Živjo,
Najina 2 leti in 8 mesecev stara hči se ne zna, želi,... igrati sama, ampak res skoraj nič. Ves čas mi je za petami ko kaj delam, saj kar ni nevarno ji pustim da pomaga in se imava lepo,ampak non stop je pa kar moteče. Če grem v kopalnico na wc, čistit, takoj je za mano. Npr. Se nekaj časa igrava v njeni sobi, potem rečem zdaj imam pa še delo, grem kuhat,.. takoj je za mano. In govori greva se igrat skupaj, ji dam sestavljanko: Dejva jo skupi sestavit. ... risanje, barvanje, slano testo, plastelin,... je ne zanimajo za več kot par minut če nisem z njo in se ne igrava skupaj. Včasih sem že kar huda in ji rečem: zdaj imam delo, ti pa se pojdi igrat sama v sobo ali dnevno, pridem ko opravim. Potem je zelo žalostna, joka, včasih iz jeze brca igrače, jih razmeče, me kliče,... pridem, jo vprašam kaj je narobe: Ne znam sama sestavit kock, hiše nardit... Dejva skupi. Pa imamo zelo malo stanovanje, brez hodnikov, tko da me ves čas sliši, vidi.
Uglavnem ne zaigra se sama, mislim da se celo ne zna igrat sama s sabo, ne mara bit sama (redko malo potihne in se takoj spogledava in nama je vau če je 5 min sama in se igra).
Sem prezahtevna? Koliko so bili vaši otroci stari ko so se že malo zaigrali sami in za koliko minut? Kako bi ravnale v mojem primeru, se vam to sploh zdi problem? Je pa edinka še zaenkrat.
Drugače naj povem, da hodi v vrtec, z velikim veseljem, ima rada družbo, ko smo kje na obisku se naju ne drži kot klop, ampak se igra z drugimi.
Evo cel spis, hvala vsem ki se boste oglasile s svojim mnenjem, idejo

pri nas je na začetku tud skoz za mano hodila... samo sem jo kar hitro odrajtala.. sem ji pač 100x povedala, da ne morm bit skoz z njo, da nej gre v svojo sobo kjer ima igrače.. bilo je hudo poslušat njen jok in kričanje, ampak s časom sem se jaz navadila, potem pa je tudi ona sama videla, da ne morem bit skoz z njo. zdej je sicer večino časa v istem prostoru kot midva (ne mara biti sama), ampak vedno ima svojo igrače zraven.. tako da npr. jaz kuham ali pomivam posodo, ona pa se na mizi igra, riše,... važno je da me vidi, da ve da ni sama...

Pomoje tiči težava v tem, da poskušajo/ -mo odrasli otroke silit, da bi se igrali z igračami, ki jih imajo. Skoraj ne poznam otroka, ki bi šel na ukaz čepet v svojo sobo npr sestavljanko sestavljat. Glej z njenimi očmi. Nekaj delata skupaj potem pa ji ti rečeš "zdaj imam delo, pojdi se igrat". Si predstavljaš, da ležita z možem v postelji in se crkljata potem ti pa on reče "no, zdaj pa pojdi v drugo sobo nekaj počet, jaz imam delo"!? Ne gre tako, ane.

Otroku ni zanimiva igra sama po sebi. Zanimivo mu je to, kar počne mamica, ati, kdorkoli pač. Če mami sestavlja kocke je zanimivo to. Če drgne wc pa pač to.

Moj starejši sin je star malo več kot dve leti in pol. Seveda se igram z njim kadar je le mogoče ampak včasih je treba pa kaj naredit. Če kuham kosilo, mu dam v roke par posodic, kuhalnico, zajemalko in makarončke, pa kuha tudi on v kuhinji na tleh. Če čistim wc in "teži" zraven, mu dam kakšno krpo, gobico, krtačo pa naj očisti svojo kahlico. Če pomivam po tleh, mu na njegovo malo metlo navijem krpo in pomiva tudi on. Naše delo je za otročke najbolj zanimiva igra.

Ja, seveda traja dlje, da kaj narediš ampak sigurno traja še trikrat dlje, če moraš med delom hodit v otroško sobo in revežu grozit naj se vendare že začne igrat.

Po tej naši logiki se sine (kot taprav desc ) kaj kmalu naveliča gospodinjenja in sam od sebe odkoraka v svojo sobo sestavljat leseno železnico.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moja hčerka se tudi ni nič sama igrala, in se moramo še zdaj pri njenih 6 letih skos ukvarjati z njo. Za njo je zanimivo le, če ima okoli sebe družbo.
Sin star skoraj dve leti, pa se že praktično od rojstva dalje vse zamoti sam. Z vsako stvarjo se zaigra, nikoli mu ni dolgčas, skratka čist drug karaker.

moj sin 2,8 je zelo podoben. no zadje 2 meseca opažam spremebe v tej smeri da se je sposoben kratek čas igrat tud sam ( še nabolj se zamoti s kockami) ampak nikakor takrat ko mu jaz to ukažem ampak takrat ko to njemu paše. včasih "pomaga" da mu predlagaš igro se nekaj malega poigraš z njim pa ga potem pustiš in greš delat svoje v drug prostor ali kamorkoli že. seveda pride čez nekaj časa za tabo. lahko pa jo vključiš tudi v svoje dejavnosti. meni "pomaga" pri vsem razen likanju.

