Danes je spet en tak dan, ko mi preseda popolnoma vse. Ko razmišljam, zakaj sem sploh z možem še skupaj.
Da ne bo pomote, ne prepirava se, ni nasilen ali kaj podobnega. Le občutek imam in ta me ne vara, da sva se zelo oddaljila zaradi njegovega odnosa.
Vzroki: doma ne daje denarja, kar zasluži,je njegovo, za otroke se ne briga, ima SVOJ ČAS in DENAR, z nami je le zato, da pač 10 minut na dan izlije svoja čustva do otrok.
Doma ne naredi skoraj nič, ne pomaga, niti šalice za kavo ne pospravi za sabo. Da bi se spomnil in otroku kupil čokolado, ojej, to bi bilo res preveč.
Če že, potem privošči sebi in meni kako malenkost. Gre v sex shop in kaj kupi ali me povabi na kavo,.... otrokom stežka da denar za karkoli. Nikamor ne hodimo skupaj, nič več nimamo skupnega.
Prekipelo mi je in odločitev je padla............................
Od danes dalje je zame MRTEV.

Draga anonimna, zelo mi je žal zate. Ne morem si predstavljati, kako grozen mora biti občutek, da je nekdo, ki bi mu moralo biti največ do tebe, do tebe in otrok povsem brezbrižen. Kako dolgo se to že vleče? Se je začelo z rojstvom otrok/a? Životarjenje v taki zvezi ne more biti nekaj, za kar se človek trudi. Mogoče nekaj časa, toda če ni uspeha ali želje po spremembi, je potrebno potegniti črto - in nekaj spremeniti. Oditi. Zavoljo otrok. Zaradi sebe. Otroci, ki odraščajo v takem zakonu, ne bodo znali ljubiti, saj ljubezni med vama ne vidijo. Partner te ima očitno le za potešitev svojih spolnih želja, za otroke mu ni mar, pa tudi zate ne.

Kaj imaš sploh od njega? Pomaga ti ne, ne skrbi za otroke, denarja ne daje?? Saj že zdaj živiš brez njegove pomoči? Je problem stanovanje? Mislim, da bi tudi tukaj lahko našla rešitev.

Vem, da ni lahko, toda najdi še to moč, da ga zapustiš. On ni tisto, kar ti življenje nudi - on je le parazit, ki te ni vreden. In ni vreden, da je oče tvojim otrokom. Vrzi ga iz stanovanja, zamenjaj ključavnico - in živi svoje življenje. Zmoreš brez njega - to si že dokazala. Zdaj zberi moč, da narediš še zadnji korak.

Želim ti vso srečo - zaslužiš si več, kot trenutno imaš.

Ooooo bogica !!!
Sploh si ne predstavljam takega življenja! Torej si za vse sama?! Pa sta se že kaj pogovorila v tej smeri?
Si mu povedala, da tak odnos do tebe in otrok nikamor ne pelje? Navsezadnje je žalostno, da bi mu morala to praviti, mar nima nobenih čustev do vas?!
Dejča je že vse lepo povedala in se strinjam z njenim mnenjem.

Tudi jaz ti želim vso srečo, pa da ostaneš močna!

Pošiljam ti objemček

Dejča in Sramežljivka, hvala!

Ja, sva se že pogovarjala o vsem tem, vendar me vedno pusti, da povem le začetek stavka,potem pa nadaljuje, da sem jaz kriva za tak njegov odnos, da če bi se jaz spremenila, bi se tudi on. Nikoli ne morem povedati do konca, kar me teži,ker se vedno name zdere, potem si da na ušesa slušalke od računalnika in me ignorira. Ali pa odide iz hiše, "da se ohladi". Evo, danes ni naredil še nič, razen, da je pred skoraj 3 urami šel na pumpo po cigarete, pa ga še zdej ni nazaj.

Ja, danes mi je počilo in vem, da je to DEFINITIVEN KONEC.
Zakaj ne bi tudi jaz enkrat v življenju smela čutiti ljubezni in spoštovanja partnerja? Zakaj se tudi jaz ne bi smela enkrat zjutraj zbuditi srečna, v objemu moškega,ki mi bo stal ob strani v veselju in težavah? Zakaj bi morala vedno biti SAMA?

Prav imaš, anonimna, saj si sama že sedaj - z bedakom, ki te ni vreden, ob strani. Želim ti, da najdeš srečo!!

Podpiram te v tvoji odločitvi in srečno anonimna!

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Anonimna, ko berem tvojo zgodbo mi pride naprej, kot da je govora o samohranilki, ki si deli stanovanje še z nekom. Tvoja situacija res ni zavidljiva, prav smiliš se mi. Se pa čudim, da si sploh tako dolgo vztrajala, saj se tvoj mož ni spremenil kar čez noč. Je bila ljubezen do njega tako močna?
Najbolje bo, da ko pride nazaj, da mu vse to, kar si nam zaupala, tudi poveš. Če te bo pa prekinil, pa mu napiši pismo in mu ga nastavi pod vzglavnik ali pa mu pošlji e-mail. Očitno, te bo samo tako "poslušal" do konca.
Pri tvoji odločitvi ti želim dosti sreče in moči in predvsem začni misliti tudi nase

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Marogica, ne, ni bila ljubezen toliko močna, bolj neka navezanost in strah pred samoto. Saj vem, tudi zdaj sem dejansko sama, pa še vedno nervozna,ker ne vem, kaj se bo zgodilo. A vseeno pride domov in je vsaj "uradno" prisoten. Pa če se bi karkoli zgodilo meni, bi bil tu nekdo ki bi poskrbel za otroke. Ker v tem primeru vem, da bi poskrbel za njih.
Definitivno je vzrok v strahu pred nečim novim. In pred dejstvom : ločena sem

