Vem, da tema ne paše sem, a sem tukaj lahko anonimna.
Zgodila se mi je najhujša stvar v življenju. Po 8 letih zakona, z enim otrokom je prišel mož in rekel, da ni več srečen z mano, da me več ne ljubi in da gre, da ne zdrži več niti minute in je kar šel. Brez znakov, da bi bilo kaj narobe. Ne razumem, sesul se mi je svet. Imela sva vzpone in padce, vendar sva imela zelo lep spoštljiv odnos, ljubeč in varen. Ne bom rekla, da je bilo skoz vse rožnato, a generalno gledano, lep zakon, lepa družina, srečen otrok. Nisva se niti veliko kregala, tu in tam že, toliko koliko je zdravo, da vidiš da je obema mar. Zdaj pa to...kar šel je. Sploh ne dojemam, ne vem ali se bom kmalu zbudila iz te more. kaj pa otrok? Niti noče slišat o kaki terapiji, nič. Odsekal je.
Zdaj je seveda na prvem mestu otrok, da se mu naredi ta situacija čim bolj znosna. Obožuje atija, kot jaz obožujem svojega moža.

danes je 5i dan in kar ne morem dojeti.

Verjamem, da mora bit hud šok, sploh če nisi videla nobenih znakov, da bi bilo kaj narobe. Si ne morem prestavljat, da bi lubi kar šel , to mora bit res grozno. Kaj lahko zdaj narediš? če noče slišat nič o terapiji ali skupnem življenju, ga prisilit seveda ne moreš. MOgoče se kdaj premisli, mogoče pa tudi ne, zato je fajn, da se pripraviš na to možnost. Prvi je otrok, seveda, to sta se verjetno kaj zmenila, kako se bosta videvala (mislim oče in otrok). Če mu še nista razložila, je najboljše, da mu razložita čim bolj umirjeno skupaj, enkrat, ko bo sicer mali ok, ne utrujen ali lačen,... Potem pa korak za korakom greš naprej, kaj drugega ti ne ostane...
Ne zapiraj se vase, pokliči prijateljice, najdi si nov hobi, da ti vsaj malo zaposli misli, ker ves čas samo to premlevat je hudičevo stresno... Vseeno pa je fajn dat ven, ko te preplavi, zato rabiš prijateljice. Magari začni pisat dnevnik, če si ponoči nobene ne upaš poklicat, pa te napade žalost. Veliko ljudi se pobere po razhodu boljše kot so bili prej, ti želim, da bi bila tudi ti med njimi.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Uf, nočna mora  Si ne znam niti predstavljati, kako bi mi bilo, če bi se mi zgodilo podobno.

Prosim ne razumi narobe, ampak zagotovo so bili kakšni signali, le da jih nisi zaznala. človek ne more pač kar vrat na nos oditi, če mu vse štima, ali pa vsaj večina. Kot razumem iz tvojega odstavka, bi rekla, da ima drugo. drugega razloga ne vidim. brez razloga pa zagotovo ni odšel. Razen če se mu je malo odkegljalo . tud to je možno.

kakorkoli, vajin odnos vseeno ni bil tako 'idealen', kot si ga opisala, sicer se to ne bi zgodilo. Kaj zdaj naredit, to te verjetno najbolj baše?

Iskreno povedano, ne vem  Strinjam se s tabo, narediti otroku situacijo čim bolj znosno in poskusiti komunicirati z možem. pa ne o vaju, ampak o otroku. vidva še prideta na vrsto. kako si je to zamislil vse skupaj? zagotovo si z njim v kontaktu? vsaj veš kje se nahaja? kam je šel? k staršem? kam na svoje? v zemljo se ni vdrl in slej ko prej se bo moral soočit z nastalo situacijo. skratka nekako bosta morala 'trčit', če ne drugega, zaradi otroka.

težko je rečt in še težje pustit času čas, ampak drugega ti očitno ne preostane.

