Na sosednjem forumu sem ravno brala eno temo in me zanima, kako tu razmišljate...

Koliko dovolite, da se vaš novi partner vtika v vaše otroke? Jih otrok sliši samo od vas? Jih krega tudi ta nov partner? Koliko jim prepustite vzgojo?

Sama sem preživela otroštvo z očimom, ki je vedno sikal vame in mi težil, vendar nisem nikoli do njega bila nespoštljiva, da bi mu rekla, ti pa nisi moj fotr, ne boš tko z menoj govoril. To je bilo spoštovanje do moje mami, ker potem mu jih je vedno ona napela nazaj.

Sedaj sem v vlogi ta nove in če otrok cmoka pri kosilu, potem tudi jaz rečem, da je treba lepo jest ali pa če preveč norijo, da se komu kaj ne zgodi, da naj se umirijo.  Ne bi pa nikoli položila roke ne na druge ne na svoje otroke.

Moj novi partner vzgaja mojega otroka. Se pravi, da ga lahko tudi okrega. Ker gre to k vzgoji. Če ga ima rad in ima ga, ima tudi pravico bolj ostro z njim postopit, ko smatra, da mulc kozle strela. In to tudi pričakujem od partnerja.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Hvalabogu še nimam teh izkušenj, zato gledam na te zadeve s popolnoma nevtralnega vidika. Rekla bi, da ne gre za vtikanje v otroka, ampak za sodelovanje pri vzgoji. Če živite skupaj kot družina mislim, da ni nič narobe, če otroka opozoriš, da nekaj ne dela prav, da zahtevaš od otroka, da ti pomaga pri vsakdanjih opravilih, da pospravlja svojo sobo, saj najbrž tudi ti prevzemaš vlogo njegove mame, kar se tiče obveznosti do otroka....

Seveda pa se mora s tem strinjati tudi partner in otroku dopovedati, da je tvoja beseda enakovredna njegovi.

Ampak kot pišeš, kako si ti sprejemala svojega očima najbrž moje razmišljanje ni čisto pravo

Verjamem pa, da so to zelo občutljive relacije, da otrok zelo težko sprejme novega partnerja, zato povdarjam, da je to le moje nevtralno razmišljanje.

Jaz pa mam izkušnje in se s tvojim prvim odstavkom popolnoma strinjam.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Jaz jih imam tudi in se tudi strinjam. Če smo z novim partnerjem družina ima v mojih očeh enako pozicijo kot bi jo imel če bi bil otrokov biološki oče.

jst imam te izkušnje iz moje matične družine. in moj ati (ki ni moj biološki oče) je bil del moje vzgoje, del mojega žviljenja, del kontrole, komande, del lepega in del manj lepega ... meni se zdi to edino normalno, če živiš skupaj - potem tudi funkcioniraš skupaj, kot družina.

Jaz nisem samo okrasek svojega fanta, ampak sem njegova partnerka in glede na to, da otrok zivi pri njem, tudi jaz sodelujem pri vzgoji, ker ga vidim vsak dan in smo dosti skupaj. In kljub temu, da sem jaz najbolj stroga, me ima tamal se vedno rad, ampak tocno loci, koga lahko obraca okrog (pa ne recem, da mene ne .. se prej, kot pa se zavedam tega  ). In s tem se strinja tudi partner, ker ko/ce bomo enkrat ziveli skupaj, bodo pac za vse veljala enaka pravila. Me pa fant ne sili v nic in ko rabim time out, si ga pac vzamem.

LP

< Sporočilo je popravil ribicaRR -- 28.2.2008 11:41:01 >

upam,da to ne bom nikol vedela

Jaz sem v tej vlogi, če lahko temu tako rečem.Je pa problem v tem, da so partnerjevi otroci pubertniki, ki živijo z mamo k nama pa prihajajo čez vikende. Vzgajat otroka pri 16,17-tih letih nima več nobene koristi, če ni bilo taprave vzgoje od malih nog.In vam povem, da ni luštno,ker sm že dobila razne komentarje. Š e lastni oče mora vse delat kot v rokavicah z njimi. Jaz sem rajši kar tiho in nič ne rečem, ker nisem njuna mama in to sta mi že tudi rekla. Vidim pa da takrat ko pa kateri kaj rabi sem pa dobra, ker na mamo ne moreta računat dosti.Ima probleme z alkoholom in je dostikrat v drugem svetu. Sploh punca se mi je bolj zaupala,ker ji mama ni povedala osnovnih stvari(mesečno perilo, kontracepcija,...).
Zdaj bomo pa še vidl kakšna veselica bo,ko bom jaz rodila in nista navdušena.
Pustimo se presenetiti!

jah lewinsky ... verjamem, da ti ni lahko, ko pokasiraš komentarje ... hkrati pa tudi najstnikoma ni lahko ... družina je šla narazen ... verjetno je najbolj boleče to, da se je mama vdala alkoholu ... ampak tako je ... njegova otroka nista izbrala tebe ... ti pa si izbrala njunega očeta ... in izbrala si paket, ne samo partnerja ... ti si tista, ki si vedela zanju in se odločila ... ona dva nista imela te možnosti ...