Anonimna, popolnoma razumem ta strah pred samoto, da si naenkrat sam tudi v situacijah, kjer bi si želel podporo partnerja ali pa vsaj občutek, da je ta podpora prisotna. Ta strah bi moril tudi mene, predvsem če pomilslim, koliko moj mož naredi za celo družino. Seveda bi takšna bremenea potem padla name.  Po drugi strani pa je to znak nekega egoizma, kar kaže, da znaš misliti tudi nase. In v tem primeru tu lahko prav pride.
Kako pa je s starši, prijatelji? Če lahko na njih vsaj delno računaš, pomeni tud to veliko olajšanje, ali pa vsak mirno vest, da "stoji nekdo za tabo".
Tudi strah pred novim poznamo vsi. Pri meni je tako, da ga poskušam potlačiti z mislijo, da lahko naredim nekaj boljše, lepše kot je-odvisno od situacije. V bistvu sama sebe prepričujem in dostikrat mi to pomaga.
"ločena sem"- pa kaj? Ne boš ne prva ne zadnja. Pomisli, kaj je bolje. Živeti za druge in biti poročen ali živeti zase in se ločiti?
ANonimna, življenje je še pred tabo, misli na to 

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Khm, tole se je pa ze dolgo nabiralo, kaj ne...
Ce resnicno mislis in cutis, da ne bo slo na bolje.. da seres ne da vec kaj spremeniti... potem naredi, kar si napisala... Zarezi, spremeni... korenito...
Ce pa vseeno mislis, da bi lahko... poskusi.. vsak si zasluzi se eno sanso... Poskusi se pogovorit z njim... saj sta vendar odralsa, kaj ne?... odlocno... in tokrat naj te ze vendar poslusa... Brez obtozb, mirno... In, ce ne gre drugace, mu napisi kaj se ti plete v glavi... Ko bo videl, da mislis resno, bo mogoce malce stopil iz svojega egoisticnega prestola... Ker mogoce sedaj misli, da cvekas samo sebi...
Ja, za odnos sta potrebna dva.... To, da ti pravi, da je tak, ker si ti taka.. mogoce je nekaj res... ali pa samo bezi pred samim seboj.. Ker najlazje je spreminjati/kriviti vse okoli sebe, kot samega sebe... zal...
Drzim pesti za tvojo/vaso sreco...  M.

Moje skromno mnenje- si morda pomislila, da te morda vara? Ker meni se zdi vse skupaj rahlo sumljivo, saj morda ni to, pa je problem že v samem njegovem značaju, samo če je tak šele nekaj časa... bi pa znal biti kje drugje vzrok ali pa se mu pač samo ne da. Bodi odločna in se postavi zase in za otroke, ne čakaj, ker boš najbolj na udaru. Poskusi se pogovoriti. Če ne bo šlo, pojdi po svoje. Govorim iz lastnih izkušenj; vem da je drugim lahko biti pameten, vendar si vsak človek zasluži določeno mero spoštovanja, tudi ti. Če boš rabila kak pogovor, mi lahko pišeš na privat.

In kaj on pravi na to? Pa sej mora bit trčen, če mu stanje, kot si ga opisala, ustreza. Če kljub temu, da si po njegovem za vse kriva ti, še vedno vztraja ob vas, ki si ne zaslužite niti poštenega družinskega sprehoda, čokoladice, nič .....
Cepec, za moje pojme. Naj se izjasni, kaj hoče.

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

Draga anonimna!

Moj je bil isti. In ker je tudi mene take vrste obnašanje spravljalo vsakodnevno ob živce, sem mu končno pokazala vrata!
Sicer je minil šele teden, odkar ga ni, ampak jaz sem bolje.
Raje sem sama, kot pa s takim, oziroma, kdo sploh pravi, da ne bom srečala boljšega (velja tudi zate ).
Drži se

Anonimna, v bistvu tvoj JE NASILEN. To da nekoga ignoriraš, je nasilje. To da te ni nekaj ur, kar tako, da nekoga malo kaznuješ, ker ni bil prijazen - je nasilje. Mogoče še hujše, kot če bi se zdrl nate. To, da te obtožuje, da si ti vsega kriva, je vendarle nasilje.

Meni se zdi, da se obnaša kot majhen otrok, ki ni pripravljen prevzeti odgovornosti za družino. MOgoče pa išče mamico, ne pa partnerke.

Eh, kaj pa vem. Ogromno takih hodi po svetu. Samo nekatere ženske so pripravljene to prenašat, druge pa ne. Tvoje potrebe ob njem zihr niso zadovoljene. Od tega, kar si ti napisala, bi mene najbolj motilo to, da se ne pogovarja z mano, da me nima za frendico, da ne bi šli nikamor in da ne skrbi za otroke. No, tudi denar, če bi ga imel zase le...uf, ne vem.... težka je tole....jaz ti želim, da boš zbrala moč in naredila tako, da bodo tvoji otroci videli mamico srečno in ne več žalostno.

Aja, še to, načeloma se ti za ljubezen ni treba neprestano boriti. Taka ljubezen ni ok. Vse mora biti bolj izi.

< Sporočilo je popravil Gina -- 27.4.2006 21:51:34 >

Premisli, zaradi česa vztrajaš z njim.Na tehtnico daj dobre in slabe stvari. Pa boš videla v katero stran bo prevagalo.
Predvsem si postavi vprašanje ali ga še ljubiš!!!!
Ker, ko te bo on zapustil, ti bo veliko težje.
SREČNO!!!!

seveda bo težje..vsak razhod je težak, vendar to NI RAZLOG da vztrajaš pri razmerju ker misliš da bo potem težje...al pa da ostaneš v zvezi ker imaš neko korist od tega... to je bolano...

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Draga anonimna,