Trenutno sem v situaciji, ko več ne vem kaj naj si mislim. S fantom živima zaenkrat pri mojih, (zgoraj mamo eno sobo in kopalnico), imama 1,5 leto starega sina in sedaj, v začetku decembra, pričakujeva še drugega dojenčka.  Med drugim me drugi teden čaka še zagovor diplome...
No, glede na to, da sva pričela iskat parcelo, da bi si začela graditi hiško, sva imela srečo in so nama njegovi, v njihovi neposredni bližini, podarili parcelo, ki ima celo gradbeno dovoljenje. Seveda sva sprejela, ker če tega ne bi vzela, pa bi res bla bedaka! Tako sma si začela urejati dokumentacijo, da bi sploh ugotovila, če se sploh da dobiti vsa potrebna dovoljenja za gradnjo (natura 2000, poplavno območje...). No in sma dobila zeleno luč iz vseh strani. Vsa srečna, da nama je to uspelo, končno to povema našim doma. In tu se začne. Naša mama je bla tak šokirana, da me zaj vsaki dan samo šinfa, kritizira njegove, kaki so, pa kako so nekoč meli doma, kaki je moj fant, pa jaz tega ne vidim... Vglavnem za njo smo zaj še samo hinavci in lažnivci... Enostavno več ne debatiram z njo, ker ji ne morem dopovedat, da jaz nisem kriva, če njej v njeni mladosti ni uspelo it na svoje in naj me že enkrat pusti pri miru. In zdaj poskuša celo mojega očeta nahujskat, da nama nebi nič pomagal (je pa zidar in si upam trdit, da nama bo veliko pomagal) in mi je rekla, da ga naj pustim pri miru, češ naj se sama znajdema...

Enostavno ne prenese in mi ne privošči, da bi šli na svoje, da bi otroka lahko mela vsak svojo sobico (ki je zdaj ne moreta imeti), da bi mela svoj vrt, svoj mir... Preveč je egoistična in materialistična, da bi si dovolila, da bi mi privoščila srečo.

Če ne bi mela takega fanta kot ga mam, da se o tem vsak dan sproti pogovarjama, bi že zdavnaj v Ormožu pristala, ker mi dobesedno pere možgane, kakorkoli se pojavim v njeni bližini!!

Pa kaj naj naredim? NIč, dokler ne bomo šli na svoje... Ampak to ne bo letos...  Ma kdo kakšno izkušnjo?? Vsakega odgovora bom vesela.

Mogoče je trenutno samo še v šoku, sploh če se niste nikoli pogovarjali o tem, da bosta gradila..Mogoče je živela v prepričanju, da boš z družino ostala doma in si uredila stanovanje doma, sedaj pa je spoznala, da te bo morala izpustiti iz grezda...ne poznam je, vendar upam, da se bo počasi"unesla" in ugotovila, da otroci niso last staršev in, da pride čas, ko zaživijo zase in po svoje...

Vso srečo!!

Jaz sem tudi živela sama z mamo, pa sem dobila fanta, sva se poročila, imava dva otroka, vse lepo in prav, ko je zvedela da gremo na svoje, je bilo vsak dan, pa res vsak dan, ti imaš srečo da si na vrhu, mi smo bili v dvosobnem stanovanju, kreganje,, metanje polen pod noge, peska v oči, pa kritizirala mojega moža, čeprav ga ni bilo veliko doma, ker je šofer, ma ni da ni, ko smo pa sedaj na svojem, že dve leti, mi je še mogoče eno leto hotela prati možgane, sem se fajn uprla, fajn skregala, jo nekam poslala ( čeprav se grdo sliši, ampak...) in sedaj je mir, čeprav še prideva na kakšno ostro besedo, ampak se je vnesla,.... mogoče ji pusti čas, ji bo rane zacelil, pa bo boljše, upam v tvoje dobro,... jaz sem bila takrat na robu obupa,...

ojej... namesto, da bi bila vesela, da sta dobila parcelo, da bosta šla na svoje in ne se pajzlala v eni sobici in kopalnici.... sej ne morem verjeti, kako lahko lastna mati hčeri ne privošči.. mogoče je foušija, ker ti ona tega ne more nuditi.... jaz bi se z njo konkretno pogovorila,da ugotovim kaj jo muči...

upam, da boste čimprej na svojem

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

vem kako se počutiš , jaz imam tudi takšne stvari navrh glave, vendar moram biti tiho, drugače še bi bilo slabše, razen če me kaj potrebuje te pa tak hodi okrog mene lepo da ti slabo pride. pri meni še ati skupaj z mamo potegne, jooj potem boljše da ne veš kako vse poteka. Zdaj so pač močni ker nimava kam oditi, vendar pa bomo enega lepega dneva odšli, pa bom videla kako bodo pa potem Grozno je to da ti pač lastni starši so fauš