Ta sobota je bila za naju nepozaben dan. Moj mož (joj, kako lepo se to sliši) me je skupaj z drugimi svati pričakal pred gradom v Račah, nato smo skupaj šli na civilni obred. Ta ni bil tako zelo ganljiv, kot je bil cerkveni, čeprav - roko na srce - je slednji bil predolgi. Žal nama je, da sva se odločila za mašo - pa dobro, saj škodilo ravno ni. Svatje so bili takrat rahlo zdolgočaseni, vendar se je razpoloženje hitro popravilo.
Všeč mi je bilo, da so bili na Račkem gradu tako zelo prijazni. Moje dete se je blazno balo, saj ni bil vajen takšne mase ljudi in je zelo jokal. Matičarka mi je rekla, da naj ga kar vredu potolažim, preden začnemo, med samim obredom pa je lahko bil v mojem naročju, tako da sploh ni bilo problemov.
Ker je matičar poznal tako mojo mamo, s katero sta sodelavca, in njegovega očeta, s katerim sta bila sošolca v srednji šoli, se je sam še toliko bolj potrudil in to tudi omenil med poroko. Seveda je bilo to vsem svatom všeč.
O tem, kako zelo ganljiv je bil trenutek, ko sva si obljubila zvestobo v cerkvi, ne najdem pravih besed. Peter Januš (to je bilo darilo najinih prič) nama je tako zelo lepo zapel Amazing Grace, da sem jokala kot dež - še moj mož je dobil solzne oči, ko mi je brisal moje lice. Vse je bilo tako nabito s čustvi, toliko ljubezni in sreče je bilo v tistem trenutku, da vam tega sploh ne zmorem opisat... Resnično sem bila ganjena, začela me je dajati panika, ker se mi je zazdelo, da bom celo začela hlipat. Pa je tukaj spet bila moja priča, ki mi je ponudila robček (med obredom sem porabila cel paket!!!). Tukaj pa naj omenim še najin spodrsljaj - drug drugemu sva prstane nataknila na napačno roko in se oba čudila, zakaj gredo tako zelo težko gor. Skapirala sva šele, ko sva bila poročena in sva šla iz cerkve.
Nato smo šli peš do gostilne v Framu in moram rečt, da so bili tam res zelo korektni. Hrana je bila takšna, da smo si vsi prste oblizovali, sobe, v katerih smo prenočevali, pa takšne, kot jih v marsikaterem hotelu s tremi zvezdicami ne najdeš. Najin muzikant je imel res dober glas in je lepo pel. Bil je sam, igral je pa harmoniko in sintisajzer. Odkrito priznam, da me je bilo strah, kako bo izpadlo vse skupaj, ker ga nisem poznala, priporočil ga je le en gostilničar, pa še tisti ni ravno vedel, za koga se gre. Torej je vse bilo izbrano na slepo. Imel je nizko ceno - 35.000.
Igre je vodila moja prijateljica - svetovno!!! Sploh igra, kjer so vlekli oblačila iz vreče je bila dobra, saj je moj ata moral nase obleči nosečniške hlače in nato še enodelne kopalke čez. Tako smo se nasmejali, da smo se jokali zraven. Seveda je bil izbran za mistra večera in je moral skupaj z mojo mamo, ki je bila izbrana za miss večera, zaplesat ples za nagrado. Nato so vsa izžrebana oblačila skupaj slekli in tisti, ki je bil prvi, je dobil nagrado - ples z mistrom večera. Ker je zmagal ravno sestričnin fant, smo se potem še dodatno nasmejali.
Dvakrat so me poskušali ugrabit, toda moja priča je bila tako zelo dobra pri tem, da tega ni pustila. Zato so naju morali ugrabit skupaj. Moj mož, ki se mu o tej naši vnaprej zmenjeni ugrabitvi ni niti sanjalo, je moral skupaj s svojimi svati - izbral je kar očeta in brata, pa tudi mali nečak se je pridružil - zapet pesem Lahko ti podarim samo ljubezen, nato pa je še moral odplesat trebušni ples. Kasneje so se mu delali norca, da je plesal Labodje jezero. S pričo pa sva vse skupaj opazovali skozi okno, saj sva bili skriti na terasi in se smejali, ker naju ni nihče videl.
Zelo zelo dobra je bila tudi igra, ko so plesali okoli stolov. Pet moških je plesalo okoli štirih stolov in ko je muzika utihnila, so se morali posesti. Na koncu sta ostala samo še dva, ki sta se resnično grebla za stol. Ravno v trenutku, ko je glasba utihnila, je eden od njiju potegnil
stol k sebi, da se drugi ni mogel usesti nanj. Skoraj sta se stepla za stol - seveda v šali.
Poroka je uspela na celi črti in zato sva bila zelo srečna. Bala sva se, kako bo z najinim otrokom, saj nama je varuška odpovedala (iz nama opravičljivih razlogov) en teden prej, vmes pa nismo mogli najti nobene druge. Zato smo se izmenjevali pri varstvu - seveda sva tudi midva občasno varovala najinega ubogega Davida. Ubogega pa zato, ker se je tako zelo jokal, saj ga je bilo strah nove situacije, ki je ni poznal. Verjemite, otroci na poroki lepo zgledajo, ampak so resnično velika skrb. Če bi lahko, bi malega dala za cel dan nekomu v varstvo, ampak žal to ni bilo mogoče.
Glede na to, da je bila najina poroka dvakrat odpovedana, bom rekla takole: v tretje gre rado. Bila je lepa, še lepša, kot sem si lahko kdajkoli predstavljala.
Zdaj je na RR samo ena slika v albumu, v sredo pa jih bom dala noter še več.