želim vama veliko ljubezni, tebi ogromno srce za njegova dva otroka in veliko ljubezni njima pri spejemanju novega bratca ali sestrice ... po moje bosta itak očarana ...

no...moj od mene tega ne pričakuje...zato sem dostikrat tiho, ko bi kaj rekla-nekaj časa me je to zelo žrlo...zdaj me pa vedno manj-naj dela kaj mu paše...

razen, če se tika mojega stanovanja, pa kaj pusti pa za sabo ne pospravi, ali kaj podobnega-svojemu bi rekla, njegovi hčerki pa ne rečem....

to me še mal muči, nisem še razrešila tega pri sebi-zato mi gre njegova hči zelo na živce-pa on to ve, sam pravi, da nimam jaz kaj pri vzgoji za delat- da ona ima mamico, on želi, da bi bili midve prijateljici...saj se trudim, sam se pa mulim, če mi kaj ni prav, rečem pa ne, da ne bo ognja v strehi...saj delamo na tem...je pa težko včasih zelo- no, saj vem, da je to moj problem, morem sama razčistit s tem, kaj mi ne paše...

lewinsky, pomisli samo na to v kako težki situacija sta tadva otroka. Nikoli ni prepozno za vzgojo. Če je njuna mama resnično vdana alkoholu, tadva otroka najbolj potrebujeta varno zatočišče. Vidva pa jima lahko predvsem nudita to. Varnost, zaupanje, utečenost, red in disciplino. Takšni otroci ponavadi potrebujejo ravno to. In to veliko bolj kot si lahko predstavljamo. 

do sedaj nisem imela mneja o tem...saj boljš! če imaš mnenje, se omejiš...

samo jaz tudi čutim, da imam pravico reči, če mi ne paše, da za sabo ne pospravi...

to pa da pije, pa kadi, pa se mene ne tiče-čeprav imam svoje mnenje...
mi partner reče: da se tudi on uči, kaj naj in se išče...potem pa vidim, da nimam aj za dodat, pa bit pametna...

tanikaa...kako pa je glede tega, npr. če hoče otrok kaj imet, a mu vse kupi, ali imaš kako besedo tudi tukaj?

ker namreč: moj partner njegovi skoraj vse kupi, ko pa jaz tamalemu kaj kupim-najinemu skupnemu, pa že gleda na vsak evro: da tega pa ne rabi...

Ko takole prebiram poste bi lahko rekla, da imam jaz pravzaprav največjo štalo. Pri nama so otroci takole: moji in njegovi - najinih ni. Moja dva sta tipična najstnika (eden ravno zaključuje puberteto, drugi vanjo vstopa), njegov pa je iste starosti, kot moj najmlajši. Moje menje je, da v kolikor živiš z nekom se ta njegova prisotnost v vzgoji otrok pozna če hočeš ali nočeš. Vendar nekakšnega grajanja ali povzdigovanja glasu z njegove strani do mojih nebi dopustila, prav tako, tudi sama nebi karala njegovega. Vendar ko smo skupaj moramo vsi skrbeti za skupno dobro počutje (torej vsak mora pospraviti za sabo ....)
Se pa zgodi in to zelo pogosto, da presedim ves viken za mizo z njegovin, ker nima osnovnih učnih navad in se sploh ne zna učiti. Sedaj delam to, kar svojima dvema nisem nikoli. Pač pomagam in sem srečna, da sta moja samostojna in pridna v šoli.
Drugače pa moj v življenu mojima dvema igra vlogo prijatelja, včasih tudi zaupnika. Ju pa precej razvaja (kar mu odkrito povem, da mi ni všeč). Skratka, ko nas pogledaš v štiro ali peto delujemo kot prava družina. 
Se pa tudi otroci tako moja kot njegov spoštljivo vedejo do vseh nas odraslih, ki jih obkrožamo.

Rekla bom sam to da je tu še kup drugih stvari, ki vplivajo na vse skupaj. Jaz se ne bom več sekirala za nobenga se tudi drugi ne zame, pa so se me zaradi tega odpovedali i starši i brat i celo sorodstvo.Pa nisem prva pa še daleč ne tazadnja,ki ima ločenega partnerja z otroki.To pa ne pomeni da sem sama.So pa prijatelji in drugi znanci.Če komu paše lahk pride je dobrodošel, če ne je njihov problem.
Prvih sto let je borbenih, drugih 100 bo pa bolš!

Ma kakšno "vtikanje v vzgojo". Tisti ki hoče imeti monopol nad vzgojo svojega otroka mora iti na pusti otok. Kjer ga bo ga bo garantirano neuspešno vzgojil.

