S partnerjem delava na otročku 3 mesece. Res je da do sedaj nisva gledala kdaj so plodni dnevi..včeraj sem dobila M, in ko sem povedala partnerju, je začel neutolažljivo jokati..... ....men se je trgalo srce... .... zelo zelo zelo si želi otročka, prav tako jaz....jaz imam iz prvega zakona že 2 otroka....on je prepričan da je neploden, jaz pa mislim da pretirava in da še ni razloga za skrb...včeraj nisem vedela kako naj ga potolažim...danes pa sem si na netu poiskala ovulacijske koledarčke...punce prosim za kakšen pameten nasvet in tolažilno besedo...hvala

Vem in razumem,da vama je hudo - sva bila z mojim na istem. Mi2 sva delala na  eno leto,preden so mi naredili preiskave. Šla sem na laparo in histero. Moj pa bi mogel iti na spermiogram a hvalabogu ni bilo potrebno.
Predlagam vama,da se čim bolj sprostita in ne razmišljata veliko o tem,ker psiha tudi naredi svoje-v negativnem smislu seveda. Razmišljajta o drugih stvareh in ne o tem kdaj se bo prijelo,pa bo uspeh zagotovljen.
Kolegica je s fantom poskušala zanositi 3 leta,pa z nobenim ni bilo nič narobe,pa ni in ni šlo. Da ne govorim o živčnosti,milijontih testih in nevem kaj še vse... Pa sta šla sama na morje,bila sta sproščena in se je zgodil plusek.

Želim vama čimprejšnji plusek in čimmanj razočaranj.

te razumem... jaz sem tud pol vsakič jokala, da je bilo groza. ampak dejstvo je, da le nekje 75% parom uspe zanositi v roku 1. leta... žal...
midva sva se prvič matrala 7 mesecev, zdaj v drugo pa je ratalo v prvem poskusu... pa čim manj se sekirat in študirat na to... jaz sem od začetka gledala plodne dneve in se sekirala, pol pa sem enostavno nehala mislit na to, in je naenkrat klapalo... vidva samo redno vadita - vsake 2-3 dni (optimalno zaradi kakovosti in količine spermijev), pa bo... malo potrpljenja in precej uživanja

Nikar, ker danes je zelo malo srečnežev, ki jim taok hitro uspe, žal.
Midva sva potrebovala več kot leto in pol, pa sem "mlada in fit", tako da le pogumno in ne obupat.
Je pa res, da je psiha ful pomembna, če bo tvoj dragi sam o tem mislu...
vem, kako težko je odmislit, sam res pomaga, tako da, če le lahko, zamenjajta okolje, mogoče kake počitnice... pa reees veliko uspehov vama želim!

3 mesece.... pa saj še začela nista.....
po drugi strani te pa razumem sama sem čakala v prvo dobri 2 leti v drugo pa kak mesec manj k 2 leti.....
mene je partner tolažu, da boma dobila posebnega otročka in  nanj je treba pač malo počakat, pa še kako prav je imel
še vedno upam, da bomo tretjega naredili prej delamo ga pa od drugega poroda in 4 tednov dalje:) torej 9 mesecev.......

Po 3 mesecih joka? In se mu zdi, da je sedaj kar konec sveta? Ja, madona, koliko je pa star? 15 let?

Naj si vzame čas in malo prebere tele forume in bo videl, da se po 3 mesecih niti sekirat nimaš kaj, kaj šele jokat!!!

Jaz verjamem, da je hudo, ker misliš, da bo uspelo kar prvi mesec ko bosta probala. Ampak dejstvo je, da če je z obema vse ok, je komaj 25% možnosti vsak mesec, da uspe!!

Če misli, da je neploden, potem pač naj gre na spermiogram in rezultat bo takoj jasen. Dokler pa vesta, da je z vama vse ok, pa glavo gor in se ne sekirat, ko (če) niti v četrto ne bo uspelo!

Pa brez zamere, če je grdo napisano, ampak dajte se enkrat vprašat, kako se počutij(m)o punce, ki delamo na otročku že več let!! Sploh k beremo takšne stvari.

Joj moram še jaz dodat da po treh mescih še ni nič narobe velika večina parov zanosi v roku enega leta. No midva delava na otročkih že 9 let pa sva še vedno optimista in nikakor ne misliva odnehati.

Tako da glavo gor pa gremo naprej pa čim manj mislit na to ker če bosta imela odnose zato, ker se ljubita in ne zato da bosta naredila  bo ta še kako rad prišel med vaju.

