Kako naj pikico navadim na to, da me kmalu več ne bo cel dan ob njej?

Kmalu se obeta dobra služba, zato bo mojo skrajno navezano name pikico pazila tašča. Situacija pri nas pa je takšna - od 4m dalje jo lahko pestujeva in se z njo ukvarjava le jaz in ati. Bilo je že tako skrajno, da je nihče ni smel niti pogledati, pa je že bil jok. Sedaj je že bolj družabna, ljudem se celo smeji, ampak prijeti se ne pusti pa nikomur, le meni, atiju in izjemoma moji mami. Ko jo hoče prijeti kdorkoli drug pade v taki jok, da ni za govoriti. Tako je nisem nikoli niti silila k nikomur. Zdaj pa imam cca. 2meseca časa, da jo privadim na to, da mene ne bo več cel dan doma, torej bo jo morala tašča hraniti, previjati, uspavati, voziti ven... kako naj to uresničimo, če pa sploh ne pusti, da bi jo za nekaj sekund držala v rokah?

Ima katera podobne izkušnje? Kako naj uvajam v varstvo? Kako se takšni mamini cartlji privadijo na druge ljudi? Kako dolgo traja, da sprejmejo drugo osebo?

Hvala!

"KRiva" sta seveda vidva, z možem, saj je očitno nista dala nikoli iz rok, kaj šele kakšni tretji osebi. In sedaj naenkrat pričakovanje, da se otrok mora navaditi, da staršev ca 8 ur dnevno ne bo videl

Sedaj ti ne preostane drugega, kot, da otroka vsak dan pustiš za kakšno uro ali dve pri tašči, kasneje pa ure povečaj. Najprej bo jokala, to je jasno, ker tega ne bo navajena. Zato zapri čimprej vrata in pojdi stran, da ti ne bo preveč grozno...

To je edino, kar ti lahko svetujem.

Me pa resnično moti, da mnogi starši mislite, da je otrok vaša lastnina....pa to ne leti samo nate...marsikdo bi se lahko ob tem zamislil...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Moj pikec je bil takšen. S tem, da pri nas niti ati ni veljal.  Sem šla poročno obleko probat, pozabila telefon in je mali eno uro tako jokal pri atiju, da ko sem prišla domov, je sapo še sapo lovil in oči obračal od izčrpanosti.

Naj ti povem, da je še zdaj samo mama, mama, mama  .

Mojega so čuvali moji starši. Jokanja je bilo na začetku precej. Potem se je pa navadil, kot se vsak navadi, ker se mora. Zdaj smo ga uvajali v vrtec in je spet joka, d abi šel k dediju . Mah za vsako privajanje je jokanje. Tako, da se nič ne sekiraj, to grejo vsi skoz . Boli res zelo in prve dni sploh v službi nisem mogla funkcionirat, potem pa zlaufa.  

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

Mimogrede... od prvega dne njenega rojstva je bila v rokah vseh možnih sorodnikov, prijateljev, ... Naenkrat (sem o tem tudi vprašala na RR takrat) pa se je začela bati drugih ljudi. V bistvu kar čez noč. Pedagiginja je temu rekla ločitveni strah, ki bo vedno nekako prisoten. Dejstvo pa je, da jo še sedaj vedno z veseljem dam cartat dediju, babici, kolegici...vendar kaj naj storim, če se začne takoj jokati??? Saj jo pustim malo, kjub temu da zajoče...ko pa se začne zverinsko dreti, da postane cela rdeča, pa jo valda več ne mučimo.

Ni problem v tem, da je nočem nikomur dati. Nisem tako zakomplicirana in tudi meni bi več kot prijalo včasih v miru popiti kavico na obisku, da bi malo vmes crkljal kdo drug. Pa na žalost ne gre.

Tako, da prosim ne obsojati in straši občutljivih otrok se nimamo kaj za "zamisliti".

Vseeno hvala za odg.

Paštetka, hvala ful si me potolažila...

Pri nas je situacija ful podobna kot pri vas ThinkPink. Sicer ima atija ful rad in zdrži pri njemu, edino, če mu pa kaj ne paše, potem sem pa samo jaz dobra. Pa da ne govorim o uspavanju. Niti pod razno ga moj ne more uspavat, se mu dere, da je noro in ves čas gleda kdaj bom jaz prišla skozi vrata.

