajevanjem, veliko bolje je to, kot pa kaznovanje.
Npr. Otrok noče pospravit za sabo in namesto, da mu rečeš, da bodo šle igrače v smeti, mu rečeš, da bo npr. lahko dobil zvečer ekstra pravljico ali kaj podobnega (kar mu pač predstavlja nagrado). Meni se to zdi sicer večinoma ok, vendar me še vedno nekje globoko v sebi preganja občutek, da je to v bistvu podkupovanje (čeprav avtor v knjigi tudi pove, da veliko staršev ima tak občutek, vendar da to ni podkupovanje, ampak samo motiviranje k sodelovanju in da se otroci potem tega ne navadijo, govorim v tem smislu, da potem zahtevajo neko nagrado, da sploh kaj naredijo).

Kaj pa ve mislite o tem?
A se katera poslužuje tega sistema in kako deluje? A se otroci res ne navadijo preveč na to, da morajo potem skos dobit nekaj v zameno za to, da nekaj naredijo?

Hvala za mnenja.
Aja, če je še katera prebrala knjigo, me zanima mnenje o njej.

Hm, torej tudi mene v službi podkupujejo s tem, da mi kot motivacijo za še bolj opravljeno delo, na koncu dajo (višjo) nagrado? In jaz se pustim tako manipulirati ! Priznam, da mi je ta način ljubši, kot pa da mi odtrgajo kaj od plače, če ne bi bila zadosti učinkovita....

Drugače pa osebno bolj verjamem v nagrajevanje kot kaznovanje (ampak še nimam otrok, tako da sem "ful pametna" zdej ). Je pa res, da je vse skupaj odvisno od primera do primera. Sploh tvojem primeru bi šla na nagrajevanje. V primeru pa, če bi npr. poškodoval sosedovemu otroku igračo, pa bi ga prikrajšala par dni za kakšno risanko!

Jaz sem bila istega mnenja, namreč, da je treba nagrajevati . Pa kljub temu , da nisem za vsako stvar obljubila oz. dala nagrade moja hči sedaj za malenkosti pričakuje nagrado .Tako , da imava sedaj težke debate zakaj je treba , kaj pospravit in kaj narediti brez nagrad.Mi namreč kar reče , kaj si bom zaslužila če to pospravim? Tako , da z mojega stališča čimmanj nagrad- samo za posebne priložnosti. Pa grožnja , da gredo igrače v smeti pri nas isto pali kot nagrada.

Po moje je to motivacija, da otroku ponudiš nekaj, da nekaj naredi. Npr. v tvojem primeru pravljico. Tudi jaz moji hčerki vedno rečem, da naj pospravi npr. kocke in bova prebrali eno knjigico. Ponavadi pa že sama pride s knjigo in ji pač rečem, ok, ampak najprej pospravi.

PIcola, jaz se strinjam s tabo, da ta način ni ok, da je podkupovanje. In ne, to ni primeljivo s službo. Otrok dobi doma vse, kar moraš ti zaslužit v službi čisto zastonj. NI mu treba delat, da dobi denar za jest, ni mu treba garat, da dobi denar za wc papir, ni mu treba nič, da ima toplo vodo, niti mrdnit, da ima zakurjeno - ti pa delaš za TE reči v službi. Če hočeš kaj več plače kot osnovo, se moraš še ekstra mnogo potrudit, samo najprej moraš narediti vse osnovno. No, jaz se strinjam, da otrok dobi še kaj ekstra, če ekstra mnogo naredi, sicer pa ne. Če je naredil osnovne reči, npr. pospravil sobo, odnesel smeti, počistil svojemu zajcu kletko, potem pa je šel za dve uri ven pomagat čist tako ekstra malat očetu dile, potem si zasluži ekstra nagrado, morda ekstra izhod, ekstra ura tv-ja, ekstra ura pc-ja... kaj pa vem kaj. Za osvnoe reči pa mora vedeti, da je on del neke skupnosti, ki se ji reče družina in dokler mama in oče hodita v službo + naredita vse doma, da mora on hoditi v šolo + narediti še kaj doma, ker je to življenje.

