Pozdravljene  !

Sem dva tedna pred porodom in me je začela napadat panika, namreč, če bom znala z otročkom delat kak treba, če bom vedla kdaj je lačen, če je dobro previt, če .....že kaj.

A se je to tud vam dogajalo?

Pozdravček

Pozdravljena! tebe šele zdaj grabi ta panika? sem v šestem mesecu, pa me včasih kar duši, da sploh ne bom sposobna delat z dojenčkom. potolaži se, to so čist naravne stvari. gotovo nam je ta čut dan že po naravi. Upam, da ti kaka izkušena odgovori, jaz pa le toliko, da veš, da nisi sama v tej paniki. srečno

Vse boš znala, brez skrbi.
Mene je zagrabila panika prve dneve po porodu, da sploh ne znam skrbeti za otroka, ampak je tudi minilo.

preden sem rodila brino, sploh nisem hotla niti pestovat micenih, ker so se mi zdeli tok krhki, da bom ziher komu kaj naredila. ko se je rodila brina, pa se je z njo pojavila tudi sposobnost oz znanje,da skrbim zanjo. Valda si kdaj nesigurn, ampak brez skrbi, sigurno bos znala poskrbet za svojga otrocka. 

_____________________________

Preden si bila spočeta, sem si te želela, še preden si bila rojena, sem te ljubila in komaj si se rodila, bi zate umrla. To je čudež življenja. /Maureen Hawkins/

boš videla, da boš kar sama vedela, kaj malemu manjka, ne da bi ti to sam povedal. se mi zdi, da dobiš kar nek naraven instinkt. sploh pa se je vsak moral naučit ravnati z dojenčkom in tudi ti se boš.

Mene je ta panika grabila že par mesecev prej. Sem se kar ustrašila same sebe, pa me je moj pomiril, da itak vse pride z otrokom. Postane vse spontano in teče. In tako je bilo. Seveda kdaj nisem vedla, kaj in kako, ampak to je normalno.

Nič se ne boj, vse bo ok.

Res je, vsega se naučis sproti, vse delaš po občutku. Zato je vsaka panika odveč.

Priznam pa, da se mi še zdaj, ko je otrok star dve leti včasih zgodi, da imam občutek, da ga v določenih situacijah ne obvladujem, npr. se zbudi sredi noči in ne more zaspat 2 uri - se sprašujem kaj naj naredim, vem da ni lačna, ni žejna, je previta, ne kaže znake kakšne bolezni in ne zaspi... takrat nimam pojma kaj storiti. 

Velikokrat ne vem ali sem jo dobro oblekla za v vrtec: da ji ne bo prevroče v igralnici in da je ne bo zeblo, če bodo šli ven. Rabi kapo ali je ne rabi... Ampak nekako se že znajdeš, še vsaka mamica se je.

Pa nič ni narobe, če si ti porajajo takšna vprašanja. To pomeni, da boš dobra mamica, ki bo lepo skrbela za svojega otročka.

nič ne skbi, saj se vse dogaja čisto spontano. vedela boš vse- kdaj je otrok lačen, ali ga nekaj boli- otrok in ti se bosta kmalu spoznala in želim vama veliko uspeha na vajin poti.

_____________________________

5ra

Ljudje se sploh ne zavedamo, koliko reči delamo nagonsko, še posebej matere. Tudi mene je grabila taka panika pred prvim porodom, potem pa je kar steklo. Ko boš držala tisto nebogljeno bitje v roki, boš točno vedela kaj z njim delati, brez skrbi. V prvih tednih pa ti bo na pomoč priskočila tudi patronažna sestra. Jaz sedaj, ko ima dve leti, manj vem kaj delati z njo, kot takrat. Vidim šele zdaj ko je z mano doma - se prav počasi spet privajava druga na drugo.
Ne boš verjela - imam še pet tednov do PDP in se kljub temu, da sem to že enkrat dala skozi, sprašujem, kako bo s tamalim - da sem že vse pozabla,...
Ne obremenjuj se in uživaj še v zadnjih dneh nosečnosti.

jaz sem mela podobne občutke pred porodom  samo se boš znajdla, brez skrbi  jaz ne mislim da je to nek materinski nagon - si z dojenčkom 24/7, nonstop, od takrat ko se rodi in seveda se boš navadla opazvat kaj mu manjka ali če kaj rabi - sej bi se vsak, ki bi to počel. torej je bolj praksa  kot nagon

evo, za začetnice, moj amaterski nasvet, ki je men ful pomagal pedenat našo malo prvi mesec - prvo vedno preveri teh par stvari, ko joka; al je lačen, pokakan al pa zaspan (se hoče mal nosit). ta sistem dela, sam včasih pozabiš to prevert in začneš mozgat kaj bi pa lahko blo (še posebej, če je kaj  izven ritma) pol si pa  kot bi bla na začetku. sam se boš navadla - jest sem se tud; praksa dela čudeže

Pri meni panike ni bilo. No, sem pa bila obupana, ko v prvih dneh nisem znala otroka previjati.. Kot pravijo, vse se da, če se hoče. Verjamem, da na začetku bo malo težko, čimbolj boš pazila, potem pa hitro mine, ko začnejo glavico sami držati, in tako dalje. Vso srečo in ne bodi panična, vsaki do sedaj je uspelo, tudi tebi bo!