Pozdravljene in pozdravljeni….upam, da se bo slednjih tudi kaj našlo
 
Kakorkoli že, nadejam se da je moje vprašanje našlo mesto v pravi rubriki. Vprašanje sicer ni neposedno za atije, čeprav se njihovega »skromnega« mnenja ne branim…nasprotno, v veselje mi bo, saj se bo dotikalo tudi njih.
 
No ja…bistvo!!! S partnerjem sva se odločila, da naju enkrat v naslednjem letu obišče štorklja…in plan se je realiziral, aktivnosti so dale rezultat in obisk dobiva verjetno enkrat junija 2009 . Splanirala sva tako, da bolje nebi mogla, saj se mi bo porod upam da pokril ravno s koncem študijskega leta, tako da če bom uspela zdržat do konca, se mi ne bo treba odpovedati službi. Od tukaj naprej pa sem se soočila z zadrego, v katero so me pahnile predvsem kolegice v službi. Zahvaljujoč svojemu dragemu, ki me podpira še nisem povsem obupala. Zaposlena sem namreč v pedagoškem poklicu in ga opravljam z največjim veseljem - naravnost uživam – odkrito povedano živim zanj. No, ker opravljam to delo, sem zato tudi omenila, da mi bo čas poroda zelo ustrezal, saj bom lahko tako zaključila zastavljeno delo, do konca študijskega leta. Še bolj pa mi bo šlo na roke to, da bom lahko porodniški dopust izkoristila v času počitnic in se nato z začetkom novega študijskega leta vrnila na delo, ati pa bo potem nastopil z dopustom za nego in varstvo. Do tega sklepa sva prišla oba s partnerjem, seveda ob zavedanju dejstva, da bo otrok pač obveznost naju obeh (dejstvo enakopravne porazdelitve obveznosti) in tega, da jaz uživam v svojem delu in želim v njem uživati nepretrgoma.
 
Zanima me, kaj si mislite o tem…tako mamice kot atki…gre namreč za to, da sem do pred kratkim mislila, da je izvedba takega plana pričakovana, ampak kot sem že omenila sem bila v službi deležna nenavadnih pogledov zaradi tega, kar me je spravilo v pošteno zadrego.
 
pozdravček, Rotkappchen

< Sporočilo je popravil Pikec RR -- 2.10.2008 9:13:47 >

Te čisto razumem v tvoji želji, načrtih, veselja do službe. In verjamem, da si bila deležna marsikaterega "pogleda". Že kar slišim kakšne komentarje "zakaj se pa sploh odločaš za otroka, če..."
Zgodba 1: ko smo imeli celodnevni službeni piknik, je prišla ena mamica, ki je bila sicer na porodniški (doma je pri atiju pustila 6-mesečnega dojenčka), so jo sodelavke tako obirale, češ kakšna mama je, da otroka pusti samega, ipd...

To, da imaš moža, ki se strinja s tem, da bo on na porodniški, je samo hvalevredno. Bodi pa pripravljena (in močna) za vse poglede in komentarje, ki jih boš neposredno (oz. zelo verjetno kar za hrbtom) dobila pod nos. Od sodelavk, širše družine, prijateljev, znancev, neznancev....

Tudi jaz sem imela pred (dejansko) nosečnostjo podobne želje kot ti. Moje delo me inspirira, ampak... je pa tudi dejstvo, da ne želim izgubiti pristnega stika z otrokom, ki ga lahko mama stke v prvih mesecih po rojstvu. Vez, ki se rojeva od prvega zavedanja nosečnosti, do spremljanja brc, gibov, ... naj se nadaljuje tudi po rojstvu. O prikrajšani vlogi očetov ne bi tukaj - mati narava je tako uredila zadeve

Zgodba 2: v službi smo neobičajno sceno, kjer je vodja enega oddelka doživela na sestanku živčni izpad. Zaradi ene konstruktivne službene kritike, ki jo je ona vzela osebno, smo poslušali kako je ona "vse vložila v to službo, kako je oddelek postavila na noge, kako je pri otrokovih 8 mesecih končala porodniško za to službo - in da je cena tega to, da jo otrok kliče po imenu in da je očka edini na svetu, sledijo babice, ona je pa nekje čisto zadaj"... In vsa objokana je zapustila sestanek...
Zgodba 3: V Južni Koreji se mora mati vrniti v službo najkasneje v 2 mesecih po porodu (toliko časa jo delodajalec čaka, sicer lahko ostane kar doma). To mi je povedala turistična vodička, ki zaradi narave dela svojega otroka vidi na vsake 2-3 dni, vzgaja ga pa babica.

