Danes sem drugi dan v službi po porodniški, vendar to ni takšen problem, ker imam super službo in mi ni težko hoditi sem. Problem pa je v tem, da tako noro pogrešam svojega sončka. Je v vrtcu in sedaj, ko sem v službi sva čez dan skupaj samo kakšne tri ure . Okoli 18.30 do 19.00 gre namreč že spat. Prej sva bila cele dneve skupaj, sedaj pa taka prelomnica. Njemu zgleda ni tako hudo, saj je ful priden v vrtcu in ni z njim nobenega problema , meni pa se srce trga ko ga zjutraj odpeljem in pustim tam.
In potem se sprašujem zakaj imeti otroka, če ga imajo drugi več kot ti .
Ja, saj vem da so raznorazne opcije kot ostati doma, polovični delovni čas,....ampak si tega pač ne moremo privoščiti.
Pa saj se bom navadila, a ne? Ste ve tudi tako čutile, ko ste zopet začele s službo?

Žalostna mamica Bejba

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Verjamem da ti je hudo. JAz nisem mogal verjet kako se otroci navadijo na to da gre mamica pač v službo. Jaz sem bial s prvim 2leti doma pri drugem sem šla pa že pri njegovih 8m delat pa mi je blo takoooo hudo  sploh pa ker sva se še dojila. 
Pa saj bo bolje kmalu boš spet doma pa bosta skupaj. pa kakšen dopustek pa mal bolniške za poštukat pa bo men grede še tistih 7m ko boš spet z njim.