Pozdravljene

obračam se k vam za nasvet.

Imam skoraj 3 letna dvojčka par. in sedaj sta v obdobju trme, neuboganja...Predvsem on. On se ve dret po 3 ure skupaj tak da se že duši , davi...
Tako ipičen postane že ob najmanjšem neuspehu, če mu ne gredo kocke zložit, če mu ne pustim sesalca, tv, če mu nisem po njegovo pravilno dala dude igrače...
To me že spravlja ob živce. Saj ga dam kao na hladno v sobo ampak on se dere in dere jaz pa mirna zdržim samo 5 minut potem pa se jaz derem al pa grem jaz na hladno ven, potem pa mam občutek slabe vesti ker ve dobro kak me pridobiti na svojo stran, med dretjem parkrat lepo pokliče mamica in jaz sem gotova in takoj grem tja in seveda ko pridem k njemu spet začne Idi vstran nočem te kak se obrnem spet mamica in to je začaran krog. Mož je dokaj miren in on bi ga pustil v sobi celi dan če se nebi sam zmiro, ampak jaz tega ne zmorem. Ona tudi parkrat proba ampak pri njej je tak da ko jo že samo skregaš gre sama užaljeno v sobo in čez 2 minuti pride ven da ji je lulat in je vse4 pozabljeno

Pomagajte mi kaj naj naredim ker drugače se mi bo sfuzlalo :)
lp


_____________________________

ŽANA(2130g) IN KLEMEN (2310g) 14.5.2009

Tako kot bi naredil mož... pusti ga, da se stuli... tudi našega kdaj tako piči, pa mamica, pa očka... ne, stuli se, ko se boš pa umiril, pa pridi ven... pač boš morala iti preko sebe in preslišati tisti prijazni Mamica...

Jaz pustim, da se zdere. Ker če na vsak "mami moja" prideš nazaj, je sam še slabše, vsaj pri nas. Ko se zdere in da ven ihto, jezo, slabo voljo pa pride nazaj in se skoraj takoj obnaša, kot da ni bilo nič.

jaz sem ju pustila, da se stulita, zaprla vrata v dnevnem prostoru, si šla v zmrzovalnik po Ježek lučko, se ulegla na kavč, pojedla in se ohladila. Ponavadi sta se umirila še preden mi jo je uspelo pojesti.

Ja, mora dati ven iz sebe. Sicer je na srečo pri nas to obdobje že mimo, pa tudi prav velikokrat se ni zgodilo, kadar se pa je, ga je bilo treba pustiti, da se sam pomiri in potem je bil kot nov, kot da se ne bi nič zgodilo. Če sem šla pa prej k njemu ali mu kaj prigovarjala itd., je bilo pa samo še slabše.

Se strinjam, pusti da se "sprosti" napetost ...

Verjamem pa da je zelo tezko, meni se vedno srce para in se pocutim kot najslabsa mama na svetu ... bodi mocna ;)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Men tale histerični jok ne pride tolk do živga, ker gre odsedet in po parih minutkah je kot nov. Jaz pa ne prenesem cmizdrenja, mijavkanja, ko ni naspan in mu gre vse na živce in sam čivka po ure in ure, ko ne zna lepo povedat besede, ampak z jokom pove, ko ga že itak nič ne zastopim in potem še vmes cmizdri , tole pa mi dviguje pritisk v višave

Samo dret se ne nazaj, to je vse kar ti svetujem. Ker tako otroka naučiš, da je čist ok dretje in kmalu pridete na celodnevno dretje, kdo bo bolj glasen in kdo se bo več drl.

< Sporočilo je popravil Hope2 -- 19.2.2012 13:45:32 >

To drži, kot pribito. Potem smo isti, kot oni, ko ne znamo normalno povedat, kaj bi radi, pa se deremo  
Jaz sem se tudi umaknila, da se umiri. Danes, ko sta starejša, pa njih umaknem v otroško. Naj se tam dere...

Enako, to mi gre totalno na živce. To je pri nas zadnje čase aktualno, čeprav je že precej bolje, ker ko je s tem začel (začelo se je kar naenkrat, od danes na jutri), sem mu lepo odgovorila, da ga ne razumem in da naj neha jokat in lepo pove. Od začetka je po takem odgovoru še bolj cmizdil ampak se nisem dala - te ne slišim oz. te ne razumem. Potem pa je skapiral, da ga pač ne slišim in da mora lepo povedat, zdaj se je že kar unesel, je pa seveda najslabše, kadar je zaspan ali pa lačen (to dvoje je pri nas enakovredno ).

