Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k
nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo
napisano: "Prosim, pomagajte mi, slep sem."

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto
malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje,
je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je
postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl
je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu
možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti,ki
je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.

Publicist je odgovoril: >Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor
je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami.< Smehljaje je nadaljeval
svojo pot.

Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo
vsebino: Danes je pomlad in jaz je ne morem videti.


VSEM ŽELIM PRIJAZEN POMLADANSKI DAN, :rozica:

ruki

:bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo:

Zelo lepa zgodbica!!!

Na,zej pa jokam..:rozica::rozica:

Res res lepa zgodbica:bravo::bravo::bravo::):):):)

Imam že solzne učke.

:rozica: Lepo!

Luštna zgodbica. :rozica:

Pomlad se čuti. Je pa lepo, da je človek pomagal.