Se popolnoma strinjam s Tippi. Signali so gotovo bili. Tudi to, da ima najbrž drugo, bo verjetno kar držalo. V njem se je to kuhalo toliko časa, dokler ni prišlo na plan in glede na to, kako odločno je odrezal, najbrž ne namerava vztrajat in krpat vajinega odnosa. Vse, kar ti preostane je, da se probaš čimprej sprijaznit. Je pa težko, sama si ne predstavljam, kako bi mi to uspelo, sploh ker ga ljubiš in ker si bila srečna v tem odnosu...

Drži se!

nič zavidljiva situacija.
Se strinjam s predhodnicami:gotovo so bili signali,a v svojem prepričanju da je vse OK ,jih pač nisi mogla
prepoznati kot opozorilo,da se nekaj kuha.
Če je tvoj mož tip,kot večina moških,ki ne govori in ne kaže zelo očitno  svojih čustev je seveda bilo še težje.
Zdaj kaj svetovat??
Predvsem ne pozabi nase!! daj čustva iz sebe, pa magari tukaj na RR, pojdita z otrokom kam kjer vama bo lepo,.

pa še to: otroku povej resnico, ampak njegovim letom primerno.
Brez veze je situacijo zavijat v celofan, ker otroci itak vse bolj in prej dojamejo kot odrasli!!

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Podpis.Posebej pod poboldano. Mogoče ima drugo, mogoče se mu je res odkegljalo, čisto lahko verjetno pa je tudi to, da mu je prišlo čez glavo to, da si ti živela v svojem "idealnem "zakonu, kjer se je kregalo samo toliko kot je bilo " zdravo" , drugače pa je bilo vse ljubeče, super in fino.
Ljudem se res vse mogoče naredi, samo da z nekom živiš v resni zvezi, imaš otroka, itd, pa ne opaziš niti enega znaka, da je partner ob tebi nesrečen, da ga ne osrečuje veza s tabo, da je nekaj tako narobe, da je pripravljen na vrat na nos pustiti vse skupaj v kompletu z otrokom in oditi ?
Sem že slišala, da so partnerji spokali na hitro in na prvi pogled brez pravega resnega vzroka. Toda vsi ti zapuščeni, so potem kar od danes na jutri odstrli svoje tančice zaslepljenosti in potuhtali, da je bilo še kako veliko znakov, ki so opozarjali, da se kaj takega lahko zgodi. Nekako so spregledali, da so se slepili s svojim tako srečnim zakonom.
Se tebi res nič ne sanja, zakaj bi pobral šila in kopita?
Saj v bistvu po eni strani je tako vseeno. Rezultat je tako isti- šel je. Vendar je pa po drugi strani najti vzrok za njegov odhod še kako potrebno. Zaradi tebe, njega in seveda zaradi otroka.


Po 8 letih zakona, z enim otrokom je prišel mož in rekel, da ni več srečen z mano, da me več ne ljubi in da gre, da ne zdrži več niti minute in je kar šel.
Nekako se mi skoraj vedno nehote ( ali pa tudi ne čisto nehote )zgodi, da sem na drugem bregu kot večina in verjetno bo tako tudi tokrat...pa vseeno ne morem mimo tega, da ne bi omenila, da se mi nekako zdi, da je partner že poskušal zadevo razložiti in nakazati že prej, vendar mimo in skozi tako debelo idealistično idejo o lastnem zakonu, človek težko prodre.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Patrino, saj si na strani večine - večina je rekla, da so znaki. Kar se mene tiče, gledam, kaj bi lahko človeku v dani situaciji pomagalo. Videt znake, zakaj je šel, ja, bi pomagalo, samo ne vem, če takoj... Zdaj je tako šokirana in prizadeta, da rabi v prvi vrsti tolažbo, da se postavi na svoje noge. In ideje, kako to naredit, kako prebolet prvi šok. POtem bo pa lahko iskala razloge in zakaje... Se mi zdi, da ji to zdaj nič ne pomaga, če jo "napademo", da je ziher kako pokazal, da ni srečen...