Želim ti le, da strast, ki jo čutiš do svojega dela vendarle ne bo preveč vplivala na vlogo, ki te čaka. Biti tudi mama

Fino, da sta se tako dogovorila. Edino očka bo bolj težko dojil. Če ti je za to vseeno, potem go for it! (držim pesti, da ti bodo šli v šoli na roke in ne boš pokasirala vseh "dopolnilnih dejavnosti")


< Sporočilo je popravil K_a_t_i -- 1.10.2008 21:04:20 >

_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Če sta oba s partnerjem za to, če sta se dogovorila in se strinjata potem ni razloga, da dvomiš.
Otrok bo vajin in vidva delata po svojih najboljših močeh. Kar se pa čudnih pogledov tiče; nikar se ne oziraj preveč na druge . Ljudje imamo različne želje in pričakovanja, merila. Dana je možnost izbire in vidva sta izbrala kar se vama zdi pravilno.
Osebno podpiram idejo in pozdravljam očke ki so pripravljeni prevzeti to nekdaj "izključno materinsko opravilo".

Kolegica, ki dela v šolstvu (razredni pouk), je enako izvedla pri prvem otroku. Res pa je, da je delo končala že pred 12h , do doma pa ima 5 min hoje. Mislim, da je kdaj skočila dojit celo med glavnim odmorom.

Vse se da. Zavedati se moramo, da je enoletna porodniška prej izjema kot pravilo. Torej, če zmorejo drugi, boš najbrž tudi ti. Konec koncev tudi naši starši niso bili doma leto dni. Čudno te pa gledajo, ker to ni običajen potek dogodkov....se bodo že navadili tudi oni.

Srečno!

Ja midva sva tudi pri prvem tako naredila. No razlika pri nama je bila v tem,da sem bila redna študentka in nisem delala,tako sva bila praktično oba doma.Uff kako je bilo fino.Nimam pa nobene "slabe" izkušnje s kakšnimi kritikami ali čudnimi pogledi (to je bilo pred 3,5 leti).Vse smo skupaj delali.Zelo se je izkazal.To je bila odlična izkušnja in popotnica za vnaprej,za oba.
Je pa nekaj,da se tako nebi odločila (no najbrž),če bi imela službo.Ne morem si namreč predstavljati kako bi bilo z dojenjem (dojila sva se do skoraj 2,5 leta).
Punce,mislim da smo res lahko samo srečne,da imamo tako dolgo porodniško. Saj služba te bo počakala,otrok ne.Še prehitro bo zrasel.V tem času boš zamudila marsikaj-morda njegove prve besede,prvi glasen smeh,prve korake,...in še in še.Še tako nam marsikaj uide,ko so že malce starejši,ampak časa se ne da prevrteti nazaj. Z otrokom je treba biti ves čas,ampak ko je že večji je to težje.Ne moreš ga toliko na sebe vezati in poskušati nadoknaditi zamujeno.
Mislim,da je ni službe,ki bi to odtehtala.Odločitev bo pa vsekakor tvoja.

Uživaj v nosečnosti

Lahko poizkusita.
Sama se dojenju ne bi nikoli odpovedala zaradi poklica.

Na stvari gledaš idealistično, kot da bo otrok vse noči spal, da ne bo bolan, da bo brez krčev   ...

Upam tudi, da otroku ne boš zamerila,da nate ne bo tako navezan kot na očeta,
zamujala boš tiste majhne stvari, ki vsako mamo držijo gor in so čar materinstva.

< Sporočilo je popravil Pikec RR -- 2.10.2008 9:14:10 >

Definitivno se strinjam z napisanim. Ne zamenjam čara materinstva, sploh pa ne v obdobju, ko po mojem mnenju otrok najbolj potrebuje mamico. Ni šans, za noben denar. Pa nimam nič proti temu, da te nadomesti očka.
No, oglasi se potem, ko boš malo štručko res držala v rokah in videla kakšna radost in sreča je to. Nekaj najlepšega, da se lahko eno leto non stop posvetiš svojemu otroku, ga opazuješ kako napreduje, izgovarja prve besede, ga dojiš kadar želiš. Joj, kje so tisti časi, ko je bilo tako lepo.
Srečno!!!