Se absolutno strinjam, da je hvala boljša kot graja, da je dobra volja boljša kot neko nadiranje, da je boljše kakšno stvar prezreti, kot biti preveč pikolovski.....samo tukaj govorimo o osnovnih rečeh, ki jih otrok mora narediti, ker je tako prav. In narediti zastonj. Če pa že misliš kaj pogojevat, potem je boljše, če rečeš, da bo lahko šel ven iz sobe in gledat tv takoj ko bo sobo pospravil. Ali pa mu rečeš, da bo lahko takoj ko bo odnesel smeti, naprej igral igrice, prej pa pač ne bo šlo. To je v bistvu nagrada, kot nagrada mora biti. Namreč lahko počneš reči po svojih željah takoj ko nekaj obveznega narediš. Prosti čas, razporejen po njegovih željah je nagrada. Vendar ga moderni otroci kot takega ne vidijo, ker so starši zamočili s svojo vzgojo. Ker vse nagradijo, tudi osnovne reči, ki v to ne sodijo. Krive so pa tudi take knjige, ki ne sledijo času in realnosti in to je tisto, kar jaz pravim, da narobe učijo.

znanka, ki ima 3 otroke, mi je ravno zadnjič omenila, da se grejo zbiranje točk oz. nalepk (ko je kdo priden, potem sledijo nagrade itd.). najprej so zbirali tudi črne pike-torej kazni, je pa kasneje ugotovila, da je stvar veliko bolj učinkovita, če teh črnih pik nimajo (otroci se baje teh kazni bojijo in potem ni toliko učinkovito)-po novem sistemu jim za grdo obnašanje sedaj le briše pozitivne točke in tako kasneje pridejo do nagrad.

to se mi zdi čisti povzetek tega kar si prebrala v zgoraj omenjeno knjigi.

Mislim, da je v knjigi mišljena nagrada kot nekaj, kar otrok rad počne, in ne da bi kaj dejansko dobil za vsako malenkost, ki jo naredi.


_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Jaz sem z sinom zmenjena,da so določena dela normalna za naredit(pospravljanje sobe,nosit smeti v smetnjak,praznenje pomivalnega stroja,...) in imava pa dogovor,da katerokoli delo bo on sam opravil,brez,da ga jaz preganjam bo pa nagrajen in zdej vsak dan tuhta,kaj bi on delal,da bi dobil nagrado(ponavadi mu dam nekaj malega denarja) in me potem sam vpraša,kaj mi lahko pomaga,če se sam ne spomni oz. ne opazi!
Pri nas je ta način več kot uspešen,samo za dela,ki so samoumevna je treba že zelo zgodaj začet otroka preganjat in mu dat vedet,da MORA naredit-pospravit za sabo!

Pikola, se strinjam s tabo. Nagrade so super, sploh v primerjavi s kaznim, sodelovanje je super, motiviranje je super. Ampak ne v vseh situacijah in ne pri vseh otrocih.

Ni problem, če imaš vodljivega otroka. Bo hitro naredil, kar mu je naročeno, še sam pomagal in navdušeno sodeloval, samo da bo pohvaljen. Otrok z močno voljo pa je poglavje zase. Tam se lahko pretegneš, obljubiš cel svet, pa ne bo naredil NIČ, česar sam noče. Lahko deset ur obljubljaš, kako bo fajn pravljica zvečer ali karkoli že, ampak otork svojih kock ne bo pospravil, če se mu to ne bo zdelo smiselno. Ker se tisti trenutek igra, ima fajn, zakaj bi delal za nekaj, kar bo šele dobil potem, ko bo pospravil igrčake. Če pa se ima že sedaj fajn.

Domače obveznosti so zame nuja. Otrok jih ima malo, njihovo število narašča z otrokovo starostjo. Pospraviti mora igrače, si umivat roke, zobe, delat za šolo, pospraviti čevlje v omaro,... to so obveznosti, ki so nujne. Določene stvari v življenju moraš narediti, brez pardona. Nagrade za vsakodnevne obveznosti so zgolj potuha na dolgi rok.

Hja, spet odvisno od otroka.
Pri mojem starejšem kazni absolutno niso učinkovite, medtem ko nagrada v smislu " če bova sedajle hitro naredila vso nalogo, se lahko gremo še vozit s kolesom" navadno pomaga.
Pri ta mlajšemu pa nagrade niso prav učinkovite ( ker je njemu življenje itak tako fajn ) in kakšna grožnja kot " če se zdajle hitro ne slečeš in ne skopaš, danes ne bo časa za risanko " bolj pomaga.
Drugače pa, v osnovi morajo otroci starše ubogat. Osnovna pravila in zahteve morajo biti postavljene brez nagrajevanja. Pri meni je teh stvari malo ( npr. dat svoje obleke zvečer v koš za umazano perilo, imeti urejeno šolsko torbo, ubogat na sprehodu ob prometni cesti,... ), ampak so skoraj 100%.
Od otrok pa nekako ne pričakujem, da veliko delajo, ker se mi zdi, da so že tako obremenjeni.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.