Punce, kako spremljate svojo osebno rast? Ali si pišete blog, dnevnik, zapiske, se s partnerjem pogovarjate o tem. Ali berete kaj knig na to temo?
V bistvu, ali sploh razmišljate kako ste recimo čustveno zrastle iz enega obdobja v drugo? Ali napredujete ali nazadujete?
Ali skupaj s partnerjem rasteta in se dopolnujeta, ali se tekom let začnete dolgočasit?

Pri 178 cm se je ustavlo.

_____________________________

Joj, oprosti, ampak mi danes vse na smeh vleče. Bom raje jutri kaj pametnega odgovorila.

_____________________________

v bistvu niti nimam časa veliko za razmišljat o tem, dokler gre vse kot po maslu. me pa kaki neljubi dogodki v življenju vsakič znova prisilijo, da si malo uredim podstreho. joj, sem čisto zaspana in sploh ne znam napisati tistega, kar imam v mislih. skratka: "šta ne ubija, jača". sem pa prebrala tudi precej takih knjig (ko sem bila še najstnica) in imam to "srečo", da poznam tudi drugačno življenje (revščino, bedo), kar mi pomaga ostati z obema nogama na trdnih tleh. jutri kaj več o tej temi, zdaj pa v mižale.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Berem knjige na to temo, dnevnikov in blogov pa ne pišem. 

Včasih sem veliko knjig prebrala na to temo, potem pa sem nehala in sem raje začela živet tako, da osebnostno rastem, uresničevat tisto, kar sem se naučila iz knjig, ker samo branje pač ni bilo dovolj. Sproti svoje rasti ne spremljam, čeprav po novem pišem blog, ampak ga še prekratek čas, da bi lahko kaj takega spremljala na njem. Vidim napredek, ko se zazrem v preteklost, ko razmislim o različnih življenjskih obdobjih, ki sem jih dala čez in vidim, koliko sem res napredovala.
In vsaj zaenkrat se mi zdi, da s partnerjem rasteva skupaj, dolgočasiva se ne, in bova tudi delala na tem, da bo tako ostalo.

< Sporočilo je popravil Tašonka -- 17.3.2007 13:32:39 >

Tud jaz že par dni pišem svoj zasebni blog. In ugotovaljam, da se vsaki dan nekaj naučim - > in sama pri sebi upam trdit, da je to dobro. Najbolj sem ponosna na to, da sem se v zadnjih letih naučila biti bolj trdna. Da ne popustim pred vsakim pritiskom in padem v jok, pa tudi to, da sem se naučila rečti NE in pa postaviti zase in za svoje ideale. Sem še pa vseeno mnenja, da to pride z leti. In verjamem, da bom pri 50tih še boljša in ne pa zagrenjena in osamljena.
Recimo mene je zadnje čase skoraj 'fršlok' , ker sem ugotovila, da enostavno nimam več časa za vse - mali potrebujem povsem in 100% mene, pa še skorajda 80% ateka. Kar na1x je bilo vse nepospravljeno, jaz pa osamljena in tečna. In sem najedala - najedala sem mojemu, izlivala sem svojo dušo tukaj na RR, par dni sem bila slabe volje. Potem sva nekako poštimala, in sem ugotovila, da ni BISTVO mojega življenja to, da imam tipi topi pospravljeno, pri tem pa skrbim za možeka, otroka in še psa. Je čisto OK, če je za prvo silo pospravljeno, mi smo pa raje zunaj na sončku, posoda itak počaka. V samo 10dneh se mi zdi, da sem postala manj zagrenjena in pikolovska in sem ponosna nase.
Meni veliko dajeta tudi moji 2 prijateljici - sta si zelo različni, in me dopolnjujeta ena iz ene in druga iz druge strani -> z eno se lahko pogovarjam o špotu, modi, oblačilih, stanovanjih, z drugo pa o otrocih, kuhi, likanju. In vsakič pridem iz čveka pomirjena. Ne morem ravno rečti, da se lahko na katero 100% zanesem, ker se ne morem in tega od njuju niti ne zahtevam.

To so meni tiste pomembne stvari s katerimi rastem - veliko pa se učim tudi kot mami, predvsem potrpežljivosti in vztrajnosti. Otrok dela čudeže. RESNO!

Meni osebno se zdi pisanje blogov cist brezveze in na podlagi tega je dalec od tega,da bi bil en blog pokazatelj moje zrelosti in napredovanja...

Berem knjige to ja, prav pospeseno in poglobljeno se pa s tem se ne ukvarjam...pac imam druge prednosti...itak pa vsako leto ko smo starejsi in ko se zamislimo ze na leto nazaj vidimo kje smo in kako bi morda danes drugace ravnali...filozofija in analiza se en bosta doprinesli k boljsemu zivljenju...ko bom v pokoju bo morda vec casa za pogled vase in tko...

In trenutno berem knjigo potovanje dus....v njej so krasni primeri zrelosti ljudi na tem planetku...vecina jih  je sele na prvi stopnji, kar pa obnasanju mnogih prebivalcel tega sveta lahko samo pritrdim...in bo moralo pretect se mnogo zivljenj,da se bodo zemljani mal skuliral