Ko smo se mi rojevali, so šle mamice po 3 mesecih delat, otroci pa v jasli. In smo vsi dobro gor zrasli in imamo radi mame in očete. Malo pozabljate, da privilegij ostati doma 1 leto niti ni tako stara zadeva.
Poznam pa nekaj primerov da so očetje doma ostali, bodisi zato ker je imela mamica boljšo plačo in so tako lažje shajali (ja, nimajo vsi polnih riti ima morajo tudi na to gledati), bodisi zato ker je imel oče službo za nedoločen čas in je mamica vedela da če bo predolgo odsotna bo dobila knjižico (ja, žal je tega veliko več kot si predstavljamo), bodisi zato ker jima čisto preprosto tako pač paše. Zakaj pa ne.

Upam samo da se boš lahko dogovorila za čim manj dopolnilnega dela, da boš čim prej lahko doma z družinico, urnikov tudi nimate tako dolgih da bi bila kdaj 8 ur odsotna od doma, pa tako so vsake toliko počitnice, vikendi so fraj itd.

Edino upam, da nisi ena tistih, ki jim je kariera pomembnejša od otroka.


_____________________________

Exkontrakarambolmatica.

Če se tako dogovorita je to super, jaz ti lahko sam povem, da ko sem bila še noseča se kar nisem morala sprijazniti da bom tako dolgo doma na porodniški ker imam tudi ajz rada svoje delo....ko sem rodila je pa leto šlo okoli z nadsvetlobno hitrostjo in povem ti da za nič na svetu ne bi zamenjala tistega leta ko sem bila lahko izključno samo z mojo kepico in sem izključno čas posvečala samo njej. Sedaj sem spet v službi in mi je v službi všeč...kot sem povedala tistega leta ne zamenjam za nič na svetu.

Oprosti, ampak sem dobila tak občutek.

Če si vidva tako želita, super! Kaj te briga, kako te sodelavke gledajo? Če ne bo problem z dojenjem, potem itak ni nobenega problema - vse ostalo lahko dela oči - ti pa si lahko mleko stisneš, pa tudi v šoli ne delaš 8 ur skupaj vsak dan, tako da vama bo po moje super laufalo, če si oba to želita.

Nama se je bolj splačalo, da grem na porodniško jaz, zato pač grem vedno samo jaz, če bo naslednjič drugačna situacija, pa sva odprta za spremembe, čeprav nama obema (pa tamali tudi ) v bistvu tako najbolj paše, priznam . Imam rada svoje delo, vendar pa tamalo še bolj in sem nekak rajši bila z njo - tudi če bi mi kdo dal še enkrat na izbiro...

Malo se ti tudi spremenijo prioritete po rojstvu, zato si pusti malo rezerve, če si boš slučajno premislila (ampak zaradi sebe, ne zaradi okolice).

Je pa res, da se je najina mala tudi ogroooomno dojila in ni šmirglala flaške, tako da pri nas bi bilo to težko izvedljivo. Ampak če že v naprej veš, da si se tako odločila, boš pač dete navadila še na flaško zraven in si črpala mleko ali pa dodajala, kakor vama bo pasalo.

Hehe, ko sem se jaz rodila, je že bila 1 letna porodniška, moja mami pa je bila pri vseh 3 doma vsaj eno leto pri vsakem... In pravi, da ji je bilo najhujše it nazaj v službo, ker je morala dat otroka v varstvo... Tak da očitno tudi te dileme nisto tako mlade

Tule sem se našla. Tudi sama sem uživala v delu, potovanjih, nikakor si nisem predstavljala, da bi bila eno leto povsem izven poklica, brez stika. Sem se v službi menila, kako bom lepo doma z laptopom, pa bom občasno v stiku, pomagala, kdaj pa kdaj priletela za urico, dve...

Ja pa ja. S prihodom Nike se mi je življenje postavilo na glavo in tako kot je že ena omenila, tega leta ne bi zamenjala. Še prehitro je minilo.

Tudi zdaj še vedno rada hodim v službo, delo mi je izziv, ampak pogled na svet in prioritete v življenju so se spremenile. Jaz bi rekla, da uredi tako, kot zdaj čutiš, da je prav in si pusti zasilni izhod, če se vendarle odločiš drugače.