No saj tu ni nobene znanosti, pa komaj tri sta stara, zdaj je trma, kasneje bo kaj drugega, tako da boš morala na sebi delat, da boš skozi življenje sfolgala, nauči se ignorirat... sprva je težje,a ko vidiš rezultate je lažje... Jaz moram rečt, da pri nas take trme ne poznamo, pa imam tri otroke, pa nobeden ni tako trmaril, so kaj hitro ugotovili, da jih ne šmirglam...

_____________________________

Radi se imejte in se veliko smejte

no mi imamo podobno pri naši dvojčici,ki bo junija dopolnila 3 leta. Sam je po moje še huje. Ko začne izsiljevat, dret jo pošljem w sobo,da bom tam jokala, pa pride takoj ven pa mami, pa mami..... 10_x_ jo peljem nazaj,pa se še wedno wrne in dere.
Kaj naredit?!
Pol si tlači roke w usta....kot da "bruha" slino.....in se sili in sili.....pol valda jo pomirim,da mi tam ne wsega "pobruha" .... kaj naredit? nasvet?  

pri nas ignoriranje ne pomaga!!

_____________________________

*** Live life with no regrets, it's to short to wine for past, live for now, and don't look back! NEWER!!!! ***

Če je bila kdaj pri nas res taka kriza, da soba in ignor ni pomagalo, sem ju stisnila k sebi, objela in sta se tako pomirla. Ampak vmes tudi razložila, da pa tega, za kar sitnarita vseeno, ne bosta dobila ali naredila. Tudi to je nam pomagalo.

uH TOLE PA pišeš, kot da bi bili otroci debilkoti, ki ne bi poznali razlike, če mami zakriči ali on sam. Še dobro vedo.

Jaz tud ne prensem cmihanja, sitnarjenja, in podobnega izsiljevanja....reeeees ne prenesem. Ko je naša bila mlajša je bilo obdobje, ko je probavala na ta način kaj izsilit.
Te metode, ki jih uporabljate, 100x v sobo, pa pustit dret dve uri. Pa kaj si ti nor, men se strga. Pri men ni trte mrte...ko se zaderem, se zaderem tako, da v trenutku presekam.

Enih par krat me je načrtno spravila do tega, da sem se zadrla. No pol so sledile sankcije oz. konkretne prepovedi in je hitro ugotovila, da se z mano ni za hecat.

Moram pa reč, da drenja pri nas že dolgo ni bilo. Sicer jo še kdaj kaj prime, ampak, da bi se morala zadret, pa ne.

Dovolj je že pogled, a ne?

ojoj zdej ko sm twoj pos prebrala,sm kr ustrašila. Kaj šele otrok?  
se ne čudim, da ne upa weč jokat  


p.s.še wedno pa nisi powedala kake so "te metode" ?
da se dereš nanj nazaj al kej še druzga?

_____________________________

*** Live life with no regrets, it's to short to wine for past, live for now, and don't look back! NEWER!!!! ***

No, po moje je odvisno od otroka, pri vsakemu pač ne pali ista stvar. Pri nas je tako, da če povzdignem glas, je še slabše in je samo še večja histerija, če mu pa z mirnim ampak odločnim glasom rečem, da z jokom ne bo dosegel nič, se pa potem sam od sebe pomiri. Včasih je to trajalo dlje časa, zdaj pa je tega vse manj, ker točno ve, da z jokom in cmihanjem ne doseže nič. Tako da jaz se povzdigovanju glasu izogibam. Poleg tega pa se strinjam tudi s tem, da če jaz njemu govorim, da naj mi pove z lepim glasom oz. tonom, da mu moram tudi jaz dajati tak vzgled ne pa da vpijem.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 22.2.2012 14:44:00 >

Eh, jaz pa nisem taka svetnica, da se ne bi zdrla vsake toliko... Ko pridem utrujena iz službe in mi teži do onemoglosti, da še skuhat ne morem.. ja, se zaderem! Je pa res, da z dretjem ni želenega učinka, tako da tu dam prav vsem, ki pravijo, da samo ne se dret.

Pri nas pali, da ko začne trmarit, cmizdrit oz. se brezglavo dret in jokat, da enostavno ignoriram in ji rečem: ko se boš nehala dret, potem pa pridem k tebi... Ali: ko se boš nehala jokat, pridem in se bova igrali... Ali: ko se boš nehala dret, bova pogledali pravljico... se pogovorili,.. šli ven.......
V glavnem, v njeni ipiki in trmi, ji samo rečem, da grem stran in da se vrnem, ko se bo umirila in nehala jokat... Vsak stavek se začne: ko se boš nehala......

