Doma imamo 22 mesečnika in pred dnevi sem zagledala , otroka nisva načrtovala, tako da me je zadelo kot strela z jasnega. Čisto sem zmedena, sploh ne morem priti k sebi od šoka. Imam občutek da tega otroka že zdaj nimam rada oz. da ga ne bom mogla imet rada kot prvega, ki je bil zelo zaželen in načrtovan, da bo prvi otrok zaradi drugega prikrajšan. Sekiram se kako bom vse skupaj zmogla, kajti mož je cele dneve odsoten in sem praktično za vse sama.  Začela sem razmišljat o splavu.
Vem da je kruto napisano ko to berete, ampak tako jaz čutim in mi je hudo, stiska me v prsih in jokam, ampak ne od sreče kot pri prvem.

Pametnega odgovora tu ne boš dobila.
Vsak se namreč odloča po svoji vesti in okoliščinah...

Če čutiš, da ne boš zmogla in ga ne želiš pač pojdi na splav,
če se odločiš, da ga obdržiš... se tudi ponavadi vse uredi.

Odločitev je na koncu le tvoja (no, vajina - saj je partner tudi udeležen, ne izključuj ga)
V vsakem primeru, pa se v prihodnje zaščitita!

(Se opravičujem ampak) ni mi jasno kako mama ne bi imela rada svoje pikice?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

jaz jo pa komot razumem. Trenutno je zbegana, verjetno tudi utrujena... če se boš odločila, da otročka obdržiš, ga boš gotovo vzljubila, še vsaka ga je.

Verjetno imaš prega otroka zelo rada in si ne znaš predstavljati, da bi lahko imela tako rada še enega otroka. Verjemi, ravno tako bo, ne morem povedati, zakaj, ampak tako je, ljubezen se ne deli med dva potem, ampak imaš dovolj ljubezni za oba. Ne verjamem, da bi bil prvi zaradi drugega otroka kaj prikrajšan (no, na določene spremembe se bo pač navadil, mogoče si tukaj mislila na finance?).

Midva imava 3 otroke, skoraj cel čas sem sama z njimi, pa nam gre. Verjetno je res lažje, če sta za to dva, ampak tudi tako gre.

Oh, kako mi je znana ta zbeganost v nosečnosti.

Pri meni je bilo tako, da je bil najin prvi otročiček čisto nenačrtovan. Jaz študentka, moj komaj dobro dobil zaposlitev, brez stanovanja.... Nisem vedela ne kaj in ne kako. Kako naprej. Najrajši bi ustavila čas in s tem nosečnost, da bi se ta najina pikica rodila nekaj let kasneje. A, časa se seveda ne da ustaviti. Tudi sama sem premišljevala o splavu.

Ko pa sem na prvem UZ videla na ekrančku svojo malo pikico, sem jo imela v trenutku najraje na vsem svetu. In potem prvi metuljčki, prve brce, kolcanje... razmišljaš samo o tem kako si boš zdaj na novo ustvaril življenje, kako situacijo najbolje priagoditi novorojenčku.. Pozabiš na skrbi, samo veseliš se.
Gotovo bo tako tudi pri tebi... daj času čas. Prvi otrok zagotovo ne bo za nič prikrajšan, če bo dobil bratca/sestrico- ravno nasprotno. In pa tudi- starševska ljubezen se ne deli med otroki, se množi
Srečno!


< Sporočilo je popravil honey* -- 1.5.2011 22:10:17 >

ne razumem, kako lahko rečeš, da nimaš rada svojega otroka???? otroka, ki je nastal zaradi tvoje neumnosti in ki je najmanj kriv za vse to.... zmedenost gor ali dol-tega nikoli nisem in niti ne bom poskušala razumeti. sovraži sebe, če hočeš, ne pa tako malo bitjece, lubi bog no...nekatere na tvojem mestu bi ubijale za otroka, ti pa takole... kdor sovraži svojega otroka, si naziva matere sploh ne zasluži. oprosti mojim krutim besedam, ampak vedno me zagrabi sveta jeza, ko kaj takega preberem, ker iz svojega okolja vem, kako je hudo, če nekaj želiš, pa ne gre in ne gre. svetujem ti samo, da se spravi k sebi in pomisli, kaj boš povzročila svojemu otroku z odtegovanjem ljubezni. zanj lahko samo upam, da ga boš na koncu le vzljubila.

Anomimna o ja pa vem kak je če se moraš boriti za prvega otroka, sem se jaz tudi 4 leta. Ne sovražim svojega otroka, kot si ti napisala, ampak sem zmedena, šokirana. Hvala vsem drugim za vzpodbudne besede, imate prav. Normalno da bom otroka obdržala, ampak je šok, če se za prvega boriš par let, letaš po bolnicah,vsi ti posegi.... potem pa pa kar bum ko najmanj pričakuješ. Po dolgem pogovoru s partnerjem mi je lažje, bomo že nekako speljali zadevo, samo da bo vse vredu.

