Moram malo pojamrat. Naš mali  je pa te dni živa sitnoba. nič mu ne paše, da se igra na tleh, da se z njim igram, ves čas me grabi, a mu tud ne paše preveč, če ga imam na rokah.najbolj je še pri miru, če ga nosim okoli. Čist ponori, če grem v drug prostor.
Ne vem,kaj ga je obsedlo.
Zobki niso, zaenkrat. Ves čas sam jokcari, jamra...Mene pa že pošteno boli glava. Tk da danes res komaj čakam, da bo čas za spanje. No, zdaj mi dokaj pridno sedi v naročju in poslušava otroške pesmice.

So tud vaši kdaj taki?

_____________________________

Letos pa bo!

ah, kepa, meni je šlo kar na jok, ne na smeh;) evo, zdaj joka v atijevem naročju.
no grem, je hudo.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Sem slišala, da pride tam okrog enega leta obdobje (včasih že prej), ko je otrok blazno ČUSTVENO navezan na mamo in kakršna koli odtujitev (pa četudi samo v drug prostor) se otroku zdi konec sveta - v smislu, da si ga zapustila... seveda sama s tem še nimam izkušenj, ker je naš sonček star šele 4 mesece, vendar že pri njem opažam, da je name bolj navezan kot na ostale (npr. hoče zaspat samo z mano ob njem, pa da ga po rokah nosim in mu JAZ pojem - če ga drugi nosijo pred spanjem in mu pojejo nič ne pomaga in kar tuli..  )..

So pač naši sončki največ s svojimi mamicami in nanje najbolj navajeni.. Pravijo, da je dobro, da ko greš v drug prostor, da se ves čas z njim pogovarjaš tako, da te sliši in ve, da nisi daleč proč.. No ja, mogoče je krivo to, mogoče pa kaj drugega.. tudi mi nismo vedno dobre volje (Anej ima tudi občasno obdobje, ko je sitnoba na kubik , potem pa mine..)