Pred časom sem se pogovarjala z moškim (32 let), ki je še samski. Je zelo navezan na domače.
V pogovoru sva zavila tudi v "globlje vode". Razglabljala sva kaj je smisel življenja, kaj je naš cilj.
In on pravi, da mu je cilj, da spozna žensko po njegovih merilih in, da bi še bolj osrečil starše.

Priznam, mene je kr malo vrglo ob tej zadnji izjavi.
Pa sem začela razmišljat. Sej v bistvu je lepo, da želi osrečit starše. Ampak a je to res cilj življenja? A res morajo naši otroci (bodo morali) gledati predvsem na srečo staršev? Kje pa je tu njihova sreča? Je prav, da se otrok vse življenje prilagaja staršem?

Če bi bila "potencialna kandidatka" za njegovo ženo, bi me ta izjava zelo skrbela.

Kakšno je pa vaše mnenje?

Moram povedati, da moja tašča in tast nista ravno zadovoljna z mano, saj tudi jaz z njima ne, pa kaj. Res pa je, da je mož zadovoljen z mano, zato me prav nič ne skrbo za njegove starše, saj on živi z mano in ne z njimi.
Moji starši so pa ravno nasprotno zelo, zelo zadovolni z mojim možem (zetom).
Ko pa bom imela otroke, pa upam, da ne bom težila z njihovo izbiro.

Mamin sinček. Preberi si v zadnji Oni.

 
Sej to, da osreci starse, lahko pomeni tudi to, da jih spozna s teboj.. in to jih lahko osreci.. Mogoce smatra, da si tak soncek..

Rada imam ljudi, ki spoštujejo starše. Ne maram pa ljudi, ki so navezani na svoje starše.

Če bi bil to zame 'potencialni kandidat', bi me tale izjava vsekakor odbila.

Mene bi kap.

Da mi mala Mič pripelje dedca domov in reče evo, tu ga "maš", da boš še bolj srečna  Res bi dol padla.

Ne to ni nikakor vredu, da bi izbral žensko, ki bi bila njegovi mamici všeč ...katastrofa, upam da je ne bo nikoli našel, ker bi se mi tista ženska presneto smilila sploh še tega ne bi vedela če pa bi bla pa  zlo neumna.

Tud nad mojim    sta moja starša  vrjetno malo  razočarana, ker nisem domov pripeljala nekega  delovnega kmečkega fanta, navajenega vsega dela, sicer nimamo ravno kmetije ampak njima so pač všeč takšni, ker imata rada takšno življenje in sta sama zelo z delom  obsedena   človeka.  In mislita da bi on tud moral bit tak. Pa kaj, meni pač to pretiravanje ni všeč !!!

Poznam primer, ( to je že kakšnih 30 let nazaj) ko je bil moški poročen pa je rajši pri svoji mamici spančkal kot pa  pri svoji ženi. Seveda je bila posledica ločitev!

Pa tudi nekoga ki mislim da gre že proti 40 pa so mu že ker nekaj časa od tega hoteli starši vsiliti  neko deklino. Pa je seveda ni hotel, ker je pač ni maral. Tako da še vedno ni poročen, pa tud ženske nima, ker verjetno ve da je starši tako al tako nebi sprejeli. ( doma vztraja verjetno tako samo zato, ker vodi družinsko podjetje)
Njegova sestra si je malo več upala, si našla krasnega fanta postala noseča,  in potem se je morala z njim poročit in sprva ga tud niso hotli sprejet, še zdaj ga ne marajo preveč. So pa starši zelo verni katoliki in poroka je morala bit!!!

jaz svojih otrok ne mislim omejevat, glavno je da se imajo  mladi radi, če pa bo naredila / naredil napako bo pa tako sam slej kot prej spoznal, in se iz tega mogoče tudi kaj naučil.

Zakaj pa to ? Verjetno si mislila, tiste ki živijo za svoje sarše.
Ker jez sem  navezana na svoje starše in sestro in se mi ne zdi nič narobe.
za tiste, za katere pa obstajajo samo starši, pa morajo imet neke psihološke motnje. vem za en primer, ko je ženski umrla mama in je od žalosti končala na psihiatriji.

 
Biti navezan na karkoli ali kogarkoli ziher ni fajn..

Ker ce si navazana na svoje starse.. pol pomeni, da jih ne spostujes in nimas niti mal rada..

Ampak verjetno ti pod besedo "navezan" razumes kaj drugega.. kot to dejansko pomeni.. oziroma kot velaj dogovor, da naj bi pomenilo..

Cilj je vedno biti srečen. Pot pa je polna bleščečih stranpoti. Ko misliš, da te bo določena stvar pripeljala do sreče. Ali da nekaj narediš, ali da nekaj ignoriraš kot da ne obstaja. Če bom imel več denarja bom srečen in izkoriščaš svoje zaposlene. Kaj ukradeš. Če bom s to osebo bom srečen in jo spelješ drugemu. Če ne bom s to osebo bom srečen in jo zapustiš (ne zaradi problemov ampak ker ti je tako lepše) ....   Na tuji nesreči ne pričakuj, da boš doživel srečo.