Kar se teh znakov tiče, je pa tako: po moje je v vsakem zakonu ali nezakonu vsake toliko kaj narobe in če se partner potem odloči it, vidiš to kot razlog, če pa se odloči ostat, se ti to zdi pač en down, za katerim pride up. Hočem rečt, da iste stvari različno interpretiramo glede na posledice. Če pogledam lubija, je trenutno čisto bogi, ker majo v službi štalo. Pa zato ne mislim, da me nima več rad ali da je nesrečen z mano. Ko sem sama mela štalo, nič spala, shujšala, zmatrana do daske... tudi nisem bila najbolj srečna. Ampak on ni bil za to nič kriv. Bi čisto razumela, če bi mel takrat poln kufer vsega. Pa na srečo ni imel in je zdržal z mano:). Hočem rečt, da če bi šel, bi to zgledalo kot razlog za odhod, pa ni bil. Odvisno, kaj je na drugi strani, tisto, kar vleče skupaj... Kaj sta mela onadva, samo nebo zna. Moški včasih res sami ne rečejo, da je kaj narobe in moramo me videt in vprašat. Če pa je bila ona prepričana, da je vse tipitopi, pa seveda ni vprašala...

Imam občutek, da si dostikrat hočemo rečt, da so že bili kaki znaki, da sta oba vedela, koliko je ura, itd... iz strahu, da bi se to nam zgodilo in nas to pomirja, češ meni se to ne more zgodit, ker jaz gledam in vidim in sene slepim. Ja, seveda so večinoma kaki znaki, ampak lahko da nekomu, ki je prepričan, daje vse ok, ne zgledajo tako alarmantno, zgleda vse ok. Ne vem, kakšen je njen mož, včasih se tudi ljudje impulzivno odločajo in ne mislijo resno (ok, po 5ih dneh bi lahko že premislil), lahko se je zacopal in ni razsoden, lahko je kaj tretjega... Lahko je klasična kriza srednjih let. Ti ljudje se včasih vrnejo k ženam, ko ugotovijo, da v bistvu ni bilo tako grozno, ko trezno premislijo. Milivojević bi znal kaj na to temo povedat...

Anonimna, na vse zakaje ti bo najlažje odgovoril on - ko bosta oba v stanju se pogovarjat. Mogoče ne bi bilo napačno, da mu predlagaš mediacijo. Ni treba, da ostaneta skup, veliko bo že, če se bosta uspela lepo razit...

< Sporočilo je popravil ronja -- 19.3.2014 17:31:37 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja res je tako. V takih trenutkih človek rabi tolažbo. Je pa v bistvu razlika v tem, kaj je komu v tolažbo. So ljudje, ki jim je v tolažbo to, če jih nekdo potreplja , jim ponudi ramo in pravi ,da bo že bolje. So takšni, ki jim pomaga, če jih ljudje pustijo takrat pri miru. In so tudi takšni, ki jim pomaga, če jim kdo pomaga zbezati od nekod tisto trohico upanja, da pa stvar ni dokončna, da se jo da še rešiti in popraviti, le da je potrebno najprej najti tisto, kar je treba popraviti- vzrok . In ko se nekako pride stvari do dna, najde vzrok , ki je povzročil neko neprijetno situacijo, se šele lahko najde tudi rešitev.
Vem, da je sedaj avtorica obupana. Vendar meni osebno bi bilo najlažje zlesti iz obupa, če bi vedela, da lahko zadevščino popravim, če bi spoznala, da se določena tragedija ni naredila v prvi vrsti zaradi mene, če bi imela upanje, da z določenimi spremembami na sebi in še kje, lahko stvar izboljšam. Če bi imela za v roke prijeti le to, da me je partner zapustil in bi tavala in tavala v ugibanju zakaj se je to zgodilo, pa zakaj ravno meni, pa kaj sem naredila narobe, pa zakaj me nima več rad...potem bi se v obup le pogrezala in pogrezala.
Pa še to je- smo ljudje, ki čutimo neverjetno potrebo, da v stiski nekomu pomagamo tako, da mu odpiramo oči, serviramo rešitve, pomagamo iskati probleme.In spet taki, ki v prvi vrsti odprete naročje in ponudite ramo. Enim so večja uteha prvi drugim drugi. Po moje pa so potrebni oboji.
Upam, da v primeru, da se mi kaj podobnega zgodi, najdem poleg sebe obe vrsti utehe.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Najprej odgovor na vprašanje - kaj pa otrok?