Tudi naš se bo pazil pri tašči. Sedaj že hodim večkrat k njim in ga bom poskušala čimveč dajat njim. Saj včasih kar zdrži pri komu, drugič pa sploh ne. Pa lahko je nekaj časa ful ok, potem pa naenkrat ugotovi, da me ni in cela panika, da ga sploh ne morejo potolažit. Zaenkrat sem vedno zraven oziroma vsak nekje v bližini, bom pa sedaj začela s tem, da bom šla za kakšne pol ure drugam npr. v trgovino. V 3 mesecih se bo že navadil na varstvo.
Pa jaz sem ga tudi vedno dajala vsakemu, ki ga je hotel, pa prve mesece sploh ni bil problem, potem pa se je naenkrat začelo. In tudi jaz jim ga vzamem, ko se začne ful jokat, pa jim ga spet dam nazaj ko/če se umiri.

Mislim, da so si otroci zelo različni in eni so bolj drugi manj navezani na starše. Odvisno pač od karakterja.

_____________________________

25.8.2007 Mark
26.9.2009 Zala

Naš je star 5,5 meseca in gre ponavadi k vsakemu in se vsakemu smeje. Ob nedeljah ga z možem spoh ne dobiva v roke, razen ko ga moram podojit . Sem pa opazila, da začne jokat edino, če ga en sosed ogovarja. Očitno mu nekaj na njemu ni všeč. Morda brki...

Hallo, kaj če bi probala malo k tašči peljat, vendar ostati skupaj z njo tako da se počasi privadi nanjo- mogoče če bo skupaj s tabo prinjej pa ne bo joka k te bo videla- mnenje-teorija ni bila čisto sprobana, naša starejša se je bala samo soseda, pa ko sem bila jaz ali oči z njo ni bilo nič, če pa je bila sama pa da je on prišel pa je bil jok, sedaj pa sta zelo dobra prijatelja- se ga je privadila. Nevem jaz bi postopoma (da sva skupaj) probala potem bi jo pa za par min pustila (čez dan ali dva) in bi videla kaj se dogaja- seveda bi podalševala kasneje. To je samo moje mnenje. Lp srečno

_____________________________

Sreča moja so moji sončki, ki sto po čudežu prišli v moje življenje....Čeprav je mami biti težko je to najlepša naloga, ki jo ena ženska lahko ima...

pišuka, pr men se je to ravnokar začel dogajat. sam mami je ok in včasih se dere ko jesihar, samo da koga vidi/pogleda. pa ne pri vseh, samo pri določenih ljudeh - na žalost unih, ki bi jo lahko kdaj popazli.. kaka smola je pa res da je pri nas mogoče razlog to, da smo se preselili in od ljudi, ki jih je prej poznala in srečevala, sem tukaj samo še jaz (ati je trenutno tud odsoten). tko da sem razmišljala, da je mogoče to razlog - da misli, da bom še jaz mrknila? sam jo počasi navajamo - zdej je bla 2 ure v varstvu, ko sem šla k frizerju in je blo kr neki dretja, ni kej da ne 
sam kaj češ, sej bojo že poštekal, da mame vedno pridejo nazaj 

< Sporočilo je popravil mateyka -- 14.5.2008 22:35:34 >

Sem pa brala, , da se okrog 8 meseca pojavi "strah pred izgubo" ali "ločitveni strah", kot je napisala TP. TO doživljajo vsi, tudi moja dva sta. Takrat nisem smela mrdniti nikamor, pa čeprav drugače nista bila takšna. Vendar je bila to samo faza, ki je minila...mislim, da je trajalo nekje 2 mes.

Mogoče je tudi pri tebi trenutno tako....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Hm, naša tretja je tudi takšna. Pa enako delamo z njo kot s starejšima dvema . S tem, da jo lahko samo jaz previjem, jaz dajem spat, jaz hranim... Pa je drugače zlato dete. Pri 7ih mesecih se ogromno preigra na tleh pod pogojem, da sem v vidnem polju. Če me ne vidi je solz za izvoz .

ThinkPink, jaz bi tudi začela s kratkotrajnim varstvom pri tašči. Se bo že navadila

Ja, tocno to, med osmim in devetim mesecem se pojavi ta strah in to je najbolj neprimerno obdobje za uvajanja oz. navajanja na druge ljudi. V tem casu se otrok zaveda, da je locen od mamice, da je on eno, in starsi ter drugi ljudje drugo. Tako da mu je verjetno ze to spoznavanje za nekaj casa dovolj tezka naloga.