2. Anonimen, kje pa je napisano, da sovraži otroka in kje, da je zanosila zaradi svoje neumnosti?

1. Anonimen, pomiri se, zberi, razmisli, pogovori. Sama imam sicer enega otroka, ampak sem prepričana, da ima vsaka mama dovolj ljubezni za toliko otrok, kolikor jih spravi na ta svet pa še za kakšnega več.
Če pa se odločiš drugače pa je splav tvoja pravica, da se le ne uporablja namesto kontracepcije. Srečno!


_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Pravilno sta se odločila , vse se da in ljubezen bo prišla verjemi s prvim Uz ko boš zagledala svojo pikico pikeca, takrat boš videla da si storila prav.
Pa čim lepšo nosečnost

_____________________________

18.04.2010 se je rodil moj veliki mali čudež, ki mu je ime Patrik <3

Evo, pa sm mislna d nas je takih malo...  :)  To je moja zgodba... 
Rabim kakšno vzpodbudno besedo od vas. Namreč pred dobrimi 6-imi meseci se nam je rodil Enej. Je zdrav fantek, vedno nasmejan...
Pred tremi dnevi pa sem šla na kontrolo h gin. zaradi posega ki sm ga mela pred dobrim mesecem dni, pod narkozo in ona mi pove, da sem, poleg tega da se vse lepo celi, noseča dobre 4 mesece.
Jaz se s tem kar ne morem sprijaznit. Ni bilo planirano tako kmalu, komaj čez leto ali dve. Saj sem tudi sama naivna, k sm ji verjela, ko je rekla da med polnim dojenjem sem zaščitena.
Zdej se spopadam z razno raznimi vprašanje kot so, kako mi bo zneslo dva tako majhna met, moža namreč večinoma ni, ker dela,... popadkov me je strah..., strah me je da bom mela mlajšega manj rada kot Eneja, ker se z njim še ne čutim povezana,... itd.
Sej nism mogla niti jokat te dni, jokam zdaj ko vam pišem za kak nasvet...  Vse to mi vzbuja slabo vest!  Sm nesrečna, pa mordi sploh ne bi smela bit, saj ni tisto malo bitje nič krivo.  Ne vem kako naj se potolažim, ga sprejmem in se sprijaznim, da tako pač je in bo.

Hvala vsem v naprej za spodbudo in kakšen pameten nasvet!
lp, Nana

Nanjo sem dobila kar nekaj pozitivnih misli, ki so mi pomagale, da sem se pomirila in začela sprejemati našega novega nerojenega člana. No, zdaj je moje mišljenje drugačno kot tiste dni, ko je bila v moji glavi totalna zmeda. Predobro vem kako se počutiš!!!  Da bi šla delat splav, je bilo itak prepozno, ker sem bila že v začetku 5 meseca, pa nisem vedla. Sploh pa, ne vem kako bi živela z mislijo, da sem naredila splav. Po mojem bi mi vest ne dala miru. Daj času čas in boš vidla da se bojo stvari umirile, misli zbistrile in ga boš sprejela. Vem pa da se ti trenutno to zdi skoraj nemogoče.
Pri meni se je zadeva uredila, sm se sprjaznla,... in zdej ga čakamo. Malega palčka.

Daj se še kaj oglasi, poročaj kako ti gre...
Srečno!!!
lp, Nana

Boš zmogla. Vse se uredi, tako da je prav. Sem mamica dvojčkov (16 mesecev) in sem tud cele dneve sama. Je prav lušno. Več je otrok pri hiši bolj pestro in veselo je. 

Pa zagotovo maš kje kakšno babico ali teto, ko bo kdaj priskočla na pomoč.

Detece pod tvojim srcem je čudež.

Vse dobro ti želim.


_____________________________

Zdaj sem mamica, jupiii.

