Ja..vglavnem.Mali je star dobro leto in je nor name.Atija je do zdaj bolj malo videl, babice in dedke pravtako.Nimam ga komu dat , da bi se malo družbe navadil, in zdaj je prišlo do tega, da se joče takoj ko grem stran, za mano hodi na stranišče,ko koham stoji ob meni,..

Kak nasvet mogoče?

Večkrat ga po minutko puščaj samega, skoči na wc, potem to minutko izvajaj tudi na obisku pri babicah in dedkih. Pa podaljšuj jo. Pa ne poslavljaj se vsakič, ko skočiš na wc, zamoti ga in pojdi.

to bo minilo samo od sebe in sploh ni odvisno od tega, koliko je otrok navajen drugih ljudi. vsak malcek da v milejsi ali hujsi obliki cez fazo "mamitisa", ki je pravzaprav posledica njegovega psihicnega odrascanja. ce poenostavim gre za to, da se zave tega, da mati in svet nista del njega, kot je preprican na zacetku. tako da ni panike. ne bo se te drzal za krilo do sole:)

sa

Pri nas je bilo zelo podobno,pa je imela vedno dosti ljudi okoli sebe. Včasih se mi je prav obešala na noge in vreščala, če jo je kdo drug vzel. Mi je bilo takrat prav hudo za mojega , ker se je res ful trudil okoli nje. Pa je tudi ta faza minila.

Pri nas imamo ravno tako fazo, pri 11.5 mesecih, pa je malček vedno v stiku z drugimi ljudmi. Ampak trenutno je vse samo "mama". Tako fazo smo že dali skoz pri starejšem sinu, mali je pa še veliko bolj name navezan.
Naredit ni kaj, naš se splazi povsod za mano od wc-ja do hodnika, skratka ni kjer ni. Samega in jokajočega ga ne puščam, pač sem se navadila, da ga zraven vzamem, oz. da on priplazi  za mano.
To je čist normalna faza, ki jo otrok preraste pogosto ko shodi, pa pol raziskuje in se ukvarja z okolico. Lahko pa, da traja še dlje.
Očitno mu največ trenutno pomeni mama in nesmiselno se mi zdi, da bi ga nalašč nekje samega puščala in v nekaj silila. Čez par dni grem v službo, pol bo pa itak šok za njega in za mene, tako da se cartama vsak prosti trenutek.
Se mi zdi pa možno, da je nate še bolj navezan, če je res samo s tabo, vendar naš še pri babici ne vzdrži včasih več  kot 5 min, pa smo v isti hiši.

Sama presodi po občutku, pa ne boš nič narobe naredila. Če se ti zdi prav, ga pusti pri komu za kako urico  da se navaja ostalih ljudi, če ne pa pač sprejmi njegovo željo po tvoji stalni prisotnosti,  ker to zdaj rabi.

Postopoma in z ljubeznijo ga navadi, da poleg tebe obstajajo še drugi ljudje.

Ločevanje od mame se začne v mamini in ne otrokovi glavi. Ko si boš ti zaupala, da mu bo dobro pri drugih ljudeh, bo otrok to čutil. Če boš ti "panična", bo čutil prav tako.

Odloči se, potem pa vztrajaj, da bo otrok redno v drubi drugih ljudi. Če imaš možnost, ga vsak dan pelji v določeno drubo, najprej za kratek čas, potem postopoma več. Naj vama spoznavanje in druženje z drugo osebo postane prjeten ritual.

Sin je sedaj pri svojih 7 letih malo manj privezan name, medtem ko obe hčeri 5 in 1 leto, sta pa privezani name z železno kuglo, ki je ni mogoče sneti dol. In to ne samo 100/h ampak 25h/dan, ne samo 24h/dan.

A tko pač je. Mame smo pač zakon. Upam samo da bo bolje, ko bosta večje.

Tudi mi smo dali to fazo skozi, tam nekje pri 11,12 mesecih. Mami mami.... Tudi na stranišče je šel z mano. Očija res ne vidi toliko kot mene, in za tolažbo sem vedno jaz. Se kar veliko čuva pri babicah, ampak vseeno pride do tega mami, mami..
Zdaj bo star 21 mesecev in je čez poletje z mano doma, ni v vrtcu. V tem času se mi spet zdi, da se je zelo navezal name. Sem pa ugotovila, da če jaz grem je jok in stok maaaaamiiiiiii, maaaaaaamiiiiiii! Če pa pride kdo ponj, na primer tašča gor in ga pelje ven, pa samo da ga vpraša, če gre z njo, mali že vpije: čevlje gor, čevlje gor, adijo mami, adijo mami. Če gre on stran od mene pa nobenega problema - adijo mami.

Ja, tudi moja hčerka je tak navezana name, da kar boli. Res ne vem, kaj naj naredim, nonstop se me drži za krilo. Ko gre k babici ali kaj, je čisto okej, ko pa pridem po njo, se me drži za krilo in niti na WC več ne morem brez nje . Pa je stara že 27 mesecev. Pride faza, ko malenkost popusti, pa jo spet prime. Ne vem, če sem kaj naredila narobe pri vzgoji, ali pa je taka nežna dušica. Namerno je nikoli nisem nase tak navajala. Očeta včasih sploh ne šljivi, sicer pa mislim, da bi se v takem primeru naši dragi morali sami malo bolj angažirati. Malo več truda vložiti v animacijo otroka, pa bi se dal kaj pregovoriti. Moj se je zadnjič, kao, zmenil z njo, da gresta v kopališče. Mala je ves čas vedela za ta dogovor in se je tudi strinjala, pa še govorila je, kak se bosta z atijem peljala po toboganu itd. Ko je prišel čas za odhod, ji je rekel, češ, pridi, da se zrihtava in greva, potem pa v jok, češ, jaz bi pri mamici ostaaaaalaaaaaaaaaaa.
Moj dragi se je kar lepo vdal, ker baje noče z njim, kaj naj jo zdaj vleče?
Pffff, mislim, da mu je tako ustrezalo. Mogoče bi jo potem morala jaz prisiliti, da gre, sigurno bi tam bilo vse okej, bi se do kopališča umirila in bi uživala, ter preživela lep dan z očetom. Ampak saj je on verjetno tudi to vedel.
Tako, da..........

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

pri nas je bilo tudi tako obdobje (trajalo kak mesec dni) in verjetno bo še kakšno. Samo da me ni videl, je začel jokati in se potolažil le, če me je zopet videl ... se mi pa zdi, da je bolje, če greva malo ven med ljudi. Pokliči kako kolegico, ki ima tudi otroka in pojdita kaj ven in naj se igra z njim. Lahko gresta sama kam ven, kjer je več ljudi. Glede na njegovo starost - kaj pa vrtec?

_____________________________

lp, K

PRi nas je isto pa imamo dvojčka. vsepovsod hodita za menoj, tudi na wc, vse moram jaz naredit, ker ati ne sme (ju previt, dati za jest, ju uspavat....) Kamorkoli se premaknem greta za menoj....
Upam, da bo kdaj boljše, jaz ju poskušam zamotiti s čim in vmes grem stran, ampak takoj ko vidita da me ni me že iščeta vsa v joku. Če ju pustim pri mojih starših je vredu, ampak ju morata tako zamotiti, da niti ne opazita da sem šla,  ko pridem nazaj pa spet vse na novo.
Najhuje je ko se kar tepeta za mene, se prerivata, odrivata, roke stran vlečeta.
Je pa res, da če je kakšen otrok kje pa greta in se lahko z njim zaigrata in tudi če nisem ves čas zraven me ne pogrešata takoj.