Raje locevanje in uvajanje prej (pri 6-ih mesecih, ki so ze mimo) ali kasneje pri 11-ih do 12-ih mesecih. Pocakaj malo, brez panike, potem pa korak po korak.

moj je skoraj isti: totalno navezan name, mogoče zadnja dva tedna velja nekaj ati.....ampak drugače pa totalno družaben. gre po cesti, pa sreča neko bakico, pa jo kar za roko popoka in ji pravi: glej.....

meni je to čisto logično, če pa sva bila do leta in pol večino časa skupaj. oči v službi. navezal se je tudi na babice in dedije, vendar ima še vedno prebliske. pa večerno spanje je obvezno naše: on, ati in mami.

ko je šel v vrtec in sem ga pustila prvič samega, ga vzgojiteljice niso mogle nikakor pomiriti, popoldan pa je dobil totalno psihozo, vročino, vročinski krč in končala sva v bolnici. naslednje jutro pa je bil kot nov seveda....

jaz se s tem nič ne obremenjujem: bo že. se pač vsi nekak prilagodimo takšnemu načinu življenja.

_____________________________

...vox populi...

To stiskanje k mami je čisto normalno obdobje v razvoju otroka (če te zanima več, lahko prebereš kakšno razvojno psihologijo), otrok pogrunta, da ni ena in ista oseba z mamo - torej lahko gre mama tudi stran, le da še ni pogruntal, da mama pride tudi nazaj. To obdobje dajo čez vsi otroci, le da je pri enih bolj, pri drugih manj izrazito.
Naša pri dveh letih še vedno pride k meni, reče mami stiskat, ima tudi določene rituale, npr. kakav ji mora obvezno skuhat očka, jaz ji moram pa skodelico podat . JI je pa sedaj čisto vseeno, h komu se stiska, samo da se stiska . Občutek stalnosti, varnosti je za otroke zelo pomemben.

Če jo bo varovala tašča, se bo morala nanjo navaditi, tako da mogoče bi bilo OK, če bi se s taščo večkrat dobile, pa mogoče pri vas doma, da je vsaj okolje otroku znano, potem jo ti daš tašči in mali rečeš, da greš lulat in prideš takoj nazaj. Pa jo pustiš in greš za 5 minut iz sobe, tašča pa naj jo skuša zamotiti s kakšno zanimiv stvarjo, ključi, obeski, karkoli pač malo privlači. In čez 5 minut res prideš nazaj, nasmejana, ne zaskrbljena, ker od malo joka z otrokom ni nič narobe. Da bo pogruntala, da če greš, tudi prideš nazaj, pa večkrat ponoviš. Trenutno misli, da te ne bo več . Ali pa jo gresta s taščo skupaj preoblečt, tašča jo previje, ti pa si zraven, da te otrok čuti. Tako da se bo najprej navadila, da jo preoblači še kdo drug, potem pa da tebe ni zraven. Postopno, torej, saj se bo navadila, tudi ta navezanost mine.

Hvala za odg.

Ankcica, bomo poskusili tako kot si opisala, torej postopno uvajati na babico. Smo se ravno danes pogovarjali, da bo en teden hodila na obisk vask dan, da se privadi okolja, potem pa jo bom začela puščati sprva za pol urce, potem urco, dve...finale pa bo celo dopoldne...omg, mi je že zdaj hudo.

Pa saj bo...zdaj pa sploh, ko vidim, da nisem edina na kateri dete nonstop visi...

Jajoj, mi se tudi moramo zdaj začeti družiti s taščo, da se jo mali navadi. Ma, mi ne preostane drugega, varstvo je ful drago. Jaz načeloma res ne maram preveč familiziranja in druženj in kosil in to... 1x na mesec ali dva mi je dovolj, ampak zaradi malega bo treba kar bolj pogosto.

Sva ga že pustila za dobro urco pa je bil tak halo, da si je mali komaj opomogel od joka. Kar sapo je lovil. Zdaj ga ne pustim več samega, ampak smo vsi skupaj in se "družimo".  (Na poti domov je potem analiza, kaj ni bilo ok, in kaj moramo popravit in rečt, doma je pa rehabilitacija "home, sweet home".) Če bi bili to moji starši, bi bilo lažje.

ThinkPink, dober načrt imaš!! Si ga bomo sposodili.