Navija da vama čim prej rata!

Še jaz dodajam svoje mnenje in soglašam s tem, a tri mesece pa res še ni nobena doba, vredna skrbi in joka ob neuspehu. Nikar se tako ne obremenjujta s tem.

Res si preberita zgodbe o uspehih in neuspehih tistih, ki se že leta trudimo na tej poti in ... roko na srce ... samo za pregled/posvet pri specialistih čakamo tri mesece.

Tudi če bi slučajno potrebovala medicinsko pomoč, bosta najprej dobila odgovor ... poskušajta eno leto imeti nezaščitene spolne odnose, šele nato bomo pričeli s preiskavami. Tako da skrbi na stran, sploh pa sedaj v predprazničnem času in če ne bo uspeha, se spet tipako tu čez eno leto , no mogoče boš pa že veselo tipkala v temo ... pričakovanje. In nikar že sedaj lulati na ovulacijske teste in podobno, res je, pozabita na to, ker če bi šla vidva enkat na našo pot, je skrbi več kot preveč, torej si jih sedaj prihranita!

Mislim, da so zadnje tri dovolj nazorno opisale, da res ni vzroka za skrb in sploh za solze po treh mesecih...
Nekatere smo tukaj že dale skozi nešteko pregledov, posegov, umetnih oploditev...pa nič, pa smo bolj optimistične...tako da glavo gor, pa čez leto dni sporoči, kako napredujete

Ko preberem takle primer... se sprašujem, kje sem bla jaz pri 3 mesecih neuspelega poskušanja zanositve... se pravi natančno septembra 2000. In zdaj se piše leto 2009 in december je že pa še vedno čakamo na prvega otročka.

_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

po treh mesecih se pa res še ne rabiš sekirat!
pri nama je minilo že več kot tri leta, pa še vedno nič
če ti po enem letu rednih spolnih odnosov ne bo uspelo, takrat te naj pa počasi začne skrbeti.


_____________________________

TIAN 05.11.2010

Tri mesece res ni še nobena doba, tako da se res ne rabiš sekirat, samo slabše bo, ker ti bo na psiho usekalo!!!!

vse so tako lepo napisale, da je skoraj nepotrebno, da pišem še svoje mnenje.

manj ko bosta o tem razmišljala, bolj uspešna bosta bila. ne mislit o tem, da gresta v posteljo z namenom, da ustvarita novo življenje... mislit ni potrebno nič.

imejta se rada in ratalo bo. enim žal kasneje kot drugim.

samo je pa res, da naj bi se "prijelo" v roku enega leta, eni pa imajo več sreče.

mi dva nisva ravno skoncentrirano delala na otroku, pač, v postelji sva pristala ko sva, nisva študirala na to kaj je za en dan in če so le ti primerni... ratalo je po 7 mesecih, pa še to bolj neplansko.

srečno!

_____________________________

največje veselje in užitek do sedaj je moj patrik (6.1.2010). bom dočakala še kakšno tako veselje??

Ma, Anonimna, veš jaz te pa še kar razumem, no. Jaz sem jokala že po prvem mesecu Kaj pa vem. Zato, ker sem bila prepričana da more ratat. Itak..
KAj rečt. Sm jokala še drug mesec, pa tretji in tako naprej. Vsak mesec do lani, je bilo kar dosto joka in obupa.
In kot pri večini punc, ki so odgovarjale je bila potrebna pomoč medicine.

Punce ne je kregat, vsakogar njegova bolečina najbolj boli...
Je po svoje lepo, da si partner otroka tako zelo želi.

_____________________________

Špelca in Mihec 9.2.2009

Anonimka, žal mi je, da vama ta mesec ni bil poklonjen in hudo mi je, da sta oba s partnerjem prizadeta - razumem vajino bolečino in razočaranost, ker vem kako je, ko se prav po otročje človek veseli teh dveh črtic, kar je lepo - ti trenutki pričakovanja so čudoviti, a hkrati zelo boleči, ko se namesto pojavi !
Popolnoma vaju razumem, ker si vsak od nas želi, da bi mu uspelo takoj, če se da včeraj ne danes. Ampak kot so deklice pred menoj že pisale...sprostita se, prepustita se drug drugemu in vajini ljubezni - razmišljajta tako kot bi bila že ...pa boš kmalu tudi zares, boš videla!

Držim pesti ...vidva pa uživajta v veeeeliki meri