Sicer pa nimam prav nič proti, če je porodniški očka namesto mamice, iz takih ali drugačnih razlogov. Samo vnaprej je res težko za 100% reči. Samo to.

Srečno!

_____________________________

..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi.....
F. Lainšček

Jaz sem isto mislila, kako si bom čimpreje poiskala službo, da ne bom 1 leto zdržala doma, sploh ker sem bila že med nosečnostjo brezposelna. Pa mi po porodu kaj takega še na misel ni prišlo. Še več, zelo sem bila zadovoljna ker sem bila lahko še en mesec po poteku porodniške doma in uživala s piškom.

_____________________________

12.09.07 sva dobila najinga sončka Jako
06.05.2010 smo dobili še drugega sončka Žigo

...Na ta lepi dan v meni erekcija se ti ne zdi da ne more biti lepša...

Se strinjam, da se po porodu marsikaj premeni in tako se bodo morda tudi tvoje želje po porodniški. Ni pa nič narobe, če doma ostane očka. Kakor vama paše.
Pri nas sem bila in tudi bom na prodniški jaz. Glede celotne situacije ne vidim nobene prednosti, da bi doma ostal očka.
Komentirala pa bi le spodnji odgovor.

Jaz se dojenju nisme odpovedala - enostavno nisem imela mleka, pa sem še pred porodom bila prepričana, kako bom dojila... Tako da sploh ni nujno, da bi se morala čemu odpovedat.
Učiteljski poklic tudi ne zahteva prisotnosti v službi 8 ur na dan, kar pomeni, da mamica morda (če sploh) preskoči 1 dojenje in če ji je res veliko do tega, lahko poskrbi tudi za ohranjanje dojenja in zalogo mleka - kot rečeno, mogoče pa ne bo dojila. Veliko mojim prijateljicam je mleka zmanjkalo po mesecu, dveh, ali pa sploh nis(mo) mogle dojiti.

Vse lepih trenutkov z otročkom tudi ne bo zamudila, če bo v službi 5-6 ur na dan. Koliko ur še ostane. Da ne govorimo o tem, da kot učitelj imaš ponavadi tudi precej več prostih dni ali pa vsaj delov dni in nisi kar naprej odsoten.

Če gre samo v službo in potem domov, doma pa maksimalno izkoristi čas z otrokom, dodatno dela pa za šolo zvečer, ko otrok zaspi, ne bo zamudila veliko.

< Sporočilo je popravil sazi -- 2.10.2008 15:27:28 >

Jaz sem bila pri našem prvem otročku eno leto doma, pri drugem bom pa samo pol leta, pol leta bo pa mož. Nama tako pač ustreza. Saj je lepo biti doma z otrokom, ampak meni bi se preprosto zmešalo, če bi morala biti spet celo leto doma, še zlasti zato, ker se mi je prva porodniška iztekla pred komaj 5 meseci. Mož se pa zelo veseli, da bo tudi on imel možnost, da je malo več skupaj z otrokoma  .

S tem se pa jaz ne strinjam. Ja, smo pač različne, a ne? Meni materinstvo veliko pomeni, zelo rada imam svoja otroka, pomembne so mi urice, ki jih preživim z njima, a eno leto, ko se skoraj nonstop ukvarjaš z otrokom, je zame enostavno preveč. Vsaj tako sem občutila na prvem porodniškem dopustu. Jaz sem kot oseba sama zase in za svoje dobro počutje nujno potrebovala tudi drugačne izzive kot le materinstvo in sem šla po enem letu z veseljem tudi nazaj v službo, ker sem čutila, da že izgubljam del sebe, ki sem ga izpolnjevala s službenimi izzivi. Pa nisem karieristka.

Mi je všeč ideja .
Saj imata oba iste dolžnosti in pravice. Torej....

Za ljudi se pa ne sekiraj. Obirajo v vsakem primeru.

Mesečnica, pod to se pa tudi jaz podpišem! Trenutno sem že skoraj 3 mesece doma kot rizična nosečnica, in enostavno nisem več prava jaz. Zato čaka naslednji teden mojega ginekologa trdo pogajanje - jaz bi rada šla nazaj v službo, on je pa že na začetku omenjal rizičnost za celo dobo?!
Sem pa na MOV dr. Pušenjaka vprašala za "drugo mnenje" in je povedal tisto, kar sem želela slišati.