Otrok bo to prenesel tako kot mu boš ti prenašala. Lahko jokaš z njim in tudi on bo jokal; lahko si bolj razumna, in tudi on bo tako sprejel. Če imaš možnost, naj gre za kak teden na počitnice k babici/dedku/teti, da si umiriš misli in srce. Po eni strani je naporno, ker moraš krotiti svoja čustva oziroma jih sploh sprejeti, ker jih do zdaj nisi poznala, hkrati pa kot mama ostajati prisebna. Po drugi strani je otrok motivacija, se sestaviš skupaj,

Step 2. Jaz bi "sodelovala" z možem. Če se je odločil oditi, naj gre. Praviš, da si se že poskušala pogovoriti, in se noče. Torej lahko modeluješ ali greš (ali se greš izčrpavajoče variante vmes).  Recimo, da greš. V tem primeru zaključi vse, kar lahko, razen vezi z otrokom. Pospravi (fizično in čustveno osvobaja), pojdi v šoping, če lahko, športaj, najdi si družbo, če si tak tip. Vse to pomaga, da preživiš čas, v katerem prebolevaš (in ki definitivno ne mine čez noč, če imaš moža rada).

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

Najlažje ja; ampak do najbolj temeljitih prideš pri sebi. Ampak otom potom.

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

Kam je odšel? K lubici?
Ker drugače mi je čudno, da ne bi bilo nobenih znakov- lubice pa nekateri odlično prikrivajo.

Mi je pa žela zate in predvsem za otroka!

Vseh moških ne gre metati v en koš, ampak kolikor jih poznam so tako brezkompromisno odšli le, ko so drugje imeli drugo.
Eden od teh je moj tast. Da je imel eno ljubico že nekaj časa, se je povsod govorilo, ampak priznal ni, videlo se ga tudi ni, tako da tašča ni imela kaj. No, ko bi se iz stanovanja morali seliti v hišo, je v hišo šla samo tašča (sin oz. moj možek je šel študirat), tast pa se je z ljubico selil v tretje stanovanje, ki ga je kupil leto dni nazaj in ves ta čas preurejal. Ko sta z ljubico imela vse fertik, sta se skupaj vselila. In seveda ni želel slišati o kakršnikoli terapiji.
Imam znanca, ki je nredil nekaj podobnega. Eno je osvajal kar nekaj časa, seveda je poleg imel resno punco, ampak šele ko je druga zagrabila, jo je pustil.

Je tudi možnost, da je imel občutek, da je ujet, da ne dela ničesar več zase in potrebuje svoj čas, kar je lahko naredil edino tako, da je šel. Ampak v 5ih dneh????

Ne glede na razlog, odšel je, kar se tebe tiče iz danes na jutri. Ga želiš nazaj? Se bo kaj spremenilo ali boš živela v strahu kdaj bo spet naredil isto? Mu boš verjela, da te ni prevaral? Ali ga želiš nazaj samo, da boste furali sliko lepe družine? Se imata res rada ali gre za navezanost?
Še en milijon je takih vprašanj in pri tem ni pomembno kako dober je kot oče. S svojim otrokom imala hko dober odnos tudi, če sta narazen. Valda nisi s partnerjem samo zaradi otroka, mora pa že biti kaka ljubezen vmes.

Če le moreš, si vzemi nekaj časa off, se zjoči, idi v šoping, glej jokave filne in se smili sama sebi. Dan, dva, tri, potem pa začni živeti brez njega. Ne prosi ga, ne moleduj ga naj se vrne. Počakaj, da vidiš kaj bo predlagal v zvezi z vezo, z otrokom, konec koncev z delitvijo premoženja. Za vse to bo potreben trezen pristop.

lp

Šel je, ni ga več,malo bo težko, čez par dni bo boljše.. Vsaka stvar mine, tudi to bo. Prvo boš razočarana nas seboj, nad življenjem, nato se boš obtoževala, nato spraševala kaj je bilo narobe, nato boš ugotovila, da nisi kriva ti, ampak on, ker je zaj...al družinsko življenje in se boš pobrala in šla dalje ,ker točit solze za budalo je izguba časa.
Kar naenkrat se on ni odločil za ta korak; v sebi je dolgo razmišljal, a tebi je rekel naenkrat. Upam samo, da se ne bo hotel vrniti še preden si ti vsaj malo ne porihtaš misli, ker če pride kmalu prosit odpuščanja, ga boš sprejela nazaj. In verjemi, da ti bo to stvar znova naredil. Kdor gre enkrat, gre večkrat.
Želim ti samo da boš v fazi pobiranja ugotovila, da več ne pogrešaš njega ampak le še navado na skupno življenje, a tudi to kmalu mine.