In to pali.. Sicer, če vmes kaj še govorim oz. če mi živc skoči in se derem, ne dosežem nič, ona pa tuli še bolj in potem gre res samo zato, katera bo bolj glasna .

Če potem, ko jaz tako zapustim "prizorišče zločina", še vedno nekaj časa tuli, se ji malo pokažem in mirno vprašam: Si že nehala jokat?...... Večkrat reče: Neeee! ..... No, potem se počasi umiri, pridem do nje, spet isto vprašam in potem že kar reče: Jaaa, obrisat solzeee!

Sicer ta ritual ne traja dolgo, ker se kar hitro umiri, ko grem stran od nje... Pa zdaj že kar sama reče: Sem nehala jokaaat, objisat solze z jobčkom!

Petka, ne skrbi, tudi jaz nisem robot in mi kdaj pa kdaj uide, ampak probam da čim manjkrat ker enostavno ni želenega učinka.

daj ne dramatiziraj prosim. Moja odločitev je bila, da otroci mene ne bodo furali kakor se jim bo zazdelo. S hčerko se od majhnega ukvarjamo res maximalno. Nisem in ne bom pa dovolila, da me izsiljuje ali pa da se bom z njo pregovarjala kot pokvarjena plošča. Pa lepo vas prosim...kdo je starš. otroci točno vedo oz. čutijo vašo odločnost. Sej je naša tud mene nagnila v trenutku, ko sem kaj cinclala. IN če je celoten odnos zastavljen na trhli podlagi, ko se starš dobesedno boji bit starš pred otrokom, potem prihaja do nemogočih situacij.
Katy, seveda otroci sprejmejo različno. Ampak če otrok brezpogojno izsiljuje z drenjem, potem ta starš dela nekaj narobe. Otroci morajo čutit odločnost. Takrat, ko sem se morala zdret, je naša bila v takšni fazi, da druga enostavno ni slišala, dokler se nisem zadrla. Valjda mi ni blo fajn, ampak edino to je slišala.

Pa da ne bo pomote....večjih cartljivčkov, kot smo mi, ne boste našli nikjer. In prav fajn mi je, da sva se hčerko uspeli vzpostavit tak odnos.
Pravzaprav še nisem srečala otroka, ki bi tako zaupal mami, kot moja hčerka meni. In to gre ravno iz varnega odnosa, ko otroku meje jasno pokažeš.

Belen, kakšne metode oz. v kakšnem primeru, te zanimajo. Nisem brala vseh odgovorov. pred očmi sem videla samo drenje .

Lulu, pogled je dovolj, ja

Saj pravim, ne pali pri vseh ista stvar. Pri nas vpitje ne pali, ker potem se on samo še bolj dere... Prav tako na primer pri nas ne pali ohlajanje v drugi sobi ali sedenje na stolu, ker ga napade samo še večja histerija in pride ven iz sobe. Enkrat je ena napisala, da ga pa pač 100x neseš nazaj, če je treba - ne hvala, nisem jaz za take fore, to bi pomenilo mučenje mene in njega. Vsak mora pač najti metodo, ki funkcionira pri njegovemu otroku. Kot rečeno, pri nas vžge to, da mu mirno in odločno povem, da z jokom ne bo dosegel nič in da ga ne razumem, če zraven joka in cmizdi ter da naj mi lepo pove kaj bi rad. In je skapiral kako in kaj, čeprav včasih seveda še proba, če sem si slučajno premislila. Meni je bila zelo všeč knjiga Z otrokom lahko sodeluješ (ali nekako tako je naslov), sem videla, da veliko stvari že intuitivno delam tako, kot je tam opisano, tam pa sem našla samo še logične razlage za to. Še vseeno pa imam glede vpitja mnenje da če mu jaz dopovedujem, da je treba govorit z normalnim tonom, da se ne tepe, ne brca ipd., da mu moram tudi sama dajati tak vzgled ampak, kot rečeno, tudi meni uide kdaj pa kdaj in povzdignem glas.

Mi imamo tudi težkokarakternico doma, ki pije živce in je treba veliko potrpljenja in tudi pri nas derenje ne pomaga nič, pomaga pa ohlajanje v drugi sobi.

Enkrat mi je celo rekla mami, ne vpijemo. Sem se kar zamislila.