Mi lahko, prosim, pošlješ zs s tvojim nickom, ker bi ti rada nekaj napisala? Ti bo lažje, verjemi, ampak ne bi rada kar tukaj.

pusti si še malo časa,ponavadi se stvari same uredijo in sama boš začutila pravo pot...teden ali dva pomenita ogromno!! Karkoli bo na forumu napisano ti ne bo pomagalo pri odločitvi, na koncu boš poslušala samo svoj notranji glas..Mislim pa, da je začetna  zbeganost glede na to, da pikica ni bila načrtovana normalna.. .. SREČNO!

anonimna 2. : prosila je za nasvet, ne obsojanja!!! Sicer pa je že praksa, da se na takšne teme vedno najde par anonimnic, ki si svoje mnenje ne upajo izrazit pod svojim imenom! ... ja res je- ene bi ubijale za otroke, druge imamo srečo, da ga lahko dobimo brez večletne želje in truda ( hvala bogu, da sem tudi sama med njimi - se strinjam ni lepšega)... Ne moraš pa pisat in obsojat kako si ne zasluži naziva matere?!??? Mene osebno jezijo taki posti in obsojanja v tvojem stilu !!!! lp..

hmmm, moram rečti, da njen post zame sploh ne zveni kot obsojanje. nikjer ni napisala, da ta 1. anonimna sovraži svojega otroka. mislim, da je bilo tole bolj splošno mišljeno. če se že moraš takole razpištoliti, prvo vsaj točno preberi post.

z 2. anonimno se strinjam glede tega, da ne morem razumeti, kako matera lahko sovraži otroka (pazi zopet monci-MENIM SE NA SPLOŠNO, da še jaz ne bom napadena! ), ki res ne more za svoj obstoj. seveda to tudi pomeni, da sem proti splavu, če otrok nastane zato, ker starša pač nista pazila. vsak se mora zavedati posledic svojih dejanj, pa naj bodo kakršnakoli. anyway-avtorica posta je že napisala, da sta se z možem pogovorila in da bosta otroka sprejela, zato se mi zdi kakšno nadaljnje izzivanje čist odvečno

hmmm, moram rečti, da njen post zame sploh ne zveni kot obsojanje. nikjer ni napisala, da ta 1. anonimna sovraži svojega otroka. mislim, da je bilo tole bolj splošno mišljeno. če se že moraš takole razpištoliti, prvo vsaj točno preberi post in se umiri. boš vidla, da ti ne bo čist nič škodilo

z 2. anonimno se strinjam glede tega, da ne morem razumeti, kako matera lahko sovraži otroka (pazi zopet monci-MENIM SE NA SPLOŠNO, da še jaz ne bom napadena! ), ki res ne more za svoj obstoj. seveda to tudi pomeni, da sem proti splavu, če otrok nastane zato, ker starša pač nista pazila. vsak se mora zavedati posledic svojih dejanj, pa naj bodo kakršnakoli. anyway-avtorica posta je že napisala, da sta se z možem pogovorila in da bosta otroka sprejela, zato se mi zdi kakšno nadaljnje izzivanje čist odvečno

< Sporočilo je popravil srečkanosečka1 -- 3.5.2011 7:25:36 >

srečka: kakorkoli..tudi sama nisem zagovornica splava, sem pa zagovornica svobodne odločitve posameznika, saj le ta sprejema posledice za svoje odločitve za celo življenje...

obsojanje?? No ja..glede na to, da je punca že mama enega otroka, in ji anonimnica piše, da si ne zasluži naziva matere?!?... Predvidevam, da se je tisti stavek navezoval na njo, saj je ona odprla to temo.. ...  In ne, nisem se razpištolila,kot si sama zapisala, ampak sem napisala svoje mnenje! Sicer pa glede takih mnenj so se in se bodo vedno razlikovala mnenja...

Ja in hvala bogu, da sta se tako odločila kot sta se!... ..sem vesela za vaju in vajinega  anonimna!

pa lep dan

se strinjam s tabo, ampak kaj, ko takšna odločitev posameznice vpliva na nerojeno dete. in prava tragedija je, da sploh nastane dete, ki nima zagotovljene ljubezni...




vsak ima pravico do mnenja. tudi anonimneži. konec koncev-RR to omogoča a ne? res je bilo kruto napisano, a zelo nasplošno in po pravici povedano, je veliko resnice v tem.



podpis.

Tudi sama sem v podobni situaciji vendar pričakujem 4 otroka.
Kar težko verjameš pa vendar se zgodi.
Midva sva prve tri planirala in sem dvakrat zanosila šele po enem letu.
Vedno sem si želela tri otroke in po zadnjem porodu pred 8 meseci sem uporabljala hormonsko zaščito.
Pa ta mesec ni bilo samo manjši izcedek mal se mi je zdelo čudno vendar v navodilih piše da je to o normalno.
Prejšnji teden mi je pa po kavi zjutraj postalo slabo in v trenutku mi je bilo jasno sem šla po test in .
Mojmu še nisem povedala ker spolh ne vem kako, saj še sama nisem čist dojela kako je to možno!
Pogumno in veliko sreče vsem!

prvi šok....
razlika je super, veš kako lepo je videti ko se skupaj igrajo...verjemi.
Tud jaz sem imela pomisleke, kako bom lahko imela drugega otroka rada...pa verjemi ko boš rodila, ga boš imela rada prav tako enako kot prvega

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.