Vsi vzgajajo naše otroke. Od učiteljev v šoli preko sošolcev do hišnih ljubljenčkov. Zakaj potem partnerji ne bi?

So dve izjemi. Prva je ko so otroci tako dobro vzgojeni (ali pa po naravi lahko vodljivi) da dodatna vzgoja ni potrebna. 

Druga pa so starši vzgoje otrok sploh ne zmorejo.

Se podpišem.

Kakšno vtikanje neki? Če hočeš, da bodo otroci imeli v.d. starša, mu moraš pustiti vlogo v.d. starša. Ne more imeti novi partner zgolj obveznosti do otrok, pravic pa nobenih. Halo? Če ne bodo njihova življenja prepletena, se ne bodo nikdar spoštovali, če se ne bodo spoštovali, se ne bodo imeli radi. Ljubiš lahko samo tistega, ki ga spoštuješ. Kako češ spoštovat nekoga, ki ti ali vse pusti, ali ga ovijaš okoli prsta ali pa je distanciran? ne moreš. Torej mora novi partner imeti tudi vse pravice pri vzgoji, da dela z otrokom točno tako, kot bi z lastnim otrokom. Le tako ga bo lahko vzel za v.d. otroka. To pa bi vendarle otrokov starš rad, a ne? Rad bi, da bi bil otrok sprejet in ljubljen. Zato se pa mora starš odpovedati svojemu monopolu, posesivnosti in overprotectiv-nosti - zato, ker le te reči za otroka niso nekaj dobrega, ampak so totalno zanič.

Se strinjam.

Ne razumem, zakaj ga partner ne bi .

Ce je ok zame, zakaj bi bil tujec otroku?

Hotela sem še povedati da nebiološki starši znamo pozabiti da otrok ni naš, ukolikor nas biološki starš na to pet krat na dan ne spomni.

In zdi so da so to vedno neuspešni starši ki tako ravnajo. Tisti ki sami ne znajo postaviti meje. In kateri otroku dajajo maksimalno potuho in govorijo da so vedno na strani otroka. 

Mislim da mož od Lewinsky spada v to kategorijo. In seveda njegova žena. Bom kar Marušo citirala:

lewinsky, pomisli samo na to v kako težki situacija sta tadva otroka. Nikoli ni prepozno za vzgojo. Če je njuna mama resnično vdana alkoholu, tadva otroka najbolj potrebujeta varno zatočišče. Vidva pa jima lahko predvsem nudita to. Varnost, zaupanje, utečenost, red in disciplino. Takšni otroci ponavadi potrebujejo ravno to. In to veliko bolj kot si lahko predstavljamo. 

To vse je še kako res. Prav taki, najbolj "težavni" mladostniki so najbolj lačni (sestradani!) reda in discipline. Ampak gdo naj bi jim to dal lepo prosim? Oba starša se jih bojijo ker vsak moment lahko od enega zbežijo k drugemu in  kar tekmujejo se eden z drugim v dajanju potuhe. Nobenega ni ki bi bil dovolj močan da takega otroka zaščiti od samega sebe (ko in če potrebno).

Lewinsky drži se. Vem da so tvoje roke vezane in da nimaš kaj. Poznam tvojo situacijo.

Hja. Sem mogla kar mal pomislit kako je z vzgojo pri nas. Imam pač dva pubertetnika (recimo) iz prvega zakona in enega s partnerjem s katerim živimo. Na govorilne in sestanke hodim jaz, če hočta kam iti vprašata mene, skratka glavno besedo pri vzgoji imam jaz. Se pa zelo dobro razumejo in si medsebojno pomagajo. Malega pa vzgajava oba skupaj. Mislim, da nam kar ratuje da smo zgledna družina, čeprav včasih pride tudi do krega in potem sem jaz tista črna ovca. Vsak s svoje strani mi govorijo kaj in kako. Pol mi je pa dost pa jim rečem, da naj mi dajo mir pa naj se sami zmenjo. Drugi dan je pa že vse po starem. Moram pa rečt, da nisem dosledna pri kaznih in prehitro popustim. Pol mi pa moj pravi, ja sej zato pa je tko, k ni nobene kazni. Pa se sam nasmejim.

IMam 3 otroke od prej, četrtega pa imam z zdajšnjim partnerjem. Moj sodeluje pri vzgoji tastarejših tre, jih pogosto kam pelje, skratka ubogat ga morajo kakor me, no včasih ga celo bolj.  Moja in njegova beseda sta enakovredni. Na začetku sta imeli obe strani nekja težav se navadit drug na drugega, ker moj od prej ni imel otrok in se marsikdaj v kaki situaciji ni znašel, je to čisto drugače, če si z njimi od njhovega rojstva. Jaz mislim, da odnos med pastoki in očimi oziroma mačehami mora temeljitcv nadrejenosti in podrejenossti, ker če temelji na prijatelskem odnosu in so si poplnoma enakovredni, potem bo anarhija, bodo otroci to fino izkoriščali, če prej ne v puberteti.