Dragi Timotej.
Gledam te, kako spiš. Tako lep si. Tako čudovit.
Ležiš na boku, v rokah stiskaš mojo majčko, usta imaš napol odprta. Tako prisrčen si. Ne morem te nehati gledati. Ne morem si kaj, da te ne bi čisto narahlo pobožala po laseh in te poljubila na tvoje polno, okroglo lice.
Tako lep si. Tako čudovit.
Potem naenkrat na hitro globoko zajameš zrak, se malo streseš in spet izdihneš. Spet si miren in spokojen. Gledam te in se smehljam. Tako velik si že. Deset mesecev je minilo, odkar si se rodil. Kako si se spremenil od takrat! Kako si zrasel! Tako bister si postal. Zvedav in samosvoj. Pa vendar tako nežen, občutljiv in nebogljen. Tako zelo me porebuješ. In jaz te porebujem še bolj. Tako zelo te imam rada. Obožujem te. Ljubim te. Ne znam ne dihati ne živeti brez tebe.
Gledam te. Spiš. Tako lep si. Tako čudovit.
Moj mali fantek, moj otrok. Ljubezen mojega življenja. Je sploh še kaj bolj milega, lepega in nedolžnega, kot otrok, ki spi? Najbrž ne.
Gotovo si najlepši otrok na svetu. Kaj svetu, celem vesolju! Tako rada te imam.
Gledam te in solze mi polzijo po licu. Solze ganotja, solze sreče. Spremljam vsak tvoj dih. In z vsakim dihom je moje srce še bolj polno ljubezni do tebe. Ne morem verjet, da sem res tvoja mama. Prelepo je, da bi bilo res. Da, tudi težki trenutki pridejo, zelo težki. Vendar, ko te tako gledam, se zdijo tako zelo daleč.
Zavzdihneš v spanju. Tako nežno, tako zadovoljno. Srečen si. Vem, da sanjaš nekaj lepega.
In naenkrat odpreš oči. Vsedeš se in se malo ozreš okoli. Čisto tiho si. Potem me zagledaš. Na obraz se ti zariše velik, sončen nasmeh. Primeš se za ograjico in vstaneš. Gledaš me, se smejiš in poskakuješ. Ne znaš še govoriti, vendar vem, da mi praviš, »Mama, rad te imam!« In jaz imam rada tebe. Bolj, kot se da povedati z besedami, objemi in poljubi. Bolj, kot boš kdajkoli vedel. Materinska ljubezen je nekaj prav posebnega. Tako čista, globoka in močna, da je ne more uničit nihče.
Vzamem te iz posteljice in te stisnem k sebi. Okleneš se me s tvojimi sladkimi ročicami. To je skoraj najlepši občutek na svetu. Le nekaj je lepše.
Nekaj časa se igrava, ko me začneš grabit za majico in odpirat usta. Govoriš »Ha – ha – ha«. Kažeš mi, da bi se rad dojil. Vsedeva se na posteljo, posadim si te v naročje. Komaj dočakaš, da dvignem majico in si odpnem nedrček, kar kriliš z rokami. Ko končno zagledaš svojo preljubo dojko, kar planeš nanjo. Piješ in me gledaš s tvojimi velikimi, hvaležnimi očmi, polnimi čiste ljubezni.
In spet me zalijejo solze. Ne morem jih zardžati. Prenehaš pit in se mi nasmehneš. » Saj vem, mami.« mi praviš. »Tudi jaz te imam najrajši na vsem svetu.«
In spet se poglobiš v dojenje. Popolnoma se predajava drug drugemu.
Potem se nekaj časa igrava in nagajaš mi, ko skušam nekaj napisati za računalnikom.
Ko si lačen, te nahranim in ko se utrudiš, postaneš siten. Ko po dolgem času končno zaspiš, te spet gledam in ne morem vetjeti, da si res moj. Moj pikec panča.
Tako lep si. Tako čudovit.
Tvoja mamica.:)
in veliko 