Prava sreča ima v bistvu korenine v tvoji bolečini (neki odpovedi). Ravno zaradi navideznega popolnega nasprotja jo iščemo vse drugje. Zato jo tako težko najdemo, ker jo iščemo v užitku. Tam je pa ni in je ne bo. V užitku je samo praznina. Praznina pa ni sreča.

Mati, ki se daruje za otroka, trpi in se odpoveduje da otroku omogoči lepše življenje - je srečna ali nesrečna? In ta njena sreča ima korenine v njenem trpljenju.

Ko nekomu pomagaš, se nečemu odpoveš ali zanj nekaj narediš (in to boli bolj ali manj) čutiš večjo srečo, kot če to stvar imaš ali kot če bi ležal in užival.

To je razkrita skrita pot do sreče, ki pa zato ni nič manj boleča, ozka in trnova. Ko to razumeš, potem razumeš passion, potem razumeš bistvo. Ostane samo še poskušati hoditi po tej poti.

Bi morala imeti kar posebno srečo, da bi bila potencialna kandidatka samskemu moškemu, ki živi pri starših pri teh letih, pa da je normalen - brez nekih posebnih navezanosti na mamo. To pa je problem tudi če je star 22 let.

ta se pa že ne bo poročil, dvomim, da bi ga kera po taki izjavi vzela. on ima svoje življenje za živet. sreča staršev ni odvisna od njega. po mojem ima malo "zamegljen" pogled na realnost. 

veš kje bi bla jzt če bi hotla sama osrečit starše... al njegove al moje... zdaj bi bla poročena z vsaj 3 otroci ter živela pr  tašči.. al bi se ubila al bi pa njo fentala.. to dvoje bi blo... 

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Tole povedano je pa dvorezen meč, namreč tudi odpovedovanje brez nekega smisla oz. z izgubljenim smislom ali pa usmerjeno v nek sam namen tudi vodi v "praznino". Na zadeve je potrebno gledati malo manj togo.

< Sporočilo je popravil primoza -- 7.6.2006 16:27:22 >

no me ne cudi,da je pri teh letih se samski...

drugac pa tud jest sem zlooo navezana na svoje starse ampak,da bi po njunem kriteriju izbirala...no men je zal,da jih do zdej nisem poslusala,ce bi jih, bi blo vse drgac

če sklepam po tem kar si napisala, citiram:
Razglabljala sva kaj je smisel življenja, kaj je naš cilj.
In on pravi, da mu je cilj, da spozna žensko po njegovih merilih in, da bi še bolj osrečil starše.
 
če je to tudi tako mislil, je zgrešil edino v tem, da če najde žensko po njegovih merilih ni nujno, da bo s tem tudi osrečil svoje starše.



_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

kakorkoli nas starsi cez vse zivljenje usmerjajo in tudi mi ponavadi zivimo po vzorcu, ki smo ga imeli doma. zato verjetno ne bomo delali stvari, ki se povsem razlikujejo od modela starsev.

"Problem" lahko nastane, ce sami opazimo, da je model starsev totalno napacen, in se zelimo cimbolj oddaljiti od njega. Starsi pa si vec ali manj zelijo, da bi njihovi otroci ziveli tisto, kar si sami niso upali (zato pa potem niso zadovoljni z nasimi izbirami ali pac).

Zelo lepo pa je, ce si navezan na starse, ne pa odvisen!

jaz pa mislim da je vsaka tiha želja starša, da si otrok najde pravega partnerja in zaživi pravo družinsko življene, ne pa da bluzi okol.
tud jaz si potihem to želim.
želim preveč?

to velja tudi pri nas. sem prej pozabla povedat

Normalni starši so srečni, če njihov otrok uspešno konča smer izobraževanja, ki ga veseli. Srečni so, ko najde zaposlitev, ki ga veseli. In srečni so, ko najde partnerja, s katerim je srečen. In srečni so, če pride njihov odrasli otrok s svojo družinico k njim na kavico ali kosilo. Ali pa če jih povabi na kosilo ali kavico k svoji družinici domov. Srečni so, če si v svojem prostem času vzame nekaj uric, da jim pomaga pri kakšnem težjem opravilu. In srečni so, če jih povpraša za kakšen nasvet pri gradnji hiše. In srečni so, če jim včasih pove, da so najboljši starši na svetu. AMPAK TO VELJA LE ZA NORMALNE STARŠE IN NORMALNE SINOVE IN HČERE. Na srečo smo v naši familiji vsi normalni. Vsakemu bi privoščila take starše in vsakemu bi privoščila tako taščico in tasta kot jih imava midva z mojim dragim. Na žalost pa je čedalje več staršev, ki so patološki vohljači, poosebljeni hudiči ali vztrajno navijajo svoje otroke okoli mezinca ter skozi njihovo življenje uresničujejo svoje neuresničene življenjske cilje. Mogoče pa bo kdaj bolje...