Hvala punce,
ja vsak dan je lažje vstat in se s tem soočat, pa tudi otrok me drži pokonci.

Še enkrat je ponovil, da me več ljubi, da je sicer se s tem že nekaj časa ubadal, a da je sprva mislil, da je prehodno, potem pa ugotovil, da ne želi bit več z mano.
V prvi vrsti je trenutno oče mojega otroka in delam vse za to, da bo njemu čim lažje in da bo čim manj trpel. Med njima je strašna navezanost in želim, da tako tudi ostane.

Naju pa čaka še veliko stvari za uredit in trenutno si sploh ne znam predstavljat to urejat. Najprej moram prit k sebi, potem pa pride na vrsto vse ostalo.
Imam prijateljice in družino, ki mi stojijo ob strani, še več kot sem si mislila. Hvaležna sem za njih. A večer je hladen in prazen in v postelji ni nikogar...

Verjamem, ampak ali si želiš v postelji nekoga, ki te več ne ljubi? Ne bi bila sama, bi pa bila osamljena, kar je lahko še hujše.
Povedal ti je kako in kaj in očitno se tu ne bo več kaj dosti spremenilo, če te res ne ljubi, kot sam pravi. Torej, delajta na tem, da bo za otroka najboljše, ti pa delaj na sebi. Kmalu bo prišlo poletje, ko vreme in dolgi dnevi omogočajo veliko dejavnosti, ljudje so bolj odprti in kaj pa veš, kaj te čaka????

Drži se

Anonimna, delaj zvečer kaj, česar prej nisi mogla oz. hotela, ker si pač dala prednost čemu drugemu. Zdaj je pa čas za to - lahko je to hobi, šport, ples, lahko pa samo v postelji gledaš filme in grickaš smoki, karkoli ti paše. Toliko da se navadiš na nov način življenja...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Vso sreco ti zelim!

Ne vem no koliko je star, ga je morda ujela kaka kriza srednjih let? No karkoli, je ta trenutek verjetno ni najbolj pomembno. Pomembno pa je da se zlepa ali zgrda postavis na noge. Postanes mocna. Zaupaj si. Dokler bo videl, da ti je hudo, bo vztrajal pri svojem. pa ne zato da bi te se bolj prizadel.
Ampak taka je narava (predvsem moskih), ko vidijo da so jim vrata nastrezaj odprta jih ne zanimajo. Ko pa bo videl da si jih tudi ti zaprla, da se strinjas z njegovo odlocitvijo, da das veliko nase, si ponosna, in ga ne mislis sprejeti nazaj, sem skoraj prepricana, da se bo zacel sprasevati ali je naredil prav.

Kakorkoli se bos takrat odlocila je tvoja stvar, ampak ceprav je clovek, ki te verjetno pozna v dno duse, mu ne pokazi da trpis....ce ne drugega bos tako vsaj prej izvedela vso resnico.

Glavo pokonci, zivahno muziko in gremo bejba zivljenje te caka.... Seveda, ko bos popolnoma sama pa le dovoli custvom na plano, samo brez telefona v roki!

In pa ne pozabi, za najboljsim vedno pride se boljsi!

Drzim pesti, da ti uspe in porocaj kaj se bo dogajalo!

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.

Ni nujno, da so kakšni znaki, tip je bil adolescent po naravi, ker se pa odrasli ne spremenijo, mu tudi nobena terapija ne bo pomagala. Mati ga preprosto ni vzgojila v moškega, ki bi se zavedal realnosti. Sčasoma si boš dobila drugega, otrok se bo pa še kot odrasel spraševal zakaj gaje oče zapustil. Odgovora verjetno ne bo dobil nikoli.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]