_____________________________

Moj je star 2 leti in se kar dosti sam zamoti. Npr. zlaganje lončkov ali pa tisti plastični žebljički in puzzli za najmlajše - to recimo se tudi po pol ure sam zamoti, zadnjič celo 1 uro (to je bil rekord ), samo ene 3x sem morala malo poasistirat, ko je izgubil žebljiček. Sem pa opazila, da če ga dam sedeti za mizo, da veliko dlje vztraja pri npr. žebljičkih, puzzlih ipd. kot pa če to dela na tleh ali na kavču. Koliko se sam zamoti je čisto odvisno, kakšen dan mu paše, da se igra sam, drugi dan pa ne. Drugače pa če karkoli delam, npr. čiščenje, zlaganje perila ipd. je tudi takoj zraven ampak ne zato, da bi težil, naj se grem igrat z njim, ampak zato, ker ga zanima kaj delam in bi on "pomagal".  Tako mi pomaga zlagat perilo ven iz ali v pralni stroj, isto je s pomivalnim strojem, pomaga sesati ipd. Vse to je bolj zanimivo kot pa njegove igrače. 

Moj se je začel sam igrati ko je začel hoditi v vrtec, z 19-imi meseci, to ne pomeni da se skozi igra sam, velikokrat se igrava skupaj.
Še vedno (star bo 3) pa je zelo rad z mano, midva kuhava skupaj, čistiva skupaj.
Ko kuham je zraven na stolu, nareže (z nožem za maslo) papriko, paradižnik, solato, piščančje meso,... mehkejše stvari pač.
Zlaga posodo iz pomivalca, jaha sesalec,....
Se pa je že velikokrat zgodilo da je z velepomembni izrazom na obrazu povedal "Mami ti boš lepo kuhala, jaz bom pa z avtki dirkal, bagrom basal,...."

Četudi imaš delo jo vključi zraven 

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

tut jaz sem obupavala nad hčerko, ker se ni (in se še zdaj noče) nič zaigrati sama. pa sem brala, gruntala, spraševala: pa kaj je narobe s tem otrokom? Pa sem ugotovila le to, da ona pač taka je in da se prav nič ne da narediti. zdaj (stara je 5 let) ji, če jo imam dosti, kar povem, da prosim, da me pusti 5 minut pri miru, ali pa da za 5 minut neha govorit, ker potrebujem malo miru. pa to že sprejema in v tistih "5 minutah" ne "tečnari za pozornost" toliko kot bi sicer    no, je pa res, da zdaj ko spoznava črke in več riše in to, gre delček samostojne pozornosti na te dejavnost (npr. ko vadi pisanje črk), juhu... čeprav potem pa sledi: a lahko bereva skupaj, a lahko piševa skupaj, a lahko riševa skupaj, itd... 

je pa to naporno, ja. in to poznamo samo tisti starši, ki imamo take otroke.   

Naš je star leto pa 8 mesecev in se že kar lepo zaigra sam, tudi za pol ure. Seveda, če ni njegov dan, ne bo nič iz tega, ampak načeloma se vse več zna zaigrat. Me tudi upošteva, ko mu rečem, naj se gre malo igrat. Seveda čez nekaj časa pride pogledat, kaj pa jaz delam, ampak se zaenkrat niti ne pritožujem. Dostikrat-če imam kaj za delat, najprej malo delam, pa se malo z njim igram, pa potem spet nadaljujem z delom. Sej umazana kuhinja ne bo pobegnila. Me pa drugače spremlja povsod-na wc, v kopalnico, ko obešam perilo ('pomaga')...ponavadi najbolj teži,ko moramo kaj skuhat za kosilo, pa je ravno po vrtcu, ko si želi našo pozornost. Takrat mu pač povem, da trenutno nimam časa (če sem recimo sama in imam tri lonce na štedilniku), ampak da se bova po kosilu skupaj igrala, pa mogoče malo potečnari, pol se gre pa igrat. Če sva oba z mojim doma, ga pa tudi vmes vzamem kaj v roke, da vidi, kaj se dogaja na štedilniku itd..

Vključi jo v svoje delo. Nimam ti kaj drugega napisati. Če kuhaš, ji daj kaj da ti pomaga. Ko greš na WC, pusti vrata odklenjenam naj pride pogledat kaj delaš, če hoče. Otrok se uči, je kot spužva, njemu si zanimiva ti in tvoji opravki.

Je naporno, meni se je včasih hotelo zmešati, ko nisem imela 5 minut zase. Tut oči ni bil dober. Pa sem preživela to obodobje in čeprav je še danes taka, da se sicer zelo rada igra, samo ji je pomembno, da smo tudi mi vključeni v njeno igro (recimo pospravlja in vedno reče, oči dajva skupaj ).