Točno tako...o tem podobnem sem govorila...napadle so me predvsem zaradi tega, kako da si pač upam pustiti otroka samega doma po treh mesecih, da bi se lahko malo zamislila nad svojim materinskim čutom in tem da če je res pametno, da si želim otroka medtem ko tako razmišljam...no da o tem, da to ni naravno ne bom govorila. Čeprav tista izjava o tem...da bo otrok samo doma je dosegla plato izvirnosti, kati zame to da bo dete doma z očkom ni sinonim za to, da bo samo...zato nevem, ali gre v izjavi za pretirano samopoveličevanje, ali za načrtno degradacijo tistega, ki je nenazdanje oče otroka...
 
papa, Rotkäppchen

Hvala za komentar...

Kaj pa vem...glede tega o zamujanju...no sej, če te ni potem gre pač mimo in zamudiš, to je dejstvo. Čeprav sem razmišljala podobno kot nekatere v svojih komentarjih, da če me ne bo doma, še ne pomeni, da me ne bo celo večnost in da pravzaprav čas, ki ga bom preživela v službi ne bo večji del dneva, torej bom še vedno lahko videla večji del vseh aktivnosti otroka. Vseeno pa se strinjam, da so vragolije in vse kar spada k odraščanju čudovite in čarobne stvari. Glede tega nimam pomislekov, ampak kaj pa ko jih očka zamuja, zato se vprašam, Kaj a si očka ne zasluži vse te čarobnosti?

Glede službe pa...no, omenila sem da me izpopolnjuje in da zares uživam v njej...torej mi prinaša izzive in mislim, da to ni sramu vredno. Zavedam se, da bo potem drugače in da mi bo poleg vseh ostalih stvari, ki mi prinašajo izziv v življenju tudi otrok prinesel svojega. Vendar ko pa dam te izzvive na tehtnico...ne morem stehtati tako enostransko kot ti...

nočko, Rotkäppchen

Hm...idealistično. Nebi rekla, da je izzvenelo tako, nevem kako si dobila tak občutek. Zavedam se, da ne bom dobila lutkice iz izložbe ampak dete z vsem kar paše zraven.

Ne razumem navedenega stavka...zakaj naj bi bila idealistično navdahnjena...razen, če bi se to nanašalo na to, da očka ni sposoben skrbeti za realnega otroka in da očka tega ne zmore. Zakaj pa ne??? Mislim, da se tako tudi očka lahko nauči materinit, tako kot se to nauči mamica, saj mislim, da nobena od novopečenih mamic ni pridobila znanja okoli otroka (previjanje, hranjenje, dojenje...) samo s tem ko je rodila, vse se je bilo potrebno naučiti potem v praksi.

Glede dojenja...je zadeva relativna, taka kot jo opisuje SAZI in ne zgolj taka...sploh pa mislim, da se dojenju ni treba zaradi tega povsem odpovedati...

Ampak še vedno ne razumem...tega idealizma...pomoč

nočko, Rotkäppchen

Moj mož je bil na porodniškem dopustu... rodila sem decembra in doma sem bila samo v decembru... z januarjem, tri tedne po porodu, sem se vrnila v službo... takšna odločitev je padla predvsem iz finančnega vidika (takrat sem jaz zaslužila več od moža), olajšalo pa jo je tudi dejstvo, da nisem imela mleka in sem otroka takorekoč od rojstva hranila z umetnim mlekom... kar je lahko naredil tudi moj mož... on se je takrat šolal ob delu... med tednom popoldan je imel predavanja, ob vikendih podnevi pa je delal... jaz sem delala v nočni izmeni med tednom in sem se dopoldan v miru naspala, popoldan in do večera pa sem bila z otrokom, ko moža ni bilo... in ob prostih vikendih podnevi... zadeva je funkcionirala, je pa s sabo prinesla nerodnost - sin me je dolgo časa klical "tati" in je še danes tatina maza... jaz sem druga na vrsti... vendar - dokler je zdrav in dokler pokaže, da me ima rad, je vse ostalo skorajda nepomembno... tako, da jaz odločitev, ki sta jo sprejela vidva, popolnoma podpiram in se mi ne zdi nič nenavadnega.