Moj otrok je star dve leti in pol in ima zelo veliko zelo močne volje in to vse od sedmega meseca naprej, ko se je začel tega zavedati. Nekaj primerov: če rečemo, da gremo levo, reče ne in gre desno. Če rečem, oooo, a bova tole pogledala, reče: ne in gre naprej. Če rečem, ko nekaj gleda, no, sedaj si pa že pogledal, a greva naprej, ni šans, da bi šel. Potem je "ne" pri pranju zob, pri umivanju rok, pri slačenju puloverja, pri dajanju traku z glave, pri telovadbi v vtrcu, ali pa če vzgojitekjica zjutraj, ko pride, prijazno reče: O, pridi se, reče "ne" in gre v drugo smer. Vzgojitekjica mi v vrtcu vsak dan "zašpeca", kaj pa tistega dne ni hotel. Ali pa, ko je bil še manjši, je imel nekaj časa foro, da je šel pod balkon kakšnega bloka in ni hotel ven. Bog ne daj, da sem mu rekla, da naj pride ven, takrat sem lahko čakala tudi po 15 minut (ker je bilo nemogoče splezati spodaj, ni bilo prostora). Pa ne da bi temu posvečali kaj preveč pozornosti, vsaj zaenkrat še nisem premišljevala v tej smeri. Pa ne vem, ali mi mogoče morala? Ker to, kot kaže, ni le obdobje... Že malo dolgo traja. Je pa zelo, zelo naporno. Včasih zadnjih 50 metrov do doma traja neskončno dolgo, ko me mali zeza, tako, da sem od živcev že vsa premočena, pa ne smem pokazati, ker bi bilo potem še slabše.

Zanima me, če so vaši otroci tudi tako "zahtevni" in svojevoljni?

Uau Splisni...imate pa res eno mejckeno svojeglavo trmico doma...no tale tvoj post sva prebrale skupaj z mojo mami in baje sem bila jaz ista...trajalo pa je...hm nekje v soli se je umirilo,ceprav sem bila uporniska in svojeglava vedno..pomoje me je zdej mal otrok skuliral...


Cim vec potrpljenja,


papa,teja

Glede na to da smo pri nas trije z "močno voljo" je potem zadeva včasih sicer malo naporna amapak večinoma se najde a) pri določenih stranih razumen kompromis b) pri nekaterih stvareh pa ga enostavno argumentirano "povozimo", kar terja samodisciplino in voljo amapak gre.

Razvojno gledano obstaja določeno obdobje 'ne' -jev, tako da je obnašanje otroka verjetno pogojeno s tem, potem pa še malo karakterčka zraven, pa je.
Ponavadi je res najbolje, da ostaneš mirna, čeprav verjamem, da je težko.

No, tudi jaz sem bila zahteven otrok in nisem nič ubogala. Pravijo, da so dosegli svoje, če so mi ukazali ravno obratno - če so hoteli, da grem desno, so mi pač rekli, da naj grem levo :).
Baje, da nisem na noben način hotela v vrtec. Spomnim se dogodka, ko je mama šla v avto in mi rekla, da če ne grem, se bo kar odpeljala. In potem se tudi je. Pravi, da nisem potem nikoli več trmarila glede vrtca.
Sicer pa sem tudi zdaj kar karakterna in ne pustim, da mi kdo hodi po glavi in ukazuje.

Tako da s kako finto, potem pa bo najhujše minilo. Verjetno pa kak ubogljivček ne bo nikoli.

Moji punčki se je tudi t.i. "obdobje 1. trme" začelo precej prehitro. Včasih je dovolj, da ji kakšno igračko nehote premaknem, pa se že dere ko jesihar. Ko kak avtist.

To o vrtcu in raznih drugih izsiljevanjih je čisto res, po mojem sta pravilna načina reagiranja dva:

a) mu pustiš da uveljavi svojo idejo - to je prav in koristno za razvoj, seveda ob blagi selekciji "idej"

b) mu prepoveš z razlago in pri tem vztrajaš - terja precej volje.

c) = narobe začneš uveljavljati svojo npr. ne dobiš sladkarije ker jo imaš že doma. Nato trčiš na hud odpor npr. metanje po tleh ipd. In popustiš. Potem te pogrunta in ugotovi da je tovrstno dejanje pravilna reakcija. Seveda jo drugič stopnjevano ponovi.

Kot da bi mojega triletnika opisovala. Malo je res obdobje, veliko pa je karakter. Sprijazni se s tem, da boš morala nenehno prepričevati in sklepati kompromise. Bog ne daj, da mu pokažeš, da te je vrgel iz tira, kajti to jih še bolj podžge. Najbolje bo, da malo obrneš na hec in mu tako preusmeriš pozornost. Pri našemu kar pali. Dobro pa vem, kako hudo je ohraniti mirne živce in taka trmarjenja sprejemati vsak dan z nasmehom. Zeloooooo utrudljivo in vedno pač ne gre. Čim manj trmice in lp!

Naš je pri 6 letih še vedno tak :ups::ups:

Mene samo skrbi, kaj bo če se bo to stopnjevalo. Sedaj ga že lahko zagrabim in več ali manj brez besed odnesem tja, kamor moramo iti. Ampak pri šestih letih to verjetno ne bo več mogoče. Pa saj moj mali niti ni ne vem kako zelo trmast. Mogoče zato, ker mi pač ne reagiramo tako, da bi trma prišla do izraza. Samo čisto, ampak čisto vse hoče narediti po svoje. Čevljev na primer nikoli noče obuti tistih, ki mu jih hočem obuti itd, itd. Če bi bilo po njegovem, bi vsakega od nas postavil na svoje mesto in bi tam morali stati, dokler ne bi on "ukazal drugače". To je že velikokrat pouzkusil. Saj je večinoma smešen, ampak včasih pa presneto naporen.

Mislila sem si, bomo videli, kako bo v vrtcu!? Tam se bo pa že moral podrediti in "iti s tokom". Ampak ne, se očitno tam počuti kot doma. Iste finte. Kaj če bo tako tudi v šoli?

Potem pa se mi včasih zdi, da jaz pretiravam. Mogoče so pa vsi taki. Pa me moja mami takoj postavi na realna tla: ne, vidve s sestro pa vsi vajini bratranci ins estrične, pa vsi sestrini otroci, vsi so bili drugačni, tale tvoj je zelo hud primerek tele